S kolesom na Veliko planino.
Hoja ali kolesarjenje, kaj pa oboje, si rečem in malce kasneje stopim na kolo v še hladnem jutru in se podam ob avtomobilih, ki se pomikajo po polžje, na pot izven mesta in vrtim pedala proti Kamniško-Savinjskim Alpam.
Gost promet me spremlja vse do Kamnika, naprej je manj vozil in je kolesarjenje prijetno. Dobro sem se ogrel na klancih in nekaj sto metrov pod prelazom Črnivec odvijem na še bolj strm klanec, ki po kilometru popusti, ko peljem mimo cerkvice Sv. Ahaca proti Kranjskemu Raku. Po nekaj kilometrih sem na Volovljeku, kjer odvijem na lepo urejeno novo cesto, ki me popelje do mitnice pod Rakovem robom in kjer se konča asfalt in preidem na makadam. Kolesarim proti planini Kisovec, sestopim pri rampi na cesti proti Mali planini in strmi del prehodim ob kolesu. Že na prvem ovinku ponovno sedim na kolesu in z veliko truda premagujem klanec in ovinke vse do prihoda na pobočje Male planine. Predahnem in nato spet poganjam pedala ter po cesti prikolesarim na vrh klanca, kjer me kot na kakšni dirki pozdravlja mladina in me vzpodbuja, da šele na vrhu sestopim s kolesa.
Zapustim cesto, se povzpnem na rob planine in naredim kopico fotografij ter se na kolesu spustim med čredo govedi na ravnico pašnikov, od koder grem nato ob kolesu pod Črnuškim domom okoli vzpetine po stezi do vznožja Poljanskega roba, kjer naredim odmor in nadomestim izgubljene kalorije. Dan je čudovit, obiskovalcev planine toliko kot že dolgo ne in njihove glasove slišim tako od Domžalskega doma kot s poti in vrhovih planine. Stopim na kolo in odkolesarim na Veliki stan, kjer se tre obiskovalcev pri kapelici Marije Snežne in pri bajti, kjer prodajajo kislo mleko in sir. S poti grem ponovno na cesto in mimo velike gugalnice s pogledom še na ostali dve in kjer je veliko mladine, ki se vriskajoče gugajo kar se da visoko, kolesarim po planini. Vrtim pedala mimo jame Vetrnica, se povzpnem do Sladkega kota, vmes fotografiram, prikolesarim do gostišča na Zelenem robu in sestopim.
Strmina na vrh Gradišča je prestrma in kolo porivam proti vrhu srečajoč veliko število pohodnikov. Na vrhu zastanem, zaprosim za fotografiranje in nato preko ravnice grem na drugi konec ter kolo prinesem na najvišjo točko planote, na 1666 m visok vrh z rožo gora, ki kaže na vrhove v bližnji in daljni okolici. Sledi fotografiranje in umik z vrha, tako da imajo tudi drugi svojih nekaj minut miru in lepih razgledov.
Z Gradišča grem sprva malce ob kolesu, nato pa zopet kolesarim. Spustim se na cesto in po njej med bajtami Velikega stanu nazaj po poti pod Domžalski dom, kjer me obiskovalec fotografira s čredo in gorami v ozadju in že sem ponovno na kolesu. Kolesarim navzgor in tik pod ograjo okoli doma pridem na cesto, po kateri še vedno srečajoč pohodnike vrtim pedala ter kmalu pričnem spust mimo Jarškega doma na rob Male planine, kjer odvijem levo in prikolesarim na Gojško planino.
Zavijem med bajte do strmega kolovoza, kjer sestopim in grem ob kolesu navzdol mimo vodohrama in ko strmina popusti, zajašem svoje kolo in se spustim na cesto na planino Marijanine njive z lepim pogledom na Rogatec in Lepenatko. Na skladovnici drevesnih debel naredim odmor, se okrepčam z dobrotami iz nahrbtnika in opazujem.
Pripelje prvi avto, ki nekoliko upočasni, ko vozi mimo. Pripelje drugi, ki naredi enako, nato pa trojica, ki dvigne prah s ceste, da nemudoma končam s počitkom in odkolesarim po makadamu do asfalta in mimo mitnice nazaj na Kranjskega Raka, od koder gre hitro navzdol in se ustavim šele pri Ahacu.
Ne gre hiteti v lepem vremenu, čeprav se nad planino že pojavljajo prvi oblaki. Kratek odmor prav pride, še nekaj kalorij zaužijem in se vrnem na cesto in na kolo. Vrtim pedala, kolesarski števec kaže vedno večje število prevoženih kilometrov, ki hitro brzijo izpod koles. Pri pitniku ob cesti za Žago se ustavim, dopolnim zalogo hladne studenčnice in nadaljujem spust v Krivčevo, ki mu sledi Črna in s postankom zaradi dela na cesti prikolesarim v Stahovico. Sledi Godič z lepim razgledom na Kamniški vrh in višje gore za njim. Grem skozi Mekinje v Kamnik in sem ponovno v gostem prometu, ki me spremlja vse do Domžal. Da se izognem številnim avtomobilom, v Prelogu odvijem na stransko cesto blizu avtoceste, pridem v Dragomelj, grem v Pšato in Šentjakob, od koder imam le še dobrih šest kilometrov do svojega doma, kjer se kolesarski števec ustavi pri stosedmih kilometrih.
Lepa kolesarska tura z obiskom vedno lepe Velike planine je za menoj, čez dan ali dva pa pride na vrsto zapis poti, medtem ko bodo fotografije še kdaj kasneje pričarale lepoto gorske planote.