Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Šavnik

Lepo, a kljub temu previdno, je v družbi prijateljev.

 

Šavnik

Po dolgi vožnji prispem na plačljivo parkirišče na Soriški planini in nekaj minut kasneje pripeljejo še prijatelji v dveh avtomobilih. Naše vedenje v času koronavirusa je pripomoglo k večji emisiji izpušnih plinov avtomobilov, saj je manj oseb kot običajno v enem vozilu. Parkirišče je že skoraj v celoti zasedeno, ko stopimo na smuči in pričnemo snežno dogodivščino.

Sneg je spremenljiv. Pri smučišču pomrzjen, malce višje nekaj centimetrov nežnega puhca na trdi podlagi. Kljub temperaturi pod ničlo sonce prijetno greje v brezvetrju in že po nekaj minutah zgornja oblačila romajo v nahrbtnike. Nad smučiščem stopamo proti vznožja Lajnarja s pogledom na Dravh, medtem ko visoko nad zahodnim pobočjem smučišča opazimo že prve zaplate pobočja brez snega. Stopamo po valoviti dolini in z nekaj vzpona po pobočju dosežemo zasneženo cesto, ki vodi do pastirskega stanu. Tu gremo na pobočje med Lajnarjem in Slatnikom in zato moramo narediti nekaj spusta, da uberemo pot v eno naslednjih dolinic, kjer zasledimo gaz pešakov, ki so se vzpenjali po letni poti in po njej gremo tudi mi s kopico vzponov in kratkih spustov dokler ne pridemo na prelom dolinice pod Slatnikom, ki se nadaljuje z veliko vrtačo. Pogled nazaj pokaže greben Ratitovca, mi pa gremo nad vrtačo po desni strani, kjer ni več veliko snega in trava z nekaj kamenja ne omogoča brezskrbno smučanje. V loku dosežemo pot do planinskega stanu, kjer je nekaj pohodnikov in nad njimi tudi turnih smučarjev. Mimo stanu stopim na sedelce pod Špelinim vrhom in vrhom nad nekdanjo vojaško kasarno ter počakam prijatelje s fotografiranjem Šavnika pod nami in vencem vrhov Julijcev za njim. Šavnikovo južno pobočje je golo, a severovzhodno gozdnato pobočje obeta dobro smuko. Lep je tudi pogled na sosednji Možic z jeklenim bunkerjem na vrhu. Nekaj požirkov vročega čaja in prvi obrok po vzponu s smučišča nadomesti porabljene kalorije in nato v miru pospravimo kože s smuči in se pripravimo na smučanje.

Že prvi zavoji omogočijo lepe zavoje ob pršenju snega izpod smuči. Drug za drugim prismučamo v gozd in med drevesi še vedno na dobrem snegu iščemo optimalno pot v dolino pod Šavnikom. Pravilna izbira pobočja nam omogoči lepo smučanje med drevesi in kratek smuk iz gozda po dolini, dokler se dolina ne prične dvigovati proti vrhu Bače, kjer naredimo odmor in prilepimo kože na smuči ter pričnemo vzpon preko doline v pas gozda. Ko stopimo iz gozda na plano, pa je snega bore malo, a še omogoča hojo. Hodim pred prijatelji, ki so nekoliko zaostali, pred njimi dosežem zasneženi greben in se po njem povzpnem na vrh, kjer je že nekaj turnih smučarjev. Tudi na vrhu ni veliko snega, posedem na travo, pospravim kože s smuči in pričakam prijatelje.

Vrh Šavnika je na višini 1574 m, a vendar ima čudovite razglede. Globoko pod nami kraljuje Bohinjsko jezero, nad katerimi je veriga visokih vrhov z našo najvišjo goro, Triglavom. Prijetno je na vrhu dokler ne zapiha veter, ki nemudoma prinese hlad in nas opomni, da je čas za odhod. Medtem je nekaj turnih smučarjev že odsmučalo, drugi prihajajo na vrh in tako ponovno oprtamo nahrbtnike, stopimo na smuči in pričnemo vijuganje po grebenu v smeri severa, da nato odvijemo na vzhodno gozdnato pobočje gore. Danes je sreča na naši strani, saj izpod smuči kar brizga suhi sneg, pod katerim je trd in delno pomrzjen sneg, ki omogoča varno zavijanje med drevesi na trenutke strmem pobočju. Z dvema kratkima postankoma dosežemo dolinico pod pobočjem, kjer moramo sestopiti s smuči, nalepiti kože na drsno površino in zakorakati rahlo navzgor do široke doline med gozdnatimi pobočji. Prijatelj ima težave s kožami. Kot za stavo se lepi sneg na kože in nekajkrat je potrebno snežne cokle ročno odstraniti s kož. Zoprno delo, ki delno spremeni naše načrte. Stopimo na letno pot, po kateri se povzpnemo med drevesi nazaj na pobočje vrhov nad Soriško planino.

Ker želimo v udobju brez pretiravanja preživeti dan v naravi, se ne odločimo za vzpon na Možica in smučanje v gozd na severu. Povzpnemo se nazaj na sedelce nad pastirskim stanom, kjer vidimo številne smučarje, ki se vzpenjajo in spuščajo s pobočja Slatnika. Preveč jih je in zato se odločimo za drugačno varianto smučanja. Izogibajoč se predelom brez snega gremo na pobočje Slatnika, ki ga lepo prečimo in dosežemo prelom nad široko vrtačo s pogledom na slabo zasneženo sosednje pobočje. Pri smučanju navzdol se lepo prilagajamo razgibanemu pobočju in dokler gre ohranjamo višino, da nato odsmučamo navzdol in tik nad smučiščem pred parkiriščem zaključimo današnjo turo.

 

Veseli, da smo skupaj brez posebnega truda preživeli nekaj uric v naravi, se poslovimo in vsak v svojem avtomobilu odpeljemo s planine. Ko pridem na Sorico, pa le ustavim in se za trenutke predam pogledom na vasico z idilično cerkvico in spomenikom slikarju Ivanu Groharju in vrhovom od Porezna in Hoča preko Lajnarja z Dravhom na Ratitovec in doline pod njimi. Pred menoj je le še dolga vožnja v domači kraj in zato sedem v vozilo in peljem, peljem.

Značke:
GL4 BaznikS

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti