Delo - Miha Hočevar: ... so še dobra, a nova so varnejša

Veliko Slovencev je med epidemijo na novo ali znova odkrilo čare kolesarjenja. Tokrat smo se osredotočili na tiste, ki radi zavijejo z asfaltnih cest.

Karantensko navdušenje nad vrtenjem pedalov je pri nekaterih morda že izgubilo zagon, ki pa se bo bržčas spet okrepil v počitniških dneh, ko bo marsikdo dopustoval v domovini. Ta pa na domala vseh koncih in krajih ponuja kolesarske užitke, ki se, če se jih ne lotimo z glavo, lahko hitro sprevržejo v nepotrebno trpljenje, poškodbe, ne nazadnje na gorskem kolesu lahko pridemo navzkriž z zakonom. Kako se temu izogniti in z nasmeškom poganjati kolo, smo se pogovarjali z Andrejem Deklevo, ki že dobra tri desetlet­ja širi dober glas o gorskem kolesarstvu v Sloveniji. Kot tekmovalec, ljubiteljski kolesar, publicist ter tudi ustanovitelj in glavni urednik spletne strani mtb.si, ki je pred kratkim praznovala 15-letnico delovanja.

Slogan »Slovenija kolesari« še nikoli ni dobil tako močnega spontanega pospeška kot v obdobju epidemije, ko smo na cestah in poteh videvali vse od poganjalčkov za najmlajše do najdražjih specialk in polnovzmetenih gorskih koles. Kaj ste opazili v svojem priljubljenem segmentu zunaj asfalta?

Ob pomladnem kolesarskem bumu je bilo res videti marsikaj. Tudi ogromno starih koles, ki so z malo servisa in kakšnim novim rezervnim delom povsem uporabna za makadamske izlete. Če pa vas zanima kaj zunaj makadama, so lahko nevarna. S takšnimi smo nekoč resda počeli vse mogoče, vendar so sodobna precej varnejša. Morda niso tako trdoživa kot tista iz devetdesetih let minulega stoletja, ki so jih mnogi zdaj privlekli iz garaž, omogočajo pa toliko več nadzora, da je pametno razmišljati o sodobnem kolesu.

Vendar se gorski kolesarji, ki so zdaj že v srednjih letih, dobro spomnijo, da se je nekoč s »trdakom« dalo priti povsod …

Čez 20 ali 30 let najbrž ne bomo videli toliko koles iz sedanjega obdobja, kot je bilo zdaj koles iz devetdesetih, ki so bila očitno zelo dobro izdelana. Gre za kolesa z jeklenim okvirjem brez vzmetenja, morda s kakšnimi preprostimi vilicami, z zavorami V. To še vedno deluje, vendar so šla kolesa odtlej s 26 palcev na 29, kar takoj pomeni več nadzora in stabilnosti. Plašči imajo zdaj večji premer, kar pomeni, da se lahko vozimo z nižjim tlakom v pnevmatikah, kar spet izboljša nadzor in varnost. Tu so še diskaste zavore. Bistvena stvar, ki je očem najbolj skrita, je geometrija okvirjev. Kolesa so zdaj daljša, koti vilic bolj položni, kar zagotavlja več stabilnosti pri vožnji po zahtevnem terenu.

Predvsem je izbira pri kolesih, s katerimi lahko zavijemo z asfalta, zdaj izjem­no pestra. Zelo priljubljena so postala t. i. gravel kolesa za vožnjo po makadamu. Kdaj se odločiti za takšno kolo in kdaj za gorsko?

Nekdo, ki se bo vozil po makadamu ali preprostih stezah, ne potrebuje kolesa za več tisoč evrov, že pri ceni pod tisoč evrov lahko najdemo solidne modele, med 1500 in 2000 evri pa dobra kolesa za marsikaj. Od tod naprej doplačujemo le še manjšo težo in vzdržljivost komponent v ekstremnih razmerah. Gravel kolesa so trend, vendar lahko na istih terenih vozimo tudi s preprostim gorskim kolesom, s katerim morda nismo tako hitri na velikih makadamskih razdaljah. Pri 100 kilometrih na makadamu je posebno kolo za to podlago v prednosti, na dolgih vožnjah pride do veljave tudi navzdol ukrivljeno krmilo. Na njem lahko menjamo položaje, da nas ne bolijo roke. Gorsko kolo omogoča le en položaj na krmilu, pri ukrivljenem krmilu je pet različnih položajev. Za dolge avanture in potovanja po težkih terenih je dobra možnost križanec, okvir 29-palčnega gorskega kolesa brez vzmetenja, na njem pa navzdol ukrivljeno krmilo. Začetnikom gravel kolesa ne priporočam, gre za specifično kolo, za katero je bolje imeti v nogah že nekaj prekolesarjenih kilometrov. Zaradi krmila je za začetnika lahko tudi bolj nerodno, na gorskem kolesu je več nadzora zaradi širine krmila.

Tudi pri gorskih kolesih je paleta izjem­no pisana, kolesa za olimpijski kros, vsestranska, enduro, trail, za spust … Polnovzmetena ali le z vzmetnimi vilicami … Katero je najprimernejše za tiste, ki se spoznavajo s kolesarjenjem ali se vanj vračajo in si ne bodo kupili različnih koles za vsako priložnost?

Polnovzmetena kolesa imajo nekateri zaradi udobja, vendar je njihov namen drugačen. Eden je, da zaradi vzmetenja lahko ves čas poganjamo, prenašamo silo prek verige na zadnje kolo, ki ima vseskozi oprijem. Drugi je nadzor pri hitrem spuščanju, da lahko zaviramo tik pred ovinkom in ima guma vseskozi stik s tlemi. Kar 95 odstotkov ljudi, ki si omislijo polnovzmeteno kolo, bi se lahko enako vozilo le s spredaj vzmetenim. Če imaš malo širše plašče in pravilen tlak v gumah, imaš hkrati udobje in oprijem za poganjanje navzgor. Pri spustih je razlika pri zaviranju čez luk­nje, oprijem pa je še vedno dober. Kolo z vzmetenjem le spredaj je cenejše, lažje in potrebuje manj vzdrževanja. Tu bi še dodal, da je pri osnovni rekreaciji najbolj primeren aluminijast okvir. Obdelava aluminija je toliko napredovala, da je to prijazen material za vožnjo, predvsem pa je cenovni zmagovalec, če nimate posebnih želja po jeklu ali karbonu, ki je najlažji.

Nekdo, ki se bo vozil po makadamu ali preprostih stezah, ne potrebuje kolesa za več tisoč evrov.

Številni vseeno prisegajo na dražja, polnovzmetena karbonska kolesa …

Ljudje mislijo, da morajo imeti ne le polnovzmetena, temveč enduro kolesa. Ta jim zaradi geometrije sicer dajejo samozavest za spuste, nihče pa ne pomisli, da je treba na pravem enduro kolesu z zelo podrtimi koti, dolgo medosno razdaljo in tudi zelo dolgo razdaljo od gonilne osi do krmila veliko delati pri spustih. Kolo je treba agresivno usmerjati, imeti težišče spredaj. Tudi jaz, ki nisem začetnik, se na takem kolesu manj zabavam kot na kolesu z manj agresivno dirkaško geometrijo. Če za trenutek popustiš v položaju naprej, kolesa nimaš več pod nadzorom, na njem si samo še potnik. Če ga primerjamo s smučmi, je to podobno, kot če bi šli rekreativno smučat z veleslalomskimi smučmi Žana Kranjca. Z njimi ne bi zmogli pravilno zavijati, le oddrsavali bi. Na voljo pa so številna kolesa z nekoliko bolj strmimi koti in manj giba pri vzmetenju, ki jih je precej lažje nadzirati in na njih tudi bolj uživati. Moj nasvet je nakup dobrega kolesa brez vzmetenja zadaj. Če ste veliko na skalah in koreninah, še pride v poštev polnovzmeteno, za običajno vožnjo po gozdu in izlete zadnjega vzmetenja ne potrebujemo.

Kaj pa druga oprema? Tisti, ki gredo z asfalta, niso ljubitelji kolesarskih »pajkic«, ampak oblazinjene zadnje plati se ne branijo …

Nekoč smo vsi kolesarili v lycri, nekateri smo že zelo zgodaj začeli čez kolesarske oblačiti še običajne kratke hlače. Jaz to še danes počnem. Spodaj imam kratke kolesarske hlače z naramnicami, čeznje dam kratke hlače ali odrezane kavbojke. Tako grem lahko na pivo, ne da bi me vsi čudno gledali. Ne nazadnje je dodaten sloj dobrodošel pri padcih, lycra ne zagotavlja zaščite. Od glave do pet se je mogoče dokaj poceni obleči v kolesarski trgovini, še nekoliko ceneje v splošni športni trgovini. Ni pa priporočljiv bombaž, še posebno če nosimo nahrbtnik in je potem hrbet vseskozi moker. Zame je vrstni red pri opremi takšen: čelada, kratke hlače z vložkom, tehnična majica, rokavice in kolesarski čevlji.

Pri teh sledi še ena dilema, imeti pedale, v katere se vpnemo, ali ploske?

Za rekreativno kolesarjenje vpenjanje ni nujno. Je pa vsekakor priporočljivo imeti čevlje s tršim podplatom, ki se ne zvija na pedalu. Tekaški niso primerni, lahko pa so pohodniški ali namenski kolesarski brez vpenjanja. Pomembno je tudi, kakšne pedale imamo. Na tistih, ki so ob nakupu na kolesu, običajno ni dovolj oprijema. Po drugi strani lahko hitro vzamemo kakšne s preveč oprijema, z bodicami, ki zagotavljajo ekstremen oprijem za spuste, vendar smo zelo blizu šivanja piščali, če nam noga zdrsne z njih. Prava je srednja pot, ploski pedali brez kovinskih konic in čevlji s trdimi podplati. Nato se začne razmišljanje o tem, ali bi imeli pedale in čevlje, s katerimi se vpneš. Pri njih je poganjanje bolj učinkovito, kar se obrestuje predvsem na dolgih turah. Tudi tu mora biti podplat trd, vendar ne pretrd, karbonski podplati so priporočljivi le za dirkanje v olimpijskem krosu. Z njimi sicer dobiš preveč tresljajev v nogo.

Kam pa se podati z gorskim kolesom, glede na to, da pri nas ni malo omejitev, na katere poti smemo in katere ne?

Na vseh makadamskih površinah boste varni pred zakonskimi omejitvami, inšpektorji in policijo. Kakšna izjema tudi je, vendar mora biti posebej označena. Tudi kolovozi in poljske poti so legalni. Gozdne vlake pa so sivo območje. V praksi vas bo stežka kdo preganjal na njih. Drugače pa pri nas kar lepo rastejo območja, parki in steze, po katerih se je mogoče legalno voziti z gorskimi kolesi, ponekod vas navkreber potegnejo z žičnico. Težko vse naštejemo, univerzalnega vira, spletne strani, na kateri bi bile zbrane vse poti v Sloveniji, ni. Potrebnega je nekaj brskanja. Najbolje se je pozanimati, kje je mogoče voziti v okolici vašega dopustniškega kraja.

Zadnja leta se uveljavlja tudi izraz turno kolesarstvo, kako se razlikuje od običajnega gorskega kolesarjenja?

Turno kolesarstvo je izraz, ki ga uporablja Planinska zveza Slovenije. Vključuje nekoliko drugačen način razmišljanja. To je dober način razmišljanja v odnosu do narave in drugih obiskovalcev gora in gozdov. Zame je to slog gorskega kolesarjenja.

Ključno je tudi pravilno odmerjanje zahtevnosti, tako pri razdaljah kot višinskih metrih in tehnični zahtevnosti, kajne?

Bistvena pri tem, da se boste na gorskem kolesu zabavali še jutri, prihodnji teden, mesec ali leto, je postopnost. V gorskem kolesarstvu, ki vključuje vzpone in nemalokrat ne posebno hitre spuste, vas kilometri lahko zavedejo. Že 20 km je lahko ogromno. To je razdalja, ki jo na asfaltu ali makadamu opraviš zlahka, z gorskim kolesom pa je lahko to poldnevna ali celodnevna tura. Ture je treba načrtovati tako, da se lahko obrneš, da imaš izhode, da vidiš, kje lahko skrajšaš pot v primeru slabega vremena. Načrtovanje tur je zelo pomembno v gorskem kolesarstvu in je tudi velik del učenja turnega kolesarstva. Spoznavanje terena, nabiranje informacij, načrtovanje ture. Začeti je treba vsekakor s kratkimi turami z ne preveč višinskimi metri.

Kako pa je z uvajanjem otrok v gorskokolesarski svet?

Začne se lahko že s prvim kolesom s pedali, morda tudi že s poganjalčkom. Pri 20- in 24-palčnih kolesih se lahko odpravimo na malo daljše izlete, za katere pa je treba otroke dobro motivirati. To je bistveno. Volje do poganjanja jim zmanjka in začnejo se dolgočasiti, preden jih zabolijo noge ali postanejo izčrpani. Previdni moramo biti, da trasa ni preveč tehnično zahtevna. Odrasli, ki smo vajeni tehnično zahtevnejših predelov, to nemalokrat napak ocenimo, tura se nam zdi zelo enostavna, ko smo na terenu, pa uvidimo, da smo pozabili na kakšen zahtevnejši odsek. To je lahko težava, če imamo ob sebi otroka, ne nazadnje se to nemalokrat dogaja, ko moški na turo odpeljejo ženske. Morda se nam nekaj zdi enostavno, drugi pa se tam mučijo, tako tehnično kot vzdržljivostno. Pri kolesarstvu so velike razlike, če je raven pripravljenosti različna. Če si le pet odstotkov slabši od Primoža Rogliča, prideš v cilj uro za njim. Če si na gorskem kolesu začetnik, je razlika do nekoga, ki ima moč, vzdržljivost in tehnično znanje, ogromna. Izbira ture, ko greš z otrokom ali partnerjem, mora biti zelo preudarna.

Kako pa pri naraščaju izbrati pravilno velikost kolesa? Nekateri naredijo preskok z 20- na 26-palčno, drugi zagovarjajo, da ne gre preskakovati nobene dimenzije na poti do 29-palčnega kolesa.

Tekmovalna pravila so šla v smer, da so pri starostnih kategorijah določene velikosti koles. Dogajalo se je, da so še zelo majhne otroke dajali na 29-palčna kolesa. Bili so hitri, tehnično pa je grozljivo, da se otrok muči s prevelikim kolesom. Jaz sem za to, da gre čez vse velikosti, četudi mu kupujemo rabljena kolesa, naj se presede z 20 na 24, nato na 26 ali 27,5 palca ter na koncu na 29. Otroke ekstrem­no dolgo držim na manjših kolesih, tako da se vozijo že skoraj kot z BMX-kolesi in gredo nato na naslednjo velikost. Tako imajo več veselja z lažjim upravljanjem kolesa. Ko so za krmilom že preveč skrčeni, pa je zadnji trenutek za večje kolo. Ampak nekoliko premajhno je za otroka še vedno boljše kot preveliko.

Za konec se dotakniva vse številčnejšega kolesarskega segmenta, ki je zlasti močan pri gorskih kolesih. Kako gledate na električna kolesa?

Super so za trgovce in industrijo, morda bi že kdo propadel, če ne bi prišla električna kolesa. Dobra so tudi za turizem, mobilnost, za razvoj gorskokolesarske infrastrukture, več kolesarjev pomeni več poti. So tudi prispodoba sodobnega razmišljanja, da moramo v čim krajšem času narediti čim več. Kdor je začel kolesariti zato, da gre malo na kolo, in mu je vseeno, koliko kilometrov naredi, tega ne potrebuje. Sem zagovornik razmišljanja, da je manj več.
V mojo filozofijo ne gredo električna kolesa, testiral sem jih, moji predsodki do njih so padli. Sam pa ga za zdaj ne potrebujem. Če čez 20 let ne bom mogel več poganjati v klance, se bom bržkone s kolesom brez menjalnika vozil po ravnini in se bom ravno tako zabaval. Ne bi rad razmišljal o tem, ali sem napolnil baterijo, ter skozi aplikacijo gledal v dušo svojega kolesa. Na kolo grem, da se oddaljim od računalnika in tehnologije, da se počutim, kot sem se, ko sem bil star štiri leta. To mi je lepo pri kolesarjenju, vsak pa lahko nanj gleda, kakor mu najbolj ustreza.