Snežak - Jona Furlan: Peninske Alpe | Monte Rosa, Signalkuppe
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 3.500 m
Sita od prejšnjega dne, ko sva bila na kratki aklimatizacijski turi, namenjena proti Punta Giordani. Zaradi megle in bližajoče teme, sva na 3600 mnm obrnila, in odsmučala 400 višincev, ter zadnje pol ure hodila nazaj proti naši rezidenci. Prespala sva v stari postaji Indren. Ob 5ih zjutraj sva brez zajtrka krenila na pot. Obilna večerja je zadostovala za celotno turo.
Najprej čez manjši ledenik Indren, ter naprej pol ure plezanja čez skale. Sam sem, zaradi straha pred višino, bil s pogledom priklenjen v skale, Luka pa je lahko užival v pogledu na prve sončne žarke, ki so oranžno osvetlili oblake pod nama. Pod vrhom stene, sta nas prehitela 2 »tekača«. Midva z občudovanjem nad njuno hitrostjo, onadva nad najino obtežitvijo na ramenih, smo drug drugega navdušeno ogovorili. Na vrhu cca 3500 mnm, kjer je bilo moč videti kočo Gnifetti (3647 mnm), sva v ledeniški navezi nadaljevala pot po mogočnem ledeniku Lys. Zaradi razbite in ledene podlage sva bila primorana hoditi z derezami, kože so ostale nedotaknjene do vrha. Hoja po ledeniku je bila, če odmislimo višino, dokaj enostavna. Sledila sva lepo vidni gazi ter prečkala nekaj manjših pok.
Odločila sva se za desno pot mimo bivaka Felice Giordano (4167 mnm). Pred bivakom postane teren bolj strm in tam sem prvič resneje občutil višino. Sledil je postanek, pijača, čokolada … in še en gel »z gvišnu«. Čez 10 minut sva z malo manjšim glavobolom »hitro« napredovala po položnejšem pobočju do sedla Lys (4151 mnm), od koder sva že videla najin cilj, kočo Margherita (4554 mnm). Z izmenjujočimi obdobji »slabosti« sva napadla zadnjih 400 višincev. Cca 200 m pod vrhom sva spet doživela prehitevanje. Tokrat sta nas prehiteli dve »lokalki«, več kot očitno brez težav z višino. Že hitro odskakljajo naprej, ko tudi Luka kar konkretno potolče višina: »Kej mi j tega trejba?«, »Js bi šou domou«. Po nekajminutnem pregovarjanju in spodbujanju, počasi nadaljujeva z borbo proti vrhu.
Vrh doseževa ob 13ih. S tem sem svoj najvišje osvojeni vrh, dvignil skoraj za 2000 m (Mangart peš, Prestreljenik z bordom). Kakorkoli, na vrhu enotnega mnenja: »gremo čimprej dwal«, odfurava direktno, bolj strmo linijo proti sedlu Lys, se sezujeva, 5 minut pešačiva in naprej smučava tekoče, po smeri vzpona, skoraj do koče Mantova (3497 mnm). Sonce je dodobra zmehčalo vrhnjo plast snega, tako da so bili pogoji res fantastični, hiter predelan sneg je omogočal kontrolirano vijuganje, razen spodnjih 100 višincev, kjer sonce ledu ni prišlo do živega. Popolnoma ledeni kanali od vode z občasnimi potočki so otežili zadnje metre letošnje smuke. Za vzpon sva potrebovala 8 ur, smučala 20 min in nato še slabi 2 uri hodila do stare postaje Indren, kjer sva še enkrat prenočila.
Naslednji dan sva se vrnila v pretoplo dolino Alagna, kjer je padla piva in pica, ter hiter »tufo« v reki Sesia. Še preden sva uspela narediti nove plane, sva se že znašla v Vipavski dolini.
Odlično doživetje in zaključek čudne sezone 2019/20.