Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Struška

Cvetje osvaja travnike in pobočja gora.

Struška

Pripeljeva do stičišča več makadamskih cest na Križovcu in ob izstopu iz avtomobila zagledava kopico pločevink in drugih odpadkov razmetanih med drevesi. Nič kaj vzpodbudno in lepo, ko še niti nisva začela pohodno turo na Veliki vrh Struške.

 

Zamenjava obutev, oprtava nahrbtnika in že hodiva po cesti proti planini Pusti rovt. Veliko korakov narediva, a ceste ni in ni konec. Prehitita naju avtomobila in planina izgleda še bolj oddaljena kot je v resnici. Mimo prve snežne zaplate pod hribom Zdrtnik greva na začetku planine, nato pa po naslednji stopiva šele na cesti v senci gozda na drugi strani planine. S ceste greva na kolovoz, ki naju popelje iz gozda v dolino pod Ptičjim vrhom. Dolina ima kar nekaj snežnih jezikov in med njimi je številno cvetje črnega teloha in predvsem belih in v manjšem številu vijoličastih pomladanskih žafranov. Ob robu snega leži slepec in prepušča sončnim žarkom gretje otrplega telesa. Na levi strani doline je priljubljeni smučarski Ptičji vrh, čigar vznožje grebena pobočja preide v sedlo Kočna in meji na sosednjo državo. Posvetiva nekaj časa fotografiranju prelepih cvetov in počasi prehajava na desno pobočje, kjer se odpre pogled na že oblačne Julijce in tri vrhove Karavank, Golice, Krvavke in Male Golice.

S sedla pred nama stopa mladenka in za nama gre še dvojica, ko morava že prestopiti zadnja snežišča na tem pobočju, preden jih bo toplo vreme preobrazilo v vodo. Počasi se vzpenjava, ko označena pot preide na zahodno pobočje, a midva nadaljujeva vzpon po stezici na mejni greben, dohitiva počivajočo mladenko, se še nekoliko povzpneva in že sva na novem snežišču. Višje sva, več je snega in noga se sem ter tja globoko vgrezne. Ves čas ne gre po grebenu, potrebno je nekaj spusta in po ali ob robu snega ponovno nanj in tako vse do mesta, od koder se odpre široka konta na novo ustvarjeni pašnik z ostanki ruševja, ki sega od vršnjega pobočja Korenščice do vznožja zahodnega pobočja Struške. Prehoda na vrh ne vidiva in se zato umakneva z roba nazaj pod greben, kjer je stezica in po njej med ruševjem prideva na višino 1764 m, na vrh Korenščice z lepim pogledom na globoko spodaj ležečo planino Pusti rovt in na vrhove Julijcev, ki so jih obdali številni oblaki. Karavanke od Kepe preko Dovške Babe, Kleka, Golice in Ptičjega vrha še kažejo svoje špičaste in tolste vrhove.

Rahel hladen veter zapiha in sonce je skrito za kopreno oblačnosti, ki se vije nad Struško. Narediva odmor, nadomestiva izgubljeno energijo in sestopiva do pašnika, kjer je nekaj cvetočih žafranov. Greva mimo vodnega zajetja in že se vzpenjava po pobočju nad pastirsko bajto na Belski planini. Iščeva prehode med ruševjem in hodiva po nekakšnih stezicah, prestopava sneg in ko vidiva le še ozke prehode pod vejami visokega ruševja, odnehava. Vrneva se nekoliko navzdol in poiščeva prehode iz ruševja na še zasneženo jugozahodno pobočje. V snegu zaslediva komaj še vidne sledi pohodnikov in po njih stopava previdno navzgor. Ko je dolg prečni in strm prehod za nama, malce predahneva in hoja postane lažja in bolj sproščujoča. Prehodiva snežišča, doseževa vršnje pobočje in srečava pohodnika, ki zapušča vrh. Še nekaj korakov narediva in sva na Velikem vrhu, na najvišji točki Struške in s tem na višini 1944 m, kjer stoji poslikani zabojnik nekoliko stran od skrinjice z vpisno knjigo.

Hiter pogled v knjigo razkrije, da sva na vrhu danes četrti in peti obiskovalec. Vneseva najini imeni in knjižico vrneva v skrinjico. Hči počije na suhi travi, medtem ko grem nekoliko stran in nižje proti vzhodu, da lahko v objektiv ujamem več pobočja vrhov od Kozjaka, Vrtače, Begunjščice, Celovške špice, Stola in Vajneža, nato pa se vrnem na vrh in prisedem k hčeri. Topel čaj ima blagodejen učinek na hlad vetra in ker sonce ne greje dovolj, je počitka konec. Odpraviva se z vrha, doseževa dolga snežišča in se kolikor je le mogoče izogneva spustu po snegu. Ko to ni mogoče, prečiva snežišča in doseževa dolg snežni jezik med zelenim ruševjem, ki sega vse do Belske planine. Po njem se spustiva globoko navzdol in ga še pred iztekom zapustiva s prehodom na kopno travnato pobočje.

 

Pot nadaljujeva do koče, kjer imava kaj videti. Med skalnatimi razpokami zeleni lepi jeglič s prvimi rumenimi popki in cvetovi. V toplih dnevih bo zacvetel v razkošni rumeni barvi, ko se mu bodo pridružili še cvetovi pomladnega in Clusijevega svišča, ki pa ga je danes komaj za vzorec. Sedeva ob malo razkošje cvetja in použijeva še nekaj dobrot iz nahrbtnikov, nato pa pot pod noge in zapustiva planino.

 

Vračava se po cestnem kolovozu mimo dveh zapornic in doseževa spodnjo gozdno cesto, po kateri priteče mimo mladenka in že je ni več, tako je hitra. Doseževa in prečiva Pusti rovt in sledi četrturna hoja do Križevca. Pospraviva pohodno opremo v avto. Hči vzame rokavice in kartonsko gajbico in se poda na lov na odpadlo embalažo in malce pospravi odvrženo nesnago med bližnjimi drevesi. Odpeljeva in se ustaviva ob robu ceste pod travniki, kjer cveti na stotine ključavnic. Bele ozkolistne narcise so komaj dobro zacvetele, večina jih je še v popkih. V nekaj dnevih bo zelene travnike prekrila snežnobela cvetna odeja. Ne gre, da ne bi previdno stopala med cvetjem, naredila kopico fotografij in se predala trenutkom lepote pomladanske narave. Čez teden ali dva bodo pobočja Male Golice preplavile narcise in z njimi še kopica obiskovalcev, midva pa se vrneva do avtomobila in odpeljeva do prvega otoka z zabojniki za odpadke, kjer se znebiva pobrane nesnage.

 

Na spletno stran v rubriko “Takle mamo” na Jesenicah bosta kmalu romali fotografiji s Križevca. Še prej pa zapeljeva na bencinsko črpalko, ker je merilec količine goriva zašel v nevarno rdeče območje.

 

 

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1719

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.