Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

24. avgusta 1924

PV (1978) - Stane Hudnik: ... črn in obenem svetel dan za slovensko alpinistiko

Ko je 24. avgusta 1924, pred 54 leti, jutranja zarja objela vrhove Julijcev  in je sonce že obsijalo sivo glavo očaka Triglava, sta pri vstopu v severno triglavsko steno stali dve skupini, namenjeni, da pomerita svoje mlade moči v tekmi z naravo. Bila je šesta ura zjutraj, ko je vstopila skupina Prevec, Skok, Hudnik in Nevina Rebek-Prevec v slovensko smer triglavske severne stene in skupina Vladimir Topolovec in Lojze de Reggi v tako imenovano nemško smer severne triglavske stene. V prvi skupini je bila prvič v zgodovini slovenskega alpinizma prva Slovenka, ki se je podala na plezalno turo v družbi svojih tovarišev.

V drugi skupini sta bila dva naša prijatelja, Vladimir Topolovec in Lojze de Reggi, mladeniča idealista, študenta ljubljanske univerze, ki sta bila po svojih alpinističnih sposobnostih enakovredna dr. Klementu Jugu. Spoznala sta se dan prej v vlaku, ki ju je peljal v Mojstrano. Vladimir Topolovec je bil namenjen k odkritju spominske plošče za Antejem Lenarčičem, ki se je v istem letu spomladi, zadet od kamenja, smrtno ponesrečil v naši družbi pod Vrbanovo Špico. Mimogrede pa se je Vladimir Topolovec na povabilo Lojzeta de Reggija odločil preplezati severno triglavsko steno in preko Staničeve koče oditi k odkritju spominske plošče. Toda vreme alpinistom ni bilo naklonjeno.
Po vstopu v steno sta si Lojze de Reggi in Vladimir Topolovec po nekaj raztežajih na prikladnem mestu sezula čevlje. Lojze de Reggi si je obul copate, Vladimir Topolovec pa je ostal bos in tudi bos preplezal celo steno, pri tem zgornji del stene v dežju in snegu. To je bil in bo ostal enkraten podvig v slovenski alpinistiki. Vladimir Topolovec je bil človek jeklene volje in samozatajevanja, saj je leto poprej v naši družbi plezal severno steno Planjave tudi brez plezalk. Tedaj je imel stopala povita samo z žakljevino. Vedeti moramo, da je bila to generacija, ki je živela v zelo težkih gmotnih razmerah. Bila sta brez vrvi, plezanje jima je šlo izvrstno izpod rok in bila sta ponosna, da sta prva plezala brez vrvi severno steno. Do Lassove vrvi sta rabila komaj 4 ure in mislila sta, da bosta napravila slovenski rekord. Prva skupina, ki je plezala slovensko smer, se je stalno s klicanjem pozdravljala z obema plezalcema in to še posebno potem, ko je še dopoldne vso steno zakrila megla in je začelo najprej deževati in nato snežiti.

V tem vremenskem preobratu so naenkrat na naše klice zamrli vsi odgovori. Tedaj nas je obšla zla slutnja. Ko sta Vladimir Topolovec in Lojze de Reggi prišla do izpostavljenega mesta, ki se nahaja samo ca. 150 m pod Kugyjevo polico, torej pred izstopom iz stene, je bosemu Topolovcu zdrsnilo in nemočen je začel padati v prepad 800 m globoko v Črni graben sredi severne triglavske stene. Stena je postala Vladimirju Topolovcu večna in veličastna grobnica. Tu počiva že 54 let in Triglav sam mu je nagrobni spomenik.

Skupina Prevec, Skok, Hudnik, Rebek, ki je kmalu za tem izstopila v snegu po žlebu, ki se danes imenuje Prevčev izstop, na ledenik, je takoj opazila v snegu, da so držale k Staničevi koči samo ene stopinje. Po snidenju v Staničevi koči je Lojze de Reggi popolnoma obupan potrdil našo zlo slutnjo in po krajšem počitku odšel skupno z nami po Tominškovi poti v dolino. Vse navzoče je smrt Vladimirja Topolovca globoko pretresla, saj smo se zavedali, da smo izgubili odličnega alpinista, tovariša in človeka, ki je obetal vrhunske alpinistične dosežke. Ironija usode je hotela, da se je njegov tovariš Lojze de Reggi dve leti kasneje, 7. 11. 1926, smrtno ponesrečil pri plezanju na Turncu pod Grmado pri Šmarni gori, potem ko je v letni sezoni 1926 kar štirikrat preplezal severno triglavsko steno. Pri plezanju na Turncu se mu je odtrgala skala in odšel je v večno domovanje. Saj je po nesreči Vladimirja Topolovca vedno govoril: Kdaj pridem jaz za njim?

Leto 1924, nedelja, 24. avgusta, je bil črn dan za slovensko alpinistiko in obenem pomemben tudi zato, ker je prvič v zgodovini slovenske alpinistike vstopila v steno tudi ženska generacija. Dve leti kasneje sta že nastopili Mira Marko Debelakova in Pavla Jesihova, dve vrhunski slovenski alpinistki.

Stane Hudnik
Planinski vestnik, 1978 - maj

Za G-L pripravil: France Malešič

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40622

Novosti