15. urna reševalna akcija skozi oči gorskega reševalca pripravnika
GRZS - Rok Kozjek Mencinger, GRS Bohinj
Vzamem termovko in že letim v avto. V mislih sestavljaš opremo, da ne bi kaj pozabil. Zapiska ponovni poziv, po katerem takoj sklepaš, da nas čaka nekaj izredno zahtevnega.
Pridem na postajo, nekaj reševalcev je že zbranih in nalagajo opremo v avte. Kolega mi reče vzemi vso osebno opremo za stensko in zimsko reševanje. Pregledam, cepini, dereze, pas, čelada… Se usedemo v avto in gremo. Vodja pove, da je aktiviral tudi sosednjo postajo GRS Radovljica, da pridejo pomagat. Med vožnjo se že dela plan, kako se bomo razdelili. Pridemo na izhodišče k Savici, vodja nas razdeli. Najbolj izkušeni in hitri vzemite vrvi in tehnično opremo, da se čim prej pride do poškodovanih oseb. Nato še vsi ostali z vso potrebno opremo za transport ponesrečencev.
Pridemo na mesto, kjer sta bili osebi nazadnje videni. Hitro se opremimo in organiziramo kaj kdo naredi. Nato že spuščamo prvega po grapi in čez vmesne stene. Ostali reševalci že prihajajo in nas je vedno več. Spustimo še dva. Kmalu pride še reševalec s Tržiča z dronom, da čim hitreje poizkusimo locirati ponesrečenca.
No, potem pa le glas, mislim, da vidimo prvega. Potrebna bo premestitev in se po drugi grapi spustiti do njega. Prvega reševalca spustimo, vmes je bilo potrebno podaljšati sto metrsko statično vrv, saj je bilo tako daleč. Reševalec pride do njega, a žal vidi, da oseba ni preživela. Poškodbe so bile prehude, saj je zdrsnil okoli 180 metrov daleč. Sledil je dvig ponesrečenca. Dobro, da nas je bilo veliko, da smo ga hitro in učinkovito dvignili do poti. Tam ga premestimo v aki in ena ekipa ga odpelje v dolino.
Ostali še vedno, varovani na vrveh, preiskujejo pobočje in skušajo najti drugega. Ta čas se vse baterije na dronu spraznijo. Morali bomo iskati brez te pomoči. Ne bomo obupali kljub mrazu, snegu, temi, ki reševanje naredi še zahtevnejše. Nekaj ur mine, a brez uspeha. Pregledali smo vse, kar smo lahko. Odločitev pade, da takoj, ko se zdani nadaljujemo, saj bomo bolje videli. Veliko več pa ni bilo do jutra, tista ura mine v hipu. Malo smo zadihali, popili čaj, zaužili nekaj priboljškov, ki nam jih je na hitro pripravil kolega v Ukancu.
Dan se naredi in baterije drona so polne, gremo. Začenjamo s pregledom in kmalu zagledamo negibno osebo pod steno nad plaziščem. Odneslo ga je še veliko dlje. Naredimo hiter plan, kako do njega. Potrebno bo priti iz spodnje strani. Prvi priplezajo do njega in sporočijo, da žal tudi njemu ne moremo več pomagati. Sestavimo aki in naredimo sidrišča za štafetni spust. Zaradi zahtevnosti terena je bilo potrebno na vrhu v steno zavrtati še nekaj svedrovcev, da se je sploh lahko omogočal varen spust. Ponesrečenca se namesti v aki, nato pa sledi spust okoli 300 metrov daleč po strmem plazišču. Potem pa po lažjem terenu do izhodišča.
Tišina, grenkoba pri srcu, solze v očeh, težko je, ko izrekaš sožalje svojcem. Naredili smo vse, kar je v naši moči, sodelovali smo zelo uigrano, četudi smo bili iz različnih društev. Žal je bil konec tak, kot si ga nikoli ne želimo.
Utrujeni in s težkim srcem smo se po več kot 15 urah vrnili nazaj k svojim domačim.