Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Predzgodovina SPD - 3

Planinski vestnik - Dušan Kermavner
Iz predzgodovine Slovenskega planinskega društva 3. del. 

Image

V nekakšno »polemiko« s Kugyjem pa stopi pisec ob njegovi omembi, da ti vodniki govore »prav dobro nemški«: »Ali prav dobro? to dvojim; da znajo nekaj za silo in potrebo, pritrjujem.. . Če bi hotel pa g. dr. s tem reči, da bi bili Trentarji bolj pripravni za ponemčenje pa dem: Ne boš Jaka! Trentarji niso tako napredovalni [t. j. napredni v smislu germanizirajočega nemškega liberalizma], kakor [ne] kateri drugi gospodje.« To pa je bila samo začetna praksa, kateri je sledilo nekaj hujšega: »A res ker že govorim o jezikih: na strani 379 [omenjene »Zeitschrift...«] govori dr. K., da imajo naši hribi okorna, hrpava [= hrapava] imena (vom rauhen Klange). Čujte g. dr.: Vi ste Nemec, kaj ne?. Pa res, saj g. dr. niti Nemec ni, on je vnuk našega Koseskega! Pa tako govorjenje o maternem jeziku svojega deda! G. dr. je ob svojem času obžaloval, da ne zna slovenskega, da bi mogel uživati dela svojega deda'; veselil se je, da so bile o priliki cesarjeve navzočnosti v Ljubljani [tisto poletje 1883] prav Koseskega besede na svetinje vdolbene: ,Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovenca ne gane!'; zato bi ne smel zdaj tako govoriti. Drug izrek Koseskega slove: Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. Tedaj bi g. dr. ne smel samega sebe, t. j. dedovega jezika zaničevati. Pardon! saj g. dr. ni več Sloven! pri tej priliki ne morem zamolčati, kar se sliši tudi drugače o sinovih naših pesnikov, da le malo kaj slovenskega znajo. Primeri tudi, kar je pisal ,Slovenec': da pesniki naši in pesnice le nemški govore in si dopisujejo. Pa njim v premislek Koseskega izrek! Kdor Slovena prav pozna, ga ne zaničuje! Tedaj pa to naj [= ne] velja g. dr.-ju, ker sem moram [= moral] zgornje besede Koseskega na naše ljudi obrniti.«[1] Tako je »trentarski« rodoljub, ki je to razpravljanje signiral »P.-ov« (Pomolov mu je bil psevdonim), potožil spričo majčkene Kugyjeve nespoštljivosti do slovenščine in spričo takšnih pojavov odnarodovanja, kakršen mu je stopil tu pred oči v družini Koseskega in o kakršnih je še slišal. Vendar je v nadaljevanju izrekel: »Priznati moram, da se je g. dr. trudil čisto pisati naša imena; a kaj, ko mu ni bilo mogoče vselej pravo pogoditi« največ zaradi tega, ker »g. dr. ne pozna našega jezika, pozna, t. j. sliši včasih le dialekt«.

Navedel je vrsto zgledov, kjer je Kugy imena zapisal tako, kakor jih je slišal in ne oziraje se na slovensko knjižno pisavo (npr. Jalouc namesto Jalovec, Vohu za Vogel i. p.). Pred zaključkom se je nekoliko opravičeval: »G. dr. K. naj oprosti: jaz sem iskren! Slovenski to pomeni: ognjen, hrvatski pa odkritosrčen. Sploh nam je njegov opis dobrodošel. Upamo, da se bode zdaj še bolj izvedelo o lepoti naših veličastnih gora.« Sledila je narodna »samokritika«: »Kako, da nam je moral šele ,tujec' [dal ga je med narekovaje] to lepoto odkriti ali pokazati? Ali nismo še toliko napredovali? Ali pa je kriv nervuspenezi?« V tem vprašanju moramo videti namig na okolnost, da so si premožni tujci in »tujci« lahko privoščili drago izletovanje v gore, medtem ko so mnogi domači goroljubci zaradi premajhnih dohodkov morali ostajati doma. Zaključil pa je pisec z zahvalo: »Hvala g. dr.-u K., da nam je odkril trentarsko dolino, ki jo poveličuje pravljica, poezija in romantika.«[2]

Še v ta razdelek našega gradiva spada drugo planinsko pisanje dovškega župnika Ažmana v »Slovencu« osem let po prvem. V svojih »Spominih iz naših gor« je segel precej na široko, začel z Valvazorjem, navajal prejšnje opise vzponov na Triglav (med drugim Bossijevega), pisal o megli in nevihtah na gorah v zvezi z nekim svojim vzponom, ko je moral zaradi neugodnih vremenskih prilik opustiti obisk vrha Triglava, natresel tu in tam tudi kakšno hujšo župniško naivnost.[3]
Ustaviti se hočem samo pri zaključku, kjer je pisec ob slavnostni otvoritvi popravljenega dohoda h gornjemu Peričniku spomladi 1884, ki se je je udeležilo »blizu 30 gospodov in gospej od imenovane planinske družbe iz Ljubljane«, pristavil nekaj duhovniških pripomb s ščepcem humorja: »Pa morebiti prašaš, ljubi bralec, kje da so ti ljudje pri božji službi bili? No kje? Ali ne veš, da je cela narava velik tempelj božji in da je za posvetnjake Peričnik taka božja pot, kakor za pobožne Gorenjce sv. Višarje ali Brezje! Maše res niso imeli pri Peričniku, ali pridigo so pa imeli; pridigoval je sam Karol Dežman! In sicer za ljubljansko gospodo nemški, za naše ljudi pa po slovenski. Iz slovenske pridige je spomina vredno to, da je pridigar sam spoznal, da ni prav, ker kmečko ljudstvo od božje službe s takimi izleti odvračajo, pa naj tem mestnim nikar ne zamerijo, ker druge dni ne utegnejo; naj pa to zamudo med tednom ali drugikrat popravijo (?). Nadalje je pridigar pohvalil naše ljudstvo zavoljo njih prijaznega obnašanja, da so namreč priljudni do vsacega, naj je Slovenec, Nemec, Francoz, Lah ali Anglež (kar tudi radi g. Dežmanu potrdimo in ker jim tudi marsikter goldinar nese). Naj še pristavim, da popoldanska služba božja je bila deloma pri Šmercu, deloma pri Železniku [t. j. v dveh mojstranskih gostilnah].« Z Ažmanom, ki je še pet let ostal na Dovjem, se še srečamo, kajti še enkrat se je s peresom dotaknil planinstva v smislu svojega zaključnega stavka: »Kadar se zopet ka j zanimivega nabere iz naših gor, vam bom pa zopet sporočil, če boste radi brali.«[4]

Od prve nove zamisli slovenske planinske organizacije pa do ustanovitve Slovenskega planinskega društva

Prvo letno poročilo Slovenskega planinskega društva za leto 1893 pravi: »Kolikor je sedanjemu odboru znano, pričeli so že pred osmimi leti vrli narodnjaki delovati na to, da ustanove slovensko planinsko društvo, a sreča jim ni bila mila.« Nemara »delovanje« tistih »vrlih narodnjakov« ni bilo omenjeno v nobenem listu in se je zaradi tega docela izgubilo v pozabo. Ni popolnoma izključeno, da se je ta omemba nanašala na pobudo, ki jo je dal morda v prav tistem času pobudnik vseh takratnih organizacij tržaških Slovencev Ivan Dolinar in o kateri je pisec njegovega nekrologa v »Slovanu« Ljudevit Furlani sodil tako skeptično: »V svojem narodnjaštvu je bil idealen, unet in včasih še preveč podjeten, kajti snoval je stvari, katerih bi ne mogel nikakor izvršiti zbok nedostatnega znanja in izobraženja svojega. Tako je hotel n. pr. ustanoviti [v Trstu seveda!] planinsko društvo ,Nanos', kateremu bi bil namen, s predavanji vzbujati zanimanje za naše planine, izdajati zemljevide in knjige ter na ta način seznanjati tuji svet z našimi gorami, nadalje osnovati si strokovno knjižnico, delati steze po hribih itd. Takih prenapetih osnutkov je imel Dolinar še več.«[5] Skoraj gotovo pa se omemba v prvem letnem poročilu SPD nanaša na kakšno pobudo v Ljubljani, o kateri pa ni najti nikjer sledu.

V istem letu 1886 je prinesla »Soča« lep planinski potopis »V mangartski kolibi«, ki ga je signiral »P. Teloški«. Po vzkliku »Lepo je bilo!« in po izčrpnem opisu razgleda z vrha Mangarta, navedel je skoraj vse vrhove, ki jih je ugledal! je pisec poudaril Triglav z nekimi namigovanji, ki jih ne moremo razjasniti: »Posebno krasen je od tu Triglav s svojim ledenikom. Na enkrat ga zagledaš; kar pa ni čudo, ker nosi še vedno slovensko zastavo. (Pa ne povejte nikomur, da je ne konfiscirajo; slišim, da so srepi doli pri vas in v obližji!)« Na vrhu se je za samimi nemškimi vpisi — 14 jih je bilo v letu 1886 v knjigo vpisal slovensko. V mangartski koči je našel vendarle nekaj slovenskega: »Tu v kolibi, kjer to pišem... pa je vsaj znamenjetudi slovensko, namreč: ,Hišno obvarilo'.« Po opisu poti na Mangart je pisec spodbujal k posnemanju: »Torej le na gore, na strme vrhe!«[6]

V naslednjem letu 1887 pa že lahko zabeležimo močan časnikarski odpor ali protest proti ponemčevalnemu delovanju Nemškega in avstrijskega planinskega društva ob priliki otvoritve nove triglavske koče nad Peklom (sedanje Staničeve koče). Nekaj tega pisanja je znanega v našem planinskem zgodovinopisju. Mlakar je zapisal,[7] da sta tedaj »oba ljubljanska dnevnika, ki sta si bila sicer vedno v laseh, složno nastopila« zoper »predrzno« Deschmannovo izjavo, da je triglavsko pogorje »nemška zemlja«. Tu je Mlakar prenesel položaj, kakršen se je razvil po novem razkolu narodne stranke okrog leta 1890, nazaj v osemdeseta leta, ko je cvetela sloga med bolj konservativnimi in bolj liberalnimi slovenskimi narodnjaki in ko sta si »oba ljubljanska dnevnika« le prav redko segla v lase! Kako pa sta oba dnevnika ob tisti priliki »nastopila«, si velja bolj od blizu ogledati, kakor pa je bilo to doslej v navadi.

