Tone Škarja: Tako se je končala naša največja himalajska odprava. O odpravi so bili napisane štiri knjige, dve reviji, poseben koledar, posnet film, ekipa pa je bila proglašena za najboljše športno moštvo Jugoslavije v letu 1979. Smer je ponovljena le enkrat
25 let prvega slovenskega vzpona na Everest
Leta 1953 je britanska odprava pod vodstvom Johna Hunta dosegla najvišjo točko Zemlje. Sedem let za tem smo se Slovenci prvič zares srečali s Himalajo. To je bilo na Trisulu v Kumaonski Himalaji, v kraljestvu Nanda Devi, najvišje indijske gore. Ko danes gledamo nazaj, niti ni tako pomembno, da smo priplezali na dva stranska Trisulova vrha, niti ne, da nam ni uspelo priti na glavni vrh.Pomembno je, da smo naredili prvi korak v Himalaji, da smo si nabrali prve izkušnje, da smo postavili prvo stopnico k še višjim ciljem. Sledili so Kangbačen, Anapurna 2 in 3 ter Makalu z južno steno.
Kakor vsakega planinca »moti« Triglav, dokler ne doseže njegovega vrha, tako je bil ob vrhovih, s katerimi smo se ukvarjali, bolj ali manj vedno prisoten tudi Everest. In ko smo leta 1974 sebi in še bolj drugim dokazali, da Himalