Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Velika planina

Bela opojnost v pozni jeseni.

Velika planina

 

Po spluženi in posuti cesti pripeljeva na parkirišče pod Rakovim robom, kjer zamenjava obutev in namestiva gamaše za hojo po snegu. Prve korake narediva po cesti. Vidiva zadnje zlate macesne, katerih iglice lesketajo v soncu. Bajte planine Marijanine njive samevajo, ko zapustiva cesto in greva na kolovoz poln odtisov predhodnikov, ki so prehodili pot na Gojško planino.

Snega je na kolovozu več kot na pobočjih gozda in kljub narejeni gazi nekajkrat stopiva globoko v sneg. Pri vodohramu se priključi pot skozi gozd in nekaj minut kasneje sva že na Gojški planini, kjer je nekaj zametov in tam se hitro ugrezneva skoraj do kolen. Sonce in hoja sta naju ogrela in pri eni od koč oblačila prilagodiva razmeram ter narediva odmor, nato pa po snežni odeji stopava med bajtami proti Bukovniku in koristiva narejeno gaz za lažje gibanje. Zaslišiva glasova sosedov, ki sta enako kot midva izbrala sončno planoto za gibanje v naravi. Pozdrav, nekaj besed in greva naprej, soseda pa bosta kasneje šla po najinih sledeh. Na pobočju ni veliko snega, a nekaj smrek ima prelepo belo pregrinjalo mimo katerih prideva na vrh, kjer pa zapiha mrzel veter in zato kljub lepim razgledom na Veliki stan z Gradiščem in vencem gora v ozadju nadaljujeva pot.

Sprva se spustiva po pobočju navzdol, nato pa greva v smeri Velikega vršiča, obideva vrtače in se povzpneva po spihanem pobočju do kapelice Marije Snežne, ki sameva v belem opoju. Že malce utrujena od gaženja se spustiva med bajte in hodiva po sledeh predhodnikov do splužene ceste, ki vodi proti Zelenemu robu.

Venec gora postaja vedno večji, vetra skoraj ni in sonce še vedno kljub prvim oblakom greje, ko prideva do Sladkega kota, kjer prestopiva na ratraktirani kolovoz, ki se mimo bajt vzpenja proti vrhu Gradišča. Doseževa ravnico in greva na severni vrh nad Zelenim robom, da se pogled v miru sprehodi po oddaljenih gorah, nato pa preko ravnice stopiva na južno pobočje, kjer v polzavetrju narediva premor s pogledom na Kamnik in megleno morje nad ljubljansko kotlino, iz katerega se dvigajo višjeležeči vrhovi gozdov.

 

Spustiva se po spihanem pobočju na Veliki stan in nadaljujeva hojo po shojeni poti pod Poljanskim robom. Že dolgo nisva hodila po snegu in pogrešava smuči, s katerimi bi bila hoja po snegu mnogo lažja in bi porabila manj energije. Žal pa za smučanje ni dovolj snega, le z Bukovca, Velikega in Malega Vršiča bi lahko naredila nekaj zavojev. Počakati bo treba še na eno obilnejšo pošiljko beline izpod neba. Povzpneva se do Domžalskega doma, kjer traktorist pluži dostopno cesto, midva pa se spustiva med bajte Male planine.

Vidiva kolesarja, slišiva nekaj glasov obiskovalcev in že greva mimo pomrzjenega jezerca zbiralnika vode na rob planine, od koder po spihanem pobočju po kamenju doseževa Gojško planino.

 

Pot nadaljujeva po poti vzpona, stopiva na cesto pri Marijanih njivah, pospraviva gamaše, ker je sonce stopilo ves sneg na cesti in odkorakava na izhodišče, kjer ponovno zamenjava obutev. Velika planina v vseh obdobjih leta kaže svojevrstno podobo in zato je vsak obisk enkratno doživetje. Še bova prišla, rečeva, ko se voziva v dolino.

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1718

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.