Najprej je prinesel Slovenski Narod notico, da »so včeraj na Triglavu otvorili novo, turistom namenjeno kočo« in da je pri tem »bilo vseh gostov, voditeljev in nosilcev do 120 osob«; nemškonacionalni značaj slavja je označil takole: »Ker je kranjskemu oddelku planinskega društva g. Dežman načelnik in ker so bili pri otvoritvi zastopniki iz Berolina, Draždan, Monakovega, iz avstrijskih krajev pa taki možje, kakor je dr. Glantschnigg iz Celja [predstavnik nemškega šovinizma v tem mestu], si vsak lehko misli, kake goste je včeraj imel sivi naš Triglav.«[8] Čez dva dni je objavil isti list še dopolnilno notico pod naslovom »Človek, spoznavaj se sam!«, ki se je v prvem delu takole ozrla na eno izmed nemških poročil o otvoritveni slavnosti: »Današnja uradna ,Laibacher Zeitung' ima iz Dežmanovega peresa [to pač ni bilo gotovo!] jako obširno izvestje o otvorenji nove koče na Triglavu. Iz tega poročila izvemo, da so peli... na slovenskem Triglavu ,das herrliche Deutsche Lied' [= veličastno ,Nemško pesem'] in da je stari Dežman, ki je pred desetletji plezal na Triglav kot pesnik ,Slave Slavjanom' in Prokletih grabelj', sedaj v svojem govoru slavil razveseljivo opažanje, da so v Mojstrani na razpolago sposobni in nemškega svetovnega jezika vešči turistični vodniki in da je pričakovati tudi vešč naraščaj]. Gospod Dežman ni povedal, kako bode z ,deutsche Weltsprache' [= z nemškim svetovnim jezikom], kadar doj de kak Francoz, Anglež ali Italijan na Triglav, tudi je zamolčal, od kod ima svoje prepričanje o ,Nachwuchsu' [= naraščaju], hotel gladiti pot za novo šulferajnsko [= nemškega šolskega društva, t. j. ponemčevalno] šolo v Mojstrani.«[9] V drugem delu je notica zbadala Dežmana zaradi tega, ker so kočo ob otvoritvi imenovali »Triglavhutte«, ne pa »Deschmannhutte«, kakor so napovedali (in kakor so jo preimenovali po Deschmannovi smrti dve leti pozneje). Čez nadaljnje tri dni se je »Narod« kar na dveh mestih pobavil z otvoritveno slavnostjo. Urednik Ivan Železnikar jo je v »Nedeljskem pismu« — to serijo podlistkov je sistematično priostroval zoper domače Nemce v smislu edinega »radikalizma«, ki se je takrat izcimil v okviru slovenskega liberalstva označil v priključku k tezi, da »se nam nemščina vsiljuje skozi okno, skozi dimnik, na vse mogoče načine«, takole: »Tak humbug bil je preteklo nedeljo tudi na starem našem Triglavu. Znamenito je za nekdanjih profesorjev učenost, da se je meni in mojim sošolcem še v glavo ubijalo, da se ima pravilno izgovarjati le Terglou. Kaj jednacega so menda tudi hribolazci iz Nemčije in iz nemške Blatne vasi v Ljubljani nameravali, ko so otvoritev triglavske koče pričeli ,mit dem herrlichen ,Deutschen Lied' [= z veličastno .Nemško pesmijo'] .. . in ko je nekda zastopnik iz Berolina starodavnemu praslovanskemu Triglavu v obraz pljuval, rekoč mu: ,der deutsche Konig der Julischen Alpen' [= nemški kralj Julijskih Alp].

Jako žalostno je, da se izmej vseh narodnjakov in teh vendar, po današnjem dopisu [»S Triglava«, ki ga navajamo v naslednjem odstavku] sodeč, ni bilo malo število, nihče ni oglasil, da bi bil odločno zavrnil ,das herrliche »Deutsche Lied«', vse arogantne sanjarije gospoda iz Berolina, naposled pa tudi okrajnemu sodniku Eikl-u posvetil, kakor je zaslužil. On naj sodi, politike pa ne dela, to ni njegov posel in preverjen naj bode, da bode zanj veliko priličneje, ako svojo luč pušča pod polovnikom.«

Dopis »S Triglava« v isti številki »Naroda« je za uvodnima stavkoma: »V pondeljkovem Slovenskem Narodu nekdo poroča, kake goste je naš sivi Triglav imel dne 31. julija. Gospod dopisnik meri bolj na narodnost, a jaz vam hočem povedati, kako so ti junaki lazili na Triglav,« pripovedoval, kako sta dva s »sedla« ubrala pot navzdol proti koči, namesto proti vrhu, in kako so štirje vodniki držali nekega »na vseh udih tresočega se možiceljna: dva potegujeta ga za roki, tretji lovi ga za suknjo, a četrti hoče ga ali pridušiti ali pa ga le zato tako krepko za prsi drži, ker se boji, da bi se siromak ne prekucnil«. Ti dve zgodbici »naj malo pojasnita, kako so ti ljudje imeli strah pred slovenskim velikanom, dasiravno jim je gorski vodnik, gotovo najzanesljivejši, Lovrenc Škantar iz bohinjske Srednje vasi, tako pot popravil, da bi take reveže lehko na saneh vozil«. V drugem odstavku pa pripoveduje dopisnik o narodnostnem sestavu obiskovalcev triglavskega vrha, ki jih je bilo tistega dne po vseh poročilih 85, takole: »Opomnim naj še, da glede narodnosti ni bilo tako na slabem. Slovenci in tudi Hrvatje so bili pošteno zastopani. Da je temu res tako, spričuje to, da so se na vrhu velikana pele slovenske in hrvatske pesmi, kakor Na sredi Triglava je ena rožica pognava, ,Oj, djevojka', ,V gorenjsko oziram' itd., ,Barka zaplovi u vodiču, Filipovič u granicu' umevno, da se je ta pesem tako pela, da je zadela nemčurje, ne Turke ,Hej Slovenci', ,Miesec se po zraku šeče' in druge. Iz tega je razvidno, da se Triglavni posebno žalostil. Konečno narodnjakom par besed. Dosti Slovencev in Slovanov je bilo zadnjih sedem let na Triglavu, in kdo je se v knjigo za tujce upisal v svojem materinem jeziku? ... Cela dva: unuk očeta slovenskega naroda [t. j. Janeza Bleiweisa] in g. dr. Dvorak iz Zagreba.«[10]

Otvoritev triglavske koče nad Peklom je dala priložnost tudi dovškemu župniku Ažmanu, da se je — nepodpisan — še enkrat razpisal v daljšem dopisu »Od Triglavskega podnožja«, ki ga je »Slovenec« objavil v dveh številkah. Izhajal je od dejstva, da »se hribolazci v zadnjem času prikazujejo v večem številu«, in pa od »pripoznanja, da avstrijska planinska družba na Dunaji in nje podružnica v Ljubljani vsako leto več storite, da so naše naravnih lepot tako bogate gore vedno bolj pristopne«. Pri otvoritvi nove koče »je bilo udeležencev iz turistovskih krogov okoli 100«, medtem ko jih je prišlo iz Mojstrane 30 do 40. »Kočo je odprl in tablo nad vrati je odgrnil po daljšem nemškem, proti koncu slovenskem govoru gosp. Karol Dežman. Govorili so še nek turist iz Monakovega, sekcijski turistovski načelnik iz Beljaka in okrajni sodnik iz Kranjske gore. Govorniki so vsi poudarjali in občudovali velikanski vtis divje krasne narave... hvalili so tudi prijaznost, olikanost, pripravnost in žilavost tukajšnjih prebivalcev, posebno vodnikov, nosačev in delavcev, ki so kočo postavljali, stezo v mali Triglav izsekali in pa tudi zvezo (sedlo) med malim in velikim Triglavom tako popravili, da zdaj ni nobene posebne težave.« Pri govorih seveda »ni manjkalo gromovitih ,Hochl ... od večidel nemških ali nemškutarskih udeležencev. Posamezni ,živio' domačih ljudi so bili prevpiti. Tudi napis na koči je samo nemški.« Temu opisu slavnosti je sledil prav sistematično razporejeni komentar: »Zdaj pa nektere opazke, ki so se .Slovenčevim' bralcem gotovo med branjem že vrivale. Prvič: ktere vere so bili udeleženci? drugič, kterega ljudstva? tretjič, kakšen in čigav je svet, kjer se je ta slavnost vršila?« Glede verske pripadnosti, meni, da »so bili vdeleženci katoličani«, in jih vprašuje: »In kaj katolikom veli druga cerkvena zapoved? In zakaj se take in enake slovesnosti vedno ali večidel ob nedeljah in praznikih gode? In če si je daljnih udeležencev vsak moral soboto ali ponedeljek privzeti — ali bi si ne bil mogel še jeden [dan] ali pol dne? Ali bi ne bili mogli v nedeljo biti pri sv. maši, in bi bili potem šli v božjem imenu v goro? In če že sami za sv. mašo ne marajo, kdo jim daje pravico begati naše ljudstvo? Če tudi turisti kake denarje tu puste, ta materialni dobiček ni v nobeni primeri z moralno škodo, ktero narede s preziranjem krščanskih načel in zapovedi! Ali res ni nobenega pomočka zoper tako velikansko, očitno in nekako privilegirano oskrunjenje Gospodovih dni? In vi, slavnostni govorniki, ki ste hvalili in občudovali lepoto gorske narave, kako da niste nič omenili Njega, ki je vse to naredil, stehtal in razpostavil? In vi, priprosti kmečki ljudje, ki ste se ali iz dobičkaželjnosti ali iz radovednosti te slavnosti vdeležili, ali se nič ne bojite tistega Boga, ki v naših gorah hranuje toliko snega in v kazen za oskrunjevanje njegovega dne ledeno zrnje lahko pošlje na vaše polje? Oj le vedite, račun ne bo izostal!«[11]

V nadaljevanju je dopisnik prešel od verskega k narodnostnemu momentu: »Druga okoliščina, ki mora vsakega zavednega Slovenca žaliti, je pa nemščina, ki se vsled tega po naših krajih šopiri in prodira celo do zadnjega kota naše dežele in na najvišji vrh naših gora. Ni zadosti, da nam nemščino po svojem Schulvereinu silijo v šole, jo oznanujejo tudi po samotnih naših planinah, jo pišejo po najviših stenah naših gora! Zakaj bi enakopravnost tudi tu ne veljala? Ker veliko žrtvujete za pota in koče v naših gorah, hvala vam! Slobodno rabite in pišite nemški jezik tudi v naših gorah; ali spomnite se, da svet, po kterem hodite, je slovenski, in da vodnik, kteri vas vodi, je slovenskega rodu. Privoščite tudi slovenskemu jeziku prostorček na lastnih tleh. Kakšna škoda bi pač bila, ko bi zraven nemškega napisa stal tudi slovenski? Pa Slovenec je res dobra, krotka duša, kakor so ga vaši govorniki hvalili, še prekrotak je in pusti, da se na njegovi lastnini domač jezik prezira. Pojdite s svojo kulturo na Ogrsko ali na Hrvaško in poskušajte kaj enakega — pokazali vam bodo pot nazaj! In vi Sokoli' slovenskih mest, kje ste vi? Ali vas res morajo nemški turnarji povsod prehiteti? Ali bi ne mogli vi nobene koče postaviti v domače naše gore? Ali bi ne mogli posebno našim ljudem pokazati, da slovenski jezik tudi še nekaj velja, in da človek lahko po hribih lazi, zraven pa vendar svojih krščanskih dolžnosti ne prezira in ne zanemarja?« V tem apelu na »,Sokole' slovenskih mest« je dovški župnik že razvil program Slovenskega planinskega društva pet let pred njegovo ustanovitvijo! Takrat je bil »Sokol« še skupna narodna organizacija za vse slovenske narodnjake, ki so bili tudi še skupaj v eni sami narodni stranki, braniteljici domače narodnosti in vere ali domače vere in narodnosti. Dopisnik se je potem še vrnil k opisu poti na Triglav, ki »je od leta do leta bolj zložna«, t. j. bolje nadelana, in tudi nove koče.[12]

Oba ljubljanska nemška lista sta prinesla obširne opise otvoritvenega slavja. Iz prikaza v tedniku »Laibacher Wochenblatt-u« izvemo, da je turiste, ki so se vzpenjali čez Kot po Peklu, pozdravljala z vrha Urbanove špice nemška zastava, t. j. frankfurtarica (črno-rdeče-zlata), medtem ko sta plapolali na dveh skalnatih grobljah za kočo avstrijska in kranjska (t. j. belo-modro-rdeča) zastava. Poročilo v »Laibacher Zeitung« je vsebovalo Deschmannov nemški govor v celoti, ki pa ne vsebuje izrecnih nemških poudarkov razen navajanja »Nemškega in avstrijskega planinskega društva«. Oba nemška lista navajata, da je dr. Ekl, okrajni sodnik v Kranjski gori, v imenu oziroma na željo dovškega župana Wilmana izrazil simpatije domačega prebivalstva temu društvu za njegove planinske smotre, nato pa poudaril, da »si prebivalci gornje savske doline zelo prizadevajo, da bi se naučili nemščine, ki jo zna večina moških iz občevanja s sosednjo Koroško«, spričo česar »lahko tuji turisti z gotovostjo računajo na spremstvo spretnih, tudi nemščine veščih vodnikov«.[13] Sleherno priporočanje nemščine domačemu ljudstvu je takrat pomenilo, kakor smo videli iz reakcije »Slovenskega Naroda« politično agitacijo.

V letih 1888 in 1889 se je trikrat pojavilo v »Slovenskem Narodu« zanimanje za planinstvo. V maju 1888 je v dveh nadaljevanjih prinesel podlistek »Zavetišče na Grintavcih« pisca »Cirilova« iz Kamnika. Povod mu je bil konec »Frischaufove koče ali zavetišča na Grintavcih«, ki ga je »silovit snežni plaz pomel brez tiru in sledu«. Menil je, da bodo kočo na tem področju »težko pogrešali, kajti dandanes je hriboplazenje že živahen šport in osobito naša gorska velikana Triglav in Grintovec sta prišla toli v modo, da si hriboplazci v njijinih zavetiščih podajajo kar drug drugemu vratno kljuko. Posebno pa se je Grintovec priljubil nežnemu spolu, ker popeti se njemu na vrhunec in uživati ž njega bajno diven razgled, ne daje ravno premnogo truda.« Zato pisec »ne dvomi, da bo zavetišče kmalu zopet stalo na Grintovca južnem pobočji«. Toda pri tem je »trdno uverjen, da bode društvo avstrijskih turistov [Oesterreichischer Touristenklub] vzelo v dostojen poštev tudi vse one tehtne razloge, ki živo terjajo, da se to zavetišče zgradi vsaj v visočini Kokrškega sedla, da bode ustrezalo tudi hriboplazcem iz Bistriške doline«, od koder takrat še ni bila nadelana pot na to sedlo.[14] V nadaljevanju je Cirilov začrtal, kako naj bi tekla pot iz Bistrice na Kokrško sedlo in kje naj bi Touristenklub zgradil novo zavetišče za izletnike na Grintovec. V Kamniku naj »bi se osnovalo društvo za olepšanje mesta in šetališče v obližji«, ali »za sedaj vsaj izmej odličnih kamniških razumnikov nekov odbor, ki bi skrbel za to, da se izvede prej napominana pot od Žagane peči do Kokrškega sedla, in bi v ta namen nabiral pri domačinih in poletnih gostih prispevke«. Zaključil je s pozivom: »Vzdignite se, domačini, ter preudarite, kaj bo vam in mestu v prid, da vas tujci ne prehite, in skrbite, da bo naš v resnici krasen Kamnik v vsem pomenu besede: ,Slovenski Ischl'!«[15]

V začetku leta 1889 je »Narodov« dopisnik »Od Save«, v katerem bi mogli domnevati Frana Podkrajška, tedanjega postajnega načelnika v Savi pri Litiji, takole začel razvijati pobudo za planinsko organizacijo: »Nemci imajo že dolgo svoj Touristenclub, Čehi imajo svoj Klub čeških turistov, Hrvatje svoje Planinsko društvo, Slovenci pa smo v tej zadevi popolnoma malomarni. Na Nemškem napravljajo povsodi pota, klopi, nasade, kažipota (Orientierungstafeln) in gostilne. Nemški Touristenclub sicer tudi pri nas napravlja pota na planinske vršace, kjer se uživa krasen razgled, ali naravno skrbi v prvi vrsti za nemške kraje. Tam je po planinah vse prepreženo z raznimi potmi in kažipoti... Pri nas niti slovenskega Baedeckerja' [knjigevodiča] nimamo in vendar bi po njem segli Jugoslovani zlasti Hrvatje. Gospod Lego je pač izdal v češkem jeziku. Potovanje po Slovenskem', domačini sami pa v tej zadevi storimo čisto nič. Čas je, da se tudi mi zdramimo in ustanovimo kako planinsko društvo', ki si bode postavilo hvaležno nalogo, odkrivati svetu krasoto naše divne domovine, kar bode tudi zelo pospeševalo nabiranje krajepisnih imen. Po posameznih krajih, kakor na Bledu, v Kamniku, Mozirji itd. naj se osnujejo olepšalni odbori, ki bodo skrbeli za boljši promet po dotičnih krajih ter stopili v zvezo z glavnim društvom, kadar se to osnuje. Upamo, da se bodo te razmere pri nas v kratkem zboljšale, morebiti že prihodnje poletje, ako se bode z delom že pozimi pričelo.«[16] Zaenkrat pa se je ta glas izgubil kakor »glas vpijočega v puščavi«.

Konec istega leta se je ob novici, da je Kranjska sekcija Nemškega in avstrijskega planinskega društva dala nadelati pot na Kamniško sedlo in na Kokrško sedlo ter da ima v načrtu tudi gradnjo novega zavetišča »ob Grintovci«, v »Slovenskem Narodu« nekdo spomnil podlistka »Zavetišče na Grintovci«, v katerem je Cirilov nasvetoval domačinom, naj se lotijo teh poslov, a »so kamniški in brdski rodoljubi vsprejeli te nasvete s ponosnim zasmehom ter nazivali porogljivo napominani [podjlistek njegov plod lokalnega patriotizma', a sedaj jih izvajajo nasprotniki in se ve da v prospeh svojih smotrov. Kakor so prepluli [!] že biser naše domovine, Bled, s svojimi tujimi napisi po vseh potih in stezah celo [po] bornih, slamnatih kočah, takisto storili bodo v naših Kamniških planinah. Čudno, a še bolj tožno je, da mi še vedno tako malo poznamo in branimo svoje. Brezuspešen bo pojedinih požrtvovalnih rodoljubov naših ves trud in delo, če se še ne znebimo vsi dosedanje brezmejne malomarnosti.«[17]

V letnem poročilu Slovenskega planinskega društva za prvo leto 1893 je še drug stavek iz njegove predzgodovine, ki pove: »Tudi nekaj let pozneje se je osnoval pripravljalni odbor, ki je gojil iste namene, in dasi se mu je posrečilo lepo idejo tako daleč dognati, da se je vršil pripravljalni shod, je vendar moral zaradi premalega zanimanja lepo delo opustiti.« Ker sta bila ta »pripravljalni shod« in »odbor« časovno tako neopredeljena »nekaj let pozneje« za neko prav tako neopredeljeno prvo pobudo »vrlih narodnjakov«, ki naj bi bila »pred osmimi leti«! bi moral imeti posebno srečo, kdor bi se lotil iskat v naših listih sled za njima. Ta sled pa mi ni ušla, ko sem te liste pregledoval zaradi drugega gradiva: v vseh treh ljubljanskih dnevnikih, t. j. v obeh slovenskih in v uradni »Laibacher Zeitung« od istega dne 7. februarja 1891, sem našel domala enako se glasečo notico o »Novem društvu«: »V krogih turistov se je že večkrat izrekla želja, naj bi se ustanovilo društvo, ki bi imelo namen, vsestranski, posebno pa po slovenskih deželah, gojiti turistiko. V to svrho bode jutri 8. t. m. ob 11. uri dopoldne v klubovem prostoi'u pri Slonu zbor, h kateremu so uljudno povabljeni vsi prijatelji turistike. Zbor se bode posvetoval o ustanovitvi Planinskega društva, oziroma o društvenih pravilih, in bode izvolil začasni odbor, ako se sklene ustanovitev.«[18] Uredništvo »Slovenskega Naroda« je notico še podaljšalo z naslednjim priporočilom: »Tacega društva smo si že davno želeli, ker treba, da se tudi v tem oziru postavimo na svoje noge. Zato z veseljem pozdravljamo jutrišnji zbor in pozivljemo rodoljube, ki se prištevajo turistom, in pa, ki še hočejo postati, da se v mnogobrojnem številu udeleže zbora in pristopijo društvu.«

Po »zboru« o njegovem poteku »Narod« ni prinesel nobenega poročila, »Slovenec« pa je poročal prav tako pod naslovom »Novo društvo«: »Shod, katerega so sklicali ljubljanski turisti na včerajšnji dan, je sklenil ustanoviti ,odsek kluba avstrijskih turistov' za Ljubljano in je v ta namen izvolil začasni odbor, da sestavi pravila, ki bi ugajala [= ustrezala] društvenemu namenu in našim razmeram. Za načelnika začasnega odbora je bil izvoljen g. prof. Anton Kaspret. Ko bodo pravila zagotovljena in nekatera druga vprašanja rešena, sklical se bode osnovalni občni zbor.«[19] V prav istem smislu je obvestila javnost »Laibacher Zeitung«, ki je še poudarila, da je sestanek »imel zgolj zaseben značaj.«[20]

Lahko si mislimo, da »Narod« zaradi tega ni prinesel nobenega poročila, ker se uredništvo ni strinjalo z ustanavljanjem podružnice Avstrijskega turističnega kluba, ki bi sicer imela slovensko članstvo, vendar pa ne bi bila izrazito slovenska organizacija, ki bi Slovence tudi v planinstvu »postavila na lastne noge« in zaustavila tako napredujoče ponemčevalno prepleskavanje slovenskih gora. Bržčas se je prav zaradi tega, ker je večina slovenskih gorohodcev želela res slovensko planinsko organizacijo, ustanovitev dvonarodnostne podružnice izjalovila in je »začasni odbor« zaspal.

