Sergej Bohinc: Prvomajske praznike smo člani kranjskega odseka
... ponovno pozdravili z odprtimi rokami. Ponujalo se je okno šestih plezalskih dni, če si se le v službi zmenili za enodnevni dopust na petek 28. aprila.
Po uspešnem pogajanju, da sigurno ne bo trpela efektivnost delovnega mesta zaradi odsotnosti, se je vsak član z veliko vnemo lotil priprav za letošnjo, že klasično destinacijo – Paklenico.
Letošnji tečajniki, so se po uspešnem preverjanju letne tehnike in manevrov za večraztežajne smeri, le nekaj dni pred predvidenim odhodom v hrvaško plezalsko meko, srdito pripravljali ter znova in znova vadili manevre in potrebno komunikacijo za lasten vstop v navrtane večraztežajne smeri. Šest posameznikov se je odpravilo že v četrtek v zgodnjih jutranjih urah proti mestu Starigrad v bližini Zadra. Imeli so plan, da se ogrejejo v športnih smereh in tako izbrali nekoliko zapostavljeno plezališče Vaganac, ki je locirano v neposredni bližini Pakleniškega nacionalnega parka. Neokrnjena narava z maloštevilčnimi obiskovalci, je bila prava nirvana in prijetno zatišje pred psihološko in fizično napornimi visokimi stenami v bližnjem kanjonu. Plezališče ponuja prijetno uverturo z dokaj redko navrtanimi smermi v apnenčasti skali žlebičastih oblik z vmesnimi platami. Vsi tečajniki so se strinjali, da je plezališče ponudilo pravi začetni okus, kar jih je čakalo v naslednjih dneh.
Drugi člani odseka so kapljali s svojim prihodom od četrtka pa do sobote. Za vikend, pa so se v večjem številu že borili s strminami in težavami v pakleniškem kanjonu. Vsak dan smo vsi nestrpno pogledovali na vse mogoče vremenske karte in napovedi, saj je še pred slabim tednom pred odhodom kazalo na zelo spremenljivo vreme. Najboljša napoved pa se je obetala na nacionalni strani hrvaškega meteorološkega zavoda DHMZ. Spraševali smo se, ali so Hrvati priredili napoved, da bi privabili čim več turistov proti morju in v kanjon. Da pomirim dotičnega bralca, vreme nam je več kot služilo, še celo tako dobro je bilo, da smo zvečer prihajali lepo zapečeni v svoje apartmaje.
Vsak dan je bil naporen. Nasvetov starejših članov odseka ni manjkalo, predvsem da moramo za naskok lažjih smeri vstati zgodaj in se odpraviti pod izbrano steno kar se da hitro, če ne se bomo dodobra načakali. Tako se je tudi občasno zgodilo, da smo iz predvidenih 2 h v steni preživeli še kakšno dodatno. Vse je potekalo po planu, zvečer smo si ogledovali smeri in se pomenkovali, katera je za naš nivo plezanja najbolj primerna. Nekateri smo najraje zagrizli v kamine in razpoke, ter se popolnoma popraskani “abzajlali” v dolino, nekateri so uživali v platastih smereh, kjer so dodobra preizkusili svojo tehniko stopanja na trenje, nekateri pa v dolgih, po stilu plezanja mešanih smereh.
Izvzemši predvsem nekaj poškodb gležnjev smo vsi srečni in zdravi pričakovali 2. maj, za katerega je bil napovedan dež, da nam bo končno narava s svojim dežjem pogasila prevelik entuziazem in vnemo po plezanju. Pa smo ga le dočakali in končno nekoliko dlje spali in se odpočili od vseh naporov, ki smo si jih zadali vse dni poprej. Ugotavljam, da je bil naša želja in “žeja” po plezanju daljših smeri potešena, ter se bomo spet kmalu vrnili v hrvaško plezalsko meko in si znova zadali (višje) cilje.