Intervju - Anton Lamovšek: Greva na vodništvo oziroma kot ti praviš zase nevodništvo?

... Kaj te najbolj zanima?

Tvoja prva – reci mi, ali naj jo imenujem vodniška ali vodniško nevodniška tura, ki si jo samostojno vodil?
Leta 1962 se je nas trinajst tabornikov, deset fantov in tri dekleta, odpravilo v centralno Bosno, v dolino reke Sutjeske. Tam sem bil eno leto prej v delovni brigadi in sem pred koncem opravil izpit za „vodiča po Sutjeski“. Naša družbica se je skoraj en mesec potepala po brezpotjih Vučeva, se enkrat spustila v pragozd Peručica, pa se potem povzpela na Maglič in nadaljevala v smeri Trnovačkega Durmitorja. Nato smo se spustili v kanjone Pive in Tare. Ko smo zlezli ven iz tistih velikih kanjonov, smo se odpravili na Ščepan polje, ki je že v Črni gori. Nato smo se lotil planin na drugi strani doline, orografsko levo od Vratarja.
Skupaj smo skoraj en mesec spali pod vedrim nebom in ker takrat nihče ni imel ne spalnih vreč ne lahkih šotorov, smo uporabljali stara vojaška šotorska krila. Nekaj srečanj z volkovi; to je bilo vse, kar bi lahko umestil med večje nevarnosti. Ko si mlad, ne razmišljaš o subjektivnih ali objektivnih nevarnostih. Takrat smo si kar precej upali.
Za konec smo šli splavarit po reki Drini do Višegrada oziroma Zvorničkega jezera. Vendar sta splav navigirala dva poklicna splavarja iz Ustikoline. V nasprotnem, moral bi videti tiste besne brzice reke Drine, danes ne bi s teboj delal ta intervju.

Kaj pa najlepša tura?
Celotno prečenje Pirenejev. Prvič se je vse utopilo v dežju že v Andori. Drugič nas je na polovici pregnalo močno sneženje in če nam ne bi pomagali francoski Baski, bi verjetno bili na naslovnih straneh naših časopisov. Tretjič je, v skupini z osmimi bolj prijatelji kot vodenci, šlo gladko, brez najmanjših zapletov.
Vse skupaj ni preveč zahtevno, a moraš imeti veliko sreče z vremenom. Pireneji se nekaj posebnega, so, kako naj rečem, prikupni na svoj način in se ti usedejo v srce. Če bi imel možnost, bi se za to prečenje od morja do morja odločil še enkrat. Turizem, s katerim so me pozneje zbadali, gor ali dol!

Navajam te po naslovu iz tvojega dnevnika: Moja „intelektualno“ najnapornejša nevodniška tura?
A ja! Šala, mala. Prof. Ana Čadež, ki živi v Los Angelesu in ima tam turistično agencijo, me je zaprosila, če bi vodil večjo skupino asistentov in profesorjev z več ameriških univerz. Na kratko sem ji rekel, da nisem gorski vodnik in da tega ne smem početi, ker je kaznivo. Potem me je po e-pošti prepričevala in prepričevala ter vztrajno moledovala skoraj pol leta. Na koncu sem si rekel: se bomo pa potepali po Dolomitih, saj so tudi tam pohlevne planinske poti. Tako je tudi bilo. Vendar nisem računal na to, da se bom spet spremenil v študenta in da bodo sicer prijetni ljudje po cele dneve vame usmerjali vsa mogoča in nemogoča vprašanja. Vse skupaj je mejilo na nadležnost. Še pri večerjah nisem mogel imeti niti minuto zase. Zanimala jih je zgodovina te ali one stene, na vrsto je prišla politika in vnovič politika, pa partizani, komunizem, ne vem, česa vse niso hoteli slišati od mene. Toda nič slabšalnega politiziranja. Resni ljudje. Nek general marincev z doktoratom znanosti, ki je po upokojitvi postal profesor, če nisem preslišal, na Stanfordu, je imel v sebi toliko energije, da sem dvakrat mislil, da me bo zaradi njega pobralo. Ob enajstih zvečer bi me pobaral: Bine, katera koča je tam visoko zgoraj? A ne bi midva skočila do nje? Jaz sem bolj šibke telesne postave, čeprav še kar dovolj žilav. Toda kadar ponoči spim samo dve, tri urice, sem drugo jutro popolnoma neuporaben. Ko sem prišel domov, sem nemudoma napaberkoval več imen naših poklicnih gorskih vodnikov in seznam poslal prof. Čadeževi v Los Angeles. Kaj je bilo naprej, bi preskočil. Američane sem naslednje leto vodil še enkrat. In na seznamu jih je bilo še enkrat več.