Medtem ko je ta odbor spal, nova pobuda pa še ni vzklila, je v septembru 1891 »Slovenski Narod« prinesel po vrsti tri planinske podlistke. Najprej je ponatisnil iz letnika 1866 »Novic« Kadilnikov »Izlet na Triglav« z naslednjo uredniško pripombo: »Povodom petindvajsetletnice, odkar je gosp. Kadilnik posetil prvikrat sivega Triglava [s končnico spremenjenega v živo bitje], izrekla se je od več strani [planinstvo ni bilo več tako redko!] želja, da bi se ponatisnil popis tega izleta, kakor ga je g. Kadilnik že 1866. leta objavil. Tej želji ustregli smo z objavo nepremenjenega izvirnika«, ki ga je Kadilnik datiral »V Kranji, 6. avgusta 1866«, končal pa z verzi: »Čvrste roke / dobre noge, / čista glava / dospe vrh Triglava!«[21]

Nekaj dni zatem je izšel podlistek »V znožji Triglavskih velikanov« z opisom dohodov v Julijske Alpe iz gornje Savske doline od Krme, Kota in Vrat do tistih iz Kanalske doline. Med drugim beremo tam tudi: »Najkrasnejše planinke (pečnice) se nahajajo na sedlu Luknja in dalje tja proti vrhuncu Pihalca, pa tudi na Mišelju južno od Triglava in na Črni prsti. Najbolj razširjene so po Julijskih Alpah različne ,scabiosae', ali skrivnostne ,Scabiosa Trenta' (po Hacquetu) ne more nihče najti, ker je njen opis prekratek.«[22] Naslednji podlistek »Na visokih gorah« je v dveh nadaljevanjih razpravljal nasplošno užitke in nevarnosti gorohodstva.[23]

V času med objavo prvega Kadilnikovega in drugega podlistka v »Narodu« so ljubljanski listi poročali o smrtni nesreči Berlinčana dr. Alberta Holsta nad izvirom Bistrice v Vratih, kamor je sestopal sam s Triglavskih podov. Vest v »Slovenskem Narodu« je značilna za takratno gledanje na samohodce brez vodnika: »Holst si je svoje smrti sam kriv. S pravo prusko [!] oholostjo odklonil je vsacega voditelja ... [24] Poročili v obeh drugih ljubljanskih dnevnikih sta vedeli marsikaj povedati o poti, na kateri se je Holst ponesrečil. Po »Laibacher Zeitung« je bila to »ena najtežavnejših v območju Triglava«, ki »jo je našel slavno znani lovec na gamse v službi gospoda Galleta, Gregor Rabič, ko je nekoč sledil gamsom;« in ki »so jo potem nekoliko nadelali, na najnevarnejših mestih vsekali stopnice in zabili železne kline, tako da so jo lovci na gamse vselej uporabljali, kadar so lovili v Cmiru«.[25] Silno »dramatično« pa je to pot orisal dopisnik »Slovenca« z Dovjega, bržčas takratni tamošnji župnik Jakob Aljaž v notici »Nesreča pod Triglavom«: »Le sami lovci in prav izurjeni hribolazci z Dovjega in Mojstrane so rabili to stezo... ki drži nad izvirom Bistrice po goli steni kacih 1500 m navpik... Zdaj se gre navpik, zdaj zopet vprek, le toliko imaš v nekaterih krajih stopinje, da opreš polovico podplata nanjo, marsikje morebiti še toliko ne. Morebiti, da je tu in tam zabit tudi kak železen kolec v steno in se poženeš čez prepad... Slednjič dospeš do najbolj kritičnega kraja. Doli čez steno curlja studenček in se vliva po kamenitem pragu. Pot je polzka. Tu je treba največje previdnosti. Lovci si tu izzuvajo črevlje ter hodijo bosi čez. Visiš na pol med zemljo in nebom, na vrhu se globoko oddahneš. Pred seboj imaš, zeleni sneg'.«[26] Je mar takšna bila predhodnica poznejše in dandanašnje Tominškove poti? »Laibacher Wochenblatt« je v kratki notici poročal, da so Holstovo truplo našli »blizu steze (Steiges) Sabistuza [Za Bistrico?] pod Cmirom«.[27]

