Silvo Baznik 26.01.2023 09:30 617 0

Vošca

Sneg, sonce in meglice.

Špela Baznik: Po obilnem sneženju in dolgem obdobju brez sonca se z Mirno peljeva proti Gorenjski. Prvotni cilj spremeniva v iskanju gore z več sonca in tako v Gozdu Martuljku odvijeva proti Srednjemu vrhu. Odločiva se, da kljub pogonu samo na prednji kolesi poskusiva srečo, da bi se pripeljali bližje kmetiji Jurež. Ko še uspeva po nekaj cm snega priti mimo kmetije oz. sirarne Pr Hlebanju, postane sreča opoteča. Na naslednjem klancu ne speljeva več. Spustiva se malo nižje, da prvič natakneva verige. Kako uspešno sva jih nataknili, ugotoviva potem, ko premagava klanec in zapolniva prostor pri vodohramu. Ena od verig se je snela s kolesa. Kakšen začetek. Urediva zadevo in se pripraviva na vzpon.

Na smučeh greva nekaj minut po cesti, nato pred kmetijo desno navzgor, kjer je sprva gaz, ki pa kmalu zavije v desno in ne sledi letni poti in jo zato jo zapustiva. Prijateljica sprva utira gaz, nato naju na najino največje zadovoljstvo dohiti in prehiti zelo prijazen Kamničan, ki vse do vrha vleče smučino. Klanec je občasno kar konkreten, svežega snega je okoli 20 cm, višje tudi več, tako da se gaz občasno malo podira. Razgledi so z višino vedno lepši, sploh na zasnežene smreke. Proti vrhu nas dohiteva megla in le na trenutke se razgledi na Julijce odprejo, nato spet (pre)hitro zaprejo. Na vrhu nas je kar nekaj somišljenikov. Snega na vrhu je toliko, da ko stopiš s smuči, se globoko pogrezneš in si moraš najprej dobro utrditi luknjo, da lahko normalno stojiš.

Spust z vrha po krasnem pršiču, med smrekami nižje še vedno izjemen vse do ceste, ki vodi na Jureževo planino. Nižje smuči drsijo po vse bolj mokrem snegu, tako da so se prično delati zoprne cokle. Šele nov namaz na smuči pomaga, da se sneg ne oprijema. Zadnji travnik omogoči prijetno smuko po sicer že ojuženem snegu. Tura se je kar prehitro konča in po vršnjem suhem pršiču se nama bo kolcalo še nekaj časa.