Kaj pa ture z otroci?
V lepem spominu mi je ostala tura z desetimi otroci, starimi med 7 in 11 let, in njihovimi tremi zelo zagnanimi starši. Pripravljali smo se poldrugo leto – po feratah smo opravili nekaj lažjih vzponov, nato nekaj zimskih pristopov nad 2000 metrov. Veliko smo plezarili po lažjih balvanih in malo daljših stenah, ki sem jih prej opremil s klini. Bili smo odlično pripravljeni in delovali smo kot odlično uigrano moštvo. Brez večjih težav ali zapletov smo se povzpeli na Škrlatico iz Vrat, na Jalovec, Bavški Gamzovec … na deset malce težjih vrhov.
Zadnjič sem srečal malo Petro, ki je precej zrasla, uh, kaj nisem mlajši, in je zdaj v tretjem letniku farmacije. Zraven sta bili še dve kolegici in vsi smo šli na kavico. Ni in ni mogla pozabiti Škrlatice. To je eden od mojih večjih vodniških biserčkov, na katerega sem še posebej ponosen. Sicer zelo rad vodim otroke v gore.

Kolikokrat si vodil na Mont Blanc?
Trikrat sem bil pomočnik oz. vsakokrat le eden od večjega števila pomočnikov. Pri Pretnarju in drugih pionirjih izletništva v tuje gore. In enkrat sem kot „pravi“ vodnik vodil dve zdravnici iz Maribora. Vodil sem ju na pritisk sorodstva, ker ljudem ne morem dopovedat, da jaz ne smem voditi resne visokogorske ture. Leta 1999 bi se pri vrnitvi z vrha zaradi močnega vetra in sneženja lahko vse skupaj končalo slabo. Na tisto vodenje nisem ponosen.

Znano mi je, da si si pred leti zabil v glavo, da boš po ferati Petdesetica v Pesarinskih Dolomitih vodil petdeset ljudi. Ste jih res toliko spravili čez dolgo, a ne preveč težko ferato?
Ja, z mojimi pomočniki Štefanom, Slavico, Gregom in drugimi, sem na sedmih turah v seštevku vodil 50 ljudi. Kar težko jih je bilo toliko skupčkati. A ko poveš, da je akcija (smeh) ...
V eni od skupin je bila tudi Biba Kajzelj. Kljub temu, da je takrat imela že 70 let, smo s ferato opravili v manj kot petih urah. Nisem za rekorde v gorah, a takrat smo bili zares hitri. Bibi pa sem izpolnil veliko željo. Vsaj enkrat na leto se slišiva, sicer se bolj drži Trente.

Naj te nekaj vprašam, a ne mi zamerit. Večkrat si v najinih pogovorih omenil basen o lisici in kislem grozdju. Na kratko, zakaj nisi postal vsaj nepoklicni gorski vodnik?
Res je, to so me že večkrat vprašali tako moji vodenci kot prijatelji. Da tečnih sorodnikov ne omenjam. Stvar je zelo preprosta. Pred desetletji sem si poklicnega gorskega vodnika predstavljal precej drugače, kot si ga danes. V Švici sem se seznanil s tremi gorskimi vodniki iz Briga in Arole ter jih včasih, med drugim, vprašal, kam vse „ta teden“ vodijo? Če od gora sploh kaj dobro poznam, lahko brez kančka dvoma rečem, da dobro poznam Vališke Alpe. Tisto, kar sem od njih slišal, pa se je meni zdelo, da zmorejo samo nadljudje.
Poznam precej dobro tudi zgodovino gorskega vodništva v Švici, skratka, vse „ta stare“ gorske vodnike. Bolj zase sem si razlagal, da so postali alpski gorski vodniki šele tedaj, ko si je mati Narava ogledala njihove gene in brez usmiljenja, prosto po Darwinu, naredila naravno selekcijo. Kdor je mislil, da bo starko izigral, ni imel niti najmanjših možnosti, da bi dočakal starost. Vsi, ki so precenili svoje naravne danosti in posledično zmožnosti, so še rosno mladi končali na britofu v Zermattu ali niže dol v dolini Mattertal.
Enkrat pozneje sem se v koči Rothorn hütte pod Zinalrothornom pogovarjal s 45-letnim oskrbnikom, upokojenim švicarskim gorskim vodnikom. Od svojega 23. leta je zelo veliko vodil. Skoraj vsak dan je bil na kakšni vodniški turi. Po dvajsetih letih intenzivnega vodenja si je povsem obrabil kolenske sklepe in ni več mogel stati na nogah brez bergel. Rekel sem si, tako živalsko vodništvo ni zate, čeprav …. „človek se navadi, žival pa crkne“.

Ne glede na moj odnos do uradnega vodništva, so na sončni stran Alp mnogi moji znanci in prijatelji brez predsodkov ali zadržkov naredili izpit za gorskega vodnika. Koliko in kje vse so zares vodili, je druga zgodba. Ko je končno zaskominalo tudi mene, je imel v rokah domačo izpitno komisijo nek moj znanec, s katerim sem bil nenehno na bojni nogi. Verbalno, da se razumeva. Pri naših južnih sosedih bi rekli, da sva se „nadmudrivala“. V bistvu ni slab človek, le moja domišljija me je slabo vodila, češ, zdaj pa se manjka samo še, da te »zaje...« starosta slovenskih alpinističnih birokratov. Po vsej verjetnosti me na izpitih ne bi »zaje...«. Kljub temu ostaniva pri lisici in kislem grozdju.

Rekel si mi, da je pokojna žena skoraj pet let pritiskala nate, da napraviš izpit za planinskega vodnika. „Ti boš vse opravil tik tak.“ Leto dni pred njeno smrtjo si jo uslišal.
Ne vem, ali bi o tem razglabljal.
Gre za moj precej velik fijasko. Na ženino željo sem odšel na tečaj in ga nekako opravil. Potem pa sem si napačno razlagal pridobivanje kategorij. Da uvodoma ne bi izrekel kaj slabega o ljudeh, ki sodijo v okvir te vodniške (pod)komisije, naj poudarim: do mene so bili vsi korektni, pošteni, skorajda spoštljivi. Le jaz sem si hitro napredovanje predstavljal nekako takole: če na leto vodiš 100 ali 120 vodniških tur, če vodenci potrdijo, da si vodil brezhibno, torej kakovostno, je vse v redu in birokrati ti ne bodo delali težav. „Nihče te ne bo posebej gnjavil“, je zatrdila žena Nada. Vendar se je izkazalo…, ah, pustiva to.
Nisem računal na okostenele birokrate. Za njih si le številka, objekt in ne subjekt. Naj zdaj tukaj med nama tudi to moje nesojeno vodništvo karikiram: če pravilno ne izpolniš okenca v preglednici in če na tem ali onem vrhu manjka drevo, ki prebija okvire birokratovih zacementiranih ograj in ograjic, te iz bizarnih razlogov zavrne. Si oplel.
Meni so v glavnem vse vodniške ture zavrnili s suhoparno birokratsko „utemeljitvijo“, da je mojih pet izbranih tur pretežkih. Nikdar nisem zadel. V devetih letih sem naredil le A, na društvu so mi rekli, da sem dosegel tudi B. Ne zanima me več. Pač moj polom.
Morda, trmast, kot sem, bi verjetno še vztrajal, če me ne bi dve stvari ujezili. Nekaj mojih bolj ali manj dobrih znancev si je po pet tur izmislilo, vse pametno prilagodilo za želeno kategorijo in pravilno izpolnilo vsa okenca. Ti pogumni možje so iz prve roke vedeli, da je poudarek na okencih. Okvirčkih. Tako se dela! Po drugi strani, seveda če se greš poštenjaka, ni tako preprosto dobiti pet podpisov za višjo kategorijo.
Mentorji imajo svoje številne obveznosti, službo, družino. Potem, ko te zavrnejo, moraš svoje izlete še in še usklajevati s tvojimi novimi mentorji. Kaplja čez rob je bila neka mobilna telefonijada s šefom za dodeljevanje oz. priznavanje kategorij. Tudi moj znanec, ki je sicer velik »maher«, si je vse vodene ture izmislil. Ti, grdi, grdi! Za podpise so poskrbeli prijatelji. Zakaj pa imamo prijatelje, mar ne?!
Vendar sem med najino hojo po Ljubljani in njegovim pogovorom s Simono na PZS, takoj izvedel, da v nekem okencu nekaj ne štima. Grozno. Moj znanec je poklical šefa, ga vprašal, kaj se gre, nekaj razčiščeval … in ves poln sebe mi prikimal, da je pravkar pridobil kategorijo D. Potem je prenehal voditi.
Bom kratek: v hipu me je vse minilo.
Medtem so si na UO mojega PD sledili konflikti med mano in nekoliko starejšimi odbornicami. V prvi bojni vrsti se je bojevala mati prednica v našem UO. Gospa je magistrirala na področju birokratskih običajev, navad in šeg iz druge polovice 50. prejšnjega stoletja. Zanjo in trop za njo ni pomembno, če si pred tem vodil skoraj pol stoletja. Nikjer ne, da zato, ker si tako dolgo vodil, nisi pozabil, kaj je to vodenje. Šteje le črno na belem - licenca. Otročjarije. Potem so mi prepovedale vodenje izletov v tujino. Moja zagnanost je splahnila in po približno 35 letih vodenja, morda celo več, sem opustil vodenje na PD in iz njega izstopil.
Druge vzroke pustiva vnemar. Treba je biti pošten. Tudi mati prednica v UO PD je imela svoj prav, jaz pa sem se oklepal svoje trme. Zato naj bo tudi moje nesojeno planinsko vodništvo basen o lisici in kislem grozdju. Če nisi sposoben pridelati ustreznih podatkov, si pač nesposoben. Si funkcionalno nepismen. Messner, ki prav tako sovraži birokrate, je večkrat zaradi njih „znorel“ in enkrat, dvakrat zaradi pretepa na občini končal za rešetkami. Zaradi žaljivk pa pred sodnikom. Vsaj malo sem potolažen. Torej nisem edini.

In zdaj si še vedno „notorni“ vodnik nevodnik?
Počasi … puške pa ne mečem v koruzo, tudi če me s sekiro v roki nasilno razorožijo. Nekaj orožja moraš imeti skritega. Na dveh mestih, v tujini in doma, še kar dobro kaže. Sem nepopravljivi optimist. Morda, kot nekakšen zelo redek primerek pri svojih 70. letih le postanem nepoklicni gorski vodnik. Danes pri nas nekateri postanejo poklicni gorski vodniki z mednarodno licenco tudi pri abrahamu. Časi se, kako se že reče, rapidno spreminjajo. Nerodno je to, da sem za sosede tuji državljan in zato me čaka jezikovni trojček, tridelni izpit iz njihovega jezika (op. uradno državni, planinsko izrazoslovje ter vodenje in poučevanje), kar je vse prej kot lahko. Vsaj zame, ki sem glede tujih jezikov pridni butelj. Vse drugo imam v žepu.
Poskusil bom opraviti tudi izpit za gorniškega vodnika. Poskusil! Vendar ne prehitevajva dogodkov. Tako bom lahko v času, ki mi je še odmerjen, v miru kot prostovoljni vodnik vodil kjerkoli in kogarkoli. Ne bom potreboval licence zaradi licence. Vodil bom za svojo dušo, saj v vodenju ljudi po gorah resnično uživam. Doslej sem iz naslova tega (ne)vodništva v 51. letih nabral za veliko goro vsakršnih tur in vzponov. In vse brez enega samega resnejšega zapleta, nezgode ali nesreče. Na slednje sem še posebej ponosen.

Imam še nekaj vprašanj, ki zadevajo tudi takšno in drugačno vodništvo.
Preskočiva. Že tako preveč nakladam.

Dalje jutri > 

Z Binetom Mlačem se je pogovarjal Anton Lamovšek