Dobro leto dni pozneje je prvi poročal o snovanju Slovenskega planinskega društva »Slovenski Narod«[28], teden dni za njim pa tudi »Slovenec«, ki je izrazil »iskreno željo, da se vstanovi tako društvo, sicer nam bodo Nemci po vseh naših planinah napravili nemške napise in kažipote«.[29] Tri dni zatem je k tej novici objavil duhovniški dopis z Gorenjskega s težnjo, da bi se uveljavil pri novem društvu verski vidik: »Slovensko planinsko društvo je bilo že davno potrebno, ali postavi naj se na krščansko stališče in naj sprejme med svoja pravila, da so udje zavezani, kolikor le mogoče, zadoščati verskim dolžnostim glede praznovanja nedelj in praznikov, in pa, da vodnikov ne bi silili, da bi ti morali v nedeljah in praznikih brez sv. maše v gore. Ako tega ne store, niso nič boljši od nemških Alpen-Vereinov', samo s tem razločkom, da oni po nemški skrunijo Gospodove dni, ti bi jih pa po slovenski, kar bi bilo za naše ljudstvo še bolj pohujšljivo. O Nemcih navadno mislijo, da so protestantje, in zato jim lažje spregledajo. Torej pozor! Ako pa bodo napravili poštena pravila, vpisal se bo marsikdo kot član in podprl podjetje, ki bo vsaj nekoliko tudi v tem oziru preprečilo ponemčevanje.«[30] Kajpada takšnih duhovniških pravil se novo društvo ni moglo oprijeti, a ga je duhovniško glasilo »Slovenec« vendarle podpiralo in je objavilo vabilo k »prvemu občnemu zboru« dne 13. novembra 1892[31] , čeprav pri tej priliki ni ponatisnilo oklica pripravljalnega odbora »Rojakom!«, ki ga najdemo samo v »Slovenskem Narodu«.[32] Le »Slovenec« je sporočil sredi decembra da »je slovenskega planinskega društva pravila visoka deželna vlada vrnila začasnemu odboru z opombo, da jih je predložiti ministrstvu, ker ona ni kompetentna, jih potrditi«.[33] Že po treh tednih je izšla v »Slovenskem Narodu« vest, da je ministrstvo potrdilo pravila, ki jih je bilo treba predložiti na Dunaju »zaradi tega, ker delokrog društva obsega več kronovin«.[34] Na temelju potrjenih pravil je društvo lahko začelo z delovanjem. Z letom 1893 stopimo tako iz doslej večjidel neznane predzgodovine v pretežno znano zgodovino Slovenskega planinskega društva.


 

[1] Soča št. 46 z dne 16. novembra 1883

[2] Soča št. 48 z dne 30. novembra 1883.

[3] Slovenec št. 166—168, 172, 184—187, 191 in 192 iz julija in avgusta 1884.

[4] Slovenec št. 192 z dne 21. avgusta 1884.

[5] Slovan III 1886, str . 266.

[6] Soča št. 40 z dne 1. oktobra 1886.

[7] PV 1953, str . 210

[8] Slovenski Narod št. 172 z dne 1. avgusta 1887.

[9] Prav tam št. 174 z dne 3. avgusta 1887.

[10] Prav tam št. 177 z dne 6. avgusta 1887

[11] Slovenec št. 175 z dne 4. avgusta 1887.

[12] Prav tam št. 176 z dne 5. avgusta 1887

[13] Laibacher Zeitung št. 174 z dne 3. avgusta 1887; prim . Laibacher Wochenblat t št. 365 z dn e 6. avgusta

[14] Slovenski Narod št. 108 z dne 11. maja 1888

[15] Prav tam št. 109 z dne 12. maja 1888.

[16] Slovenski Narod št. 16 z dne 19. januarja 1889.

[17] Prav tam št. 266 z dne 18. novembra 1889

[18] Slovenec , Slovenski Narod in Laibacher Zeitung š t. 30 z dne 7. februarja 1891

[19] Slovenec št. 31 z dne 9. februarja 1891

[20] Laibacher Zeitung št. 31 z dne 9. februarja 1891

[21] Slovenski Narod št. 198 in 199 z dne 1. i n 2. septembra 1891.

[22] Prav tam št. 204 z dne 9. septembra 1891.

[23] Prav tam št. 204 z dne 9. septembra 1891.

[24] Prav tam št. 204 z dne 9. septembra 1891.

[25] Laibacher Zeitung št. 205 z dne 10. septembra 1891

[26] Laibacher Zeitung št. 205 z dne 10. septembra 1891

[27] Laibacher Wochenblatt št. 579 z dne 12. septembr a 1891

[28] Laibacher Wochenblatt št. 579 z dne 12. septembr a 1891

[29] Laibacher Wochenblatt št. 579 z dne 12. septembra 1891

[30] Prav ta m št. 238 z dne 18. oktobra 1892

[31] Slovenski Narod št. 253 z dne 5. novemb a 1892

[32] Prav ta m št. 258 z dne 11. novembra 1892

[33] Slovenec št. 288 z dne 17. decembra 1892.

[34] Slovenski Narod št. 10 z dne 13. januarja 1893

Planinski vestnik, 964, str. 102- 108
Planinski vestnik, 964, str. 153- 159
Planinski vestnik, 964, str. 204- 212

Image

Image
Dušan Kermavner
       (1903-1975)

 

 

Po propadlem bohinjskem poskusu je moralo preteči še 21 let, preden je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Bohinjcem nihče ne more odvzeti prvenstva pri poskusu ustanovitve našega prvega planinskega društva. So pa zaradi tega pohiteli v Ljubljani in ustanovili Kranjsko sekcijo DÖAV, ki pa je bila prva tri leta še nepolitična in nadnacionalna. Temu pritrjuje vabilo na ustanovni članek, na katerem sta poleg ljubljanskega Nemca, Slovencem prijateljskega Bamberga podpisana še zavedni Slovenec dr. Mosche in dr. Valenta, po rodu iz Moravske, dobro vklopljen v slovensko okolje.

Značke:
GL4 PV SPD ZGO

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1718

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.