Janez Pikon 10.10.2019 05:29 5760 0

Vrh Hribaric

Janez Pikon: Najvišje seže dvatisočak zahodno v skupini s Krsteniškim, Jezerskim in Prevalskim Stogom, ter Škednjovcem nad Mišeljsko dolino.

Še troje valovitih vrhov s prvim in najvišjim v grebenu Vrh Hribaric (2388 m) sestavlja in zaključuje zahodno dolgi greben, ki se južno oklepa Mišeljske doline. Z jugovzhodnega obrobja prelaza Čez Hribarice se vzpenja kot malo pomembna vzpetina, nekoliko globlje pa se spušča proti jugu na planotast, kraški svet v območju doline za Debelim vrhom. Vrh je zanimiv tako za smučarje in planince, ter najlažje dostopen s prelaza Čez Hribarice, pri čemer se je treba držati slemena nad Mišeljsko dolino. Odkoder vodi brezpotje na sedlo in goro z dokaj primerno dostopnostjo, tudi po dolini za Debelim vrhom brezpotje v lepem vremenu pričara pohodniku nepozabno doživetje pod Velikim Laštom v smeri Lazovškega prevala. Tik pod vrhom je nekaj lažjih skalnatih prehodov, kjer velja s prevala Čez Hribarice za lažje brezpotje in preide v nadaljevanje na Škednjovec. Drugi najvišji vrh v grebenu bohinjskih Stogov do Vrh Hribaric, ki se razprostira vse od planine Krstenica proti prelazu Čez Hribarice.

Pristop zahodno predenj, nam je takoj postane jasno, da je slednji spoštovanja vredna gora, ki po razdrtem grebenu na vrh ne pusti vsakogar. Drzna ostrica v osrčju Bohinjskih gora med Debelim vrhom in Mišeljskim Koncem uživa med planinci na lestvici težavnosti zelo visoko mesto. Vzpon na Škednjovec (2309 m) je vsekakor prestižna tura, ki zanesljivo navduši vsakega ljubitelja naših gora. Dejal bi, da je težavnega plezanja bolj malo, kljub izpostavljenemu zahodnemu grebenu, kjer se začne vzpon na vrh je celotna tura en sam velik užitek. Na tem brezpotju bomo spoznali prelepe samotne predele f'žnarskih gora. Področje kamor le redko zaide človek, zato je podoba narave ostala nespremenjena še iz pradavnine in taka ostala do današnjih dni. Veliko planinskega cvetja, ki se bohoti v osupljivem razkošju na celotnem območju gore. Tu vlada popolna tišina, občasno le žvižgi gamsov in svizcev zmotijo tiho govorico macesnov z rušjem nižje in vzhodno pod goro, ki se odzovejo na moč vetra. Sive stene vrhov kljub prijazni in pisani okolici daje popotniku občutek, da se nahaja v svetu, kjer je potrebno paziti in se prilagoditi danim pogojem, kajti v neugodnih vremenskih razmerah v tem območju nimamo kaj iskati.

Večkrat sem že obiskal goro, toda vedno s smeri vzhodno z Mišeljskega prevala, tokrat pričnem mimo planine Pri Jezeru, planine Dedno polje po Dolini Za Kopico do prelaza Čez Hribarice. Nadaljujem južno proti dobro vidnim manjšim skalnatim vrhovom (2384 m) in po grebenu na Vrh Hribaric (2388 m), najvišjemu v celotni verigi šestih vrhov s planine Krstenica. Brezpotje z redkimi možici, ki označujejo smer vodijo po grebenu in smeri na vrh, kjer je pogled proti Škednjovcu veličasten. Razen vršnega nazobčanega in izpostavljenega predela je v celoti lepo vidna celotna grebenska smer pristopa. Na vrhu je presenetljivo veliko prostora z zelo lepim razgledom po okolici. Razmeroma previden sestop je potreben po vršnem grebenu do severne skalne poči, ki je s svojo zarezo tudi v pomoč pri sestopu na sedlo pod Škednjovcem na Mišeljski preval, kamor prispem s travnatega robu in nadaljujem jugovzhodno na planino Jezerce in planino Krstenica, ter se po predelu Vrha spustim do parkirišča pred planino Blato.

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon