Kje najdemo sonce v dneh polnih sivine?
Telefonski klic me najde za ekranom računalnika in sledi hitra priprava za obisk gora kljub rosenju izpod sivine neba nad mestom. Pripelje hči, prisedem in na vožnji na prelaz Volovljek še enkrat preveriva preko spletne kamere vreme na Zelenem robu. Skozi meglo pripeljeva na prelaz, zavijeva na blatno in deloma spolzko cesto in ustaviva na parkirišču Rakovih ravni, kjer se vlečejo še meglice.
Stopiva v pohodne čevlje in narediva nekaj poti po cesti, ki ima snežno pregrajo, ki naj bi preprečevala vožnjo naprej po gorski cesti. Cesto zapustiva pod Sončnim gričem in stopiva na skromno snežno odejo, ki se konča z vstopom na blatno stezico v gozdu. Nekaj snega je šele višje v gozdu, ki ga zapustiva pri vodohramu in stopiva na poledenel sneg na kolovozu. Hodiva skrajno levo po robu kolovoza in doseževa Gojško planino, ki se koplje v soncu, medtem ko pod Rogatcem nad dolino Podvolovljeka je eno samo megleno morje. Snežena skorja poka pod nogama, ko pridem do hčere, ki že uživa v soncu na klopci ob steni planšarske bajte. Pridružim se ji in privoščiva si vroči čaj in nekaj dobrot iz nahrbtnika. Opazujeva podenje meglic pod planino in ko zagledava, da z Male planine sili megla na planino, oprtava nahrbnika in se podava med bajtami na pobočje Bukovca.
Snega ni veliko in nekaj pasov pobočja je že golo. Povzpneva se na vrh na višini 1552 m, ki je odličen razglednik in uzreva vrhove od Planjave do Dleskovca, ki se dvigujejo nad obzorjem Velikega stanu in Tihe doline. Z Male planine pa že pritiskajo meglice in hočejo zastrti pogled na bajte pod Gradiščem.
Narediva kratek odmor in se nato podava po pobočju navzdol v meglo, ki na srečo ni pregosta in pušča dovolj vidljivosti, ko se pod nama pogosto vdre sneg dokler ne prideva na ratraktirano progo. Kmalu zapustiva progo in stopava proti Velikemu stanu, ko sonce ob pomoči rahlega vetra odpihne meglo in prikaže se modra jasnina na nebu. Greva mimo bajt do klopce ljubezni na razgledni točki nad naseljem. Sedeva in občudujeva naravo. Meglice se podijo okoli kapelice Marije Snežne in bajt na obrobju, kar daje mistični pridih že tako lepi pokrajini. Po nekaj minutah greva na pot. Malce se spustiva in hodiva ob robu velike vrtače ter doseževa cesto, ki obkroži vzpetino Gradišča v smeri Zelenega roba. Najprej slišiva in nato vidiva deskarja, ki vijuga z vrha, midva pa greva dalje s pogledom na Ojstrico, ki se kaže iz megle in že sva pred sivim meglenim zidom. Ne greva dalje temveč pri Sladkem kotu odvijeva na pot proti vrhu Gradišča, kjer na vzpetini ob sedežnici zaključiva pot na najvišji točki planote. Sva na 1668 m nadmorske višine z lepim pogledom na plast sivine visokih oblakov in jasnino na vzhodu, pod katero se lesketa sneg na vrhovih visokih gora in pod njimi je plast nizkih oblakov, ki se konča z meglico na Zelenem robu.
Že nekaj trenutkov kasneje zavlada tudi okoli naju megla. Z vrha se spustiva na ravnico Gradišča, ko tako kot je prišla megla izpuhti. Stopiva navzdol po trdem snegu do ceste in v hipu sva v gosti megli, ki jo bi lahko rezal. Komaj vidiva tla in meter ali dva pred seboj, ko tipaje stopava v smeri naselja. Pri prvih bajtah se izboljša vidljivost in hip zatem ni več megle. Med ograjami bajt poiščeva pot proti Mali planini, kamor se odpraviva srečajoč nekaj pohodnikov, od katerih eden nosi smuči v želji po smučanju.
Povzpneva se do praznega, zaklenjenega in osamljenega Domžalskega doma, kjer sedeva na klopco in v tišini planine pogledujeva na Poljanski rob, ki komaj da ima še nekaj snega in proti Velikemu stanu, ki ga ponovno skriva meglica. Še požirek čaja in greva naprej. Po pomrzjeni in nato blatni cesti stopiva mimo Jarškega doma na rob planine in po snegu naprej proti Gojški planini.
Zaslišiva glasove otrok, ki uživajo zimske radosti in se sankajo po bregu in že sva na poledenelem kolovozu, po katerem zelo previdno stopava do vodohrama, kjer greva v gozd. Cmok, cmok, cmok, odmeva po gozdu, ko hodiva po mokri blatni stezici izogibajoč se spolzkim koreninam. Iz gozda prideva pri bajtah in le še nekaj korakov narediva in sva na cesti, po kateri prideva nazaj na parkirišče.
Pospraviva pohodno opremo in se odpeljeva po blatni cesti v meglico, ki naju spremlja vse do doline, ko voziva ponovno pod sivim pokrovom na nebu.