AO Tržič - Jurij Ban: ... grapo v Cmiru
En od naših muckov mi je včeraj napisal: »Sej ne vem, če te je že kdo informiral, ampak, medvedi so se zbudili, žafran cveti, ptiči pojejo, tako da, vse ti govori, da se je treba iz snega zvleči v skalo.« Hvala za informacijo dragi kolega, ampak ne, zima oz. sneg je zakon! Višje v naših čudovitih hribih je še zelo zimsko, veter brije in tu pa tam hoče tudi zanohtat. Če bodo taki pogoji še naprej, z veseljem jamram na kopnih dostopih in sestopih. Nekaj tednov sem težil s Cmirom, pa ni bilo pravega posluha. No, končno sem uspel nekoga naf**** in sva šla!
Zaspano se furava v Vrata, kjer piše, da je pred nama že pet avtomobilov v dolini. Najdeva enega zadnjih parkingov ob cesti, nisva točno vedela kako daleč bova prišla. Na koncu sva bila pozitivno presenečena. Do Aljaža sva hodila le 15 minut, nato sva nadaljevala mimo bajte proti klinu, tam pa zavila levo na Tominškovo. Tu še nisem hodil, ker je vse novo, mi čas mineva hitreje, kot bi sicer. Poslušam bučanje močnega vetra po dolini in še glasnejše pizdakanje Bagra za mano. V kotlu, sredi velikega snežišča, sva v uri in pol. Nadaljujeva skrajno levo v ozko grapo oz. žleb. Začetnih 5-6m je kopnih, potem pa prideva do čudovito narejenega krajšega skoka, ki naju izstreli nivo višje. Slediva žlebu v levo, nato pa spet dolgo prečiva snežišča, dokler se nad nama svet ne odpre. In že stojiva na širokem plazišču. Močan vzgornjik nama pomaga premagovati višinske metre. Snežišče se počasi oži in kmalu sva na dnu dolgega žleba, kateremu ni videti konca. Hitro ugotoviva, da so tik ob steni najboljše razmere in z nasmehom na obrazu pikava navzgor. Kmalu za tem hitro opaziva eno manjšo težavico, kljub temu, da naklonina ni prehuda, ni mesta za počitek, meča pečejo! Višje hrib pokaže vso svojo mogočnost, visoki zasneženi stolpi, strme stene in nekje daleč spodaj Vrata. Skozi celotno dolžino žleba naklonina ne popušča, položi se le nekaj metrov pod izstopom na greben. Izstopiva direktno na markacijo letne poti na Cmir, pozdravi naju sonce. Kljub vetru nekaj minut sediva in občudujeva špičke in grebene od Rjavine do Triglava.
Sestopiva po južnih pobočjih. Skoraj direktno po nekakšni rampi. Poleti je to edina šibka točka – izjemno platast svet. Zaradi močnega sonca so razmere tu izjemno nevarne za zdrs. Hitro se pod derezami naredi cokla in pri prečenju strmih pobočij je dovolj samo en napačen korak, zato sestopava kot po jajcih. Ko doseževa vznožje, gre hitreje. Bolj kot sva bližje dolini, bolj sva na na nahrbtniku ali na riti. Kaj kmalu pod sabo že vidiva cesto in avto.
Pri avtu srečava znane obraze. Na klopci v zavetrju se nastavljamo vročem soncu, v družbi Petre in njenih včerajšnjih sotrpinov, ki so smučali za Cmirom. Vase zlijemo hladno analizo in malo pokramljamo. Od avta do avta sva za turo porabila sedem ur.
Uroševo grapo v Cmiru sva lezla Bager (AO Rašica) in Puki.