Jutro (1933): Kranjska gora, 24. julija 1933
Podružnica SPD v Kranjski gori bo 6. avgusta slovesno otvorila svojo novo kočo v Krnici, ki bo turistovska vez med Kranjsko goro in Aljaževim domom v Vratih. Že svojčas je Češka podružnica SPD kupila od kranjskogorskih upravičencev na Križkih podih zemljišče z namenom, da bi tam zgradila primerno zavetišče.
Toda do realizacije načrta ni prišlo, ker je vse preprečila vojna. In prav je bilo to, kajti poslopje, kakršnokoli si že bodi, na Križkih podih bi bilo težko graditi, še težje vzdrževati, a najtežje oskrbovati. Koča v Krnici ima pa vse lastnosti, katere zahteva turist od planinske korporacije.
Ne bomo delali velike reklame, kajti ciklus Julijskih Alp, posebno v Krnici, je reklama zase. Imaš kakor na dlani vse naše reprezentante: Špik, Škrlatico, Rogljico, Razor, Prisank itd. Križka stena, prehod v Aljažev dom. Idealna tura, seveda samo ne za vrtoglave. Med potjo gamsov nebroj, alpske flore nič koliko. Tu je pomlad v poletju. Pozdravlja te nežna velesa, ki se je v nižjih legah že davno spremenila v »Marijine laske«. Imaš encijan zastopan kar v osmih vrstah: verna, acaulis, nana, germanica, nivalis, minima, punetata in lutea. Rododendron, planike! Pa kaj bi ti našteval cvetje! Kot planincu ti kliče: »Poglej me, občuduj me, uči se pri meni, samo življenja mi ne vzemi!«
Kvišku v steno! Navpično približno eno uro. Ko prideš na vrh, se ti odpre pogled na planinski svet, ki mu ni para. Blisčita se ti dva dragulja v obliki alpskih jezer, kateri je vrgel gospod nebeški oče v svojem najboljšem razpoloženju na ta prostorček. Pogled na Triglav, Vrata, Trento — to je izhodišče od nove koče v Krnici.
Krnica je kakor nalašč za ljudi, ki so potrebni odmora. Tu sem še ni segla kultura. Ni bencinskega smradu, kakor na cesti proti Vršiču, Krnica je »stran od Evrope«. V Krnico vabimo tudi takozvane »severnostenožrce«. Da se presele v večne Alpe, imajo priložnosti več ko dovolj. Sicer so to idealisti, katere bi bil uvrstil rajni Alešovec med »Capricozne alpestre«.
Pokojni triglavski župnik Aljaž je bil pa drugega mnenja. Sovražil je to vrsto dvonožcev in se je večkrat izrazil, da bi moralo biti plezanje po nevarnih stenah policijsko zabranjeno. Tako n. pr. bi morala biti pri Aljaževem domu v Vratih deska s svarilnim napisom: »Vstop v severno steno Triglava policijsko zabranjen, — Kazen: življenje!«
Bratec moj iz Srbije, Šumadije, Banata, ki preživljaš svoj odmor v našem letovišču, tebi pa kratkomalo nasvet: Ostani v »Jasni«. Kopaj se pri 7 stopnjah C, pij čašo mleka, potem se pa vrni z avtomobilom v selo Kranjska gora. Sladko boš počival v svojem stanu. Samo ne v Krnico! Ova brda! 2000 m nad morjem! To ni zate. Sin nižave ne razumeš planinskih duš, ki jim je geslo: Sursum corda! Pa če ti pride tak prijatelj Zlatoroga tudi do višine preko 4000 m, si želi še višje. Oj Čomolungma, zakaj nisi v Karavankah?
Novo kočo bo blagoslovil g. katehet Bonač. Sodelovala bo jeseniška godba, pevsko in glasbeno društvo Cecilija in pevski zbor Sokola iz Kranjske gore, skupaj okrog 80 pevcev. Prireditev bo eminentna planinska slavnost, kakršnih je zelo malo in podružnica SPD v Kranjski gori bo ponosna, da si je v niz svojih naprav priključila nov dragulj: Kočo v Krnici.
Župan Lavtižar
Jutro, 25. julij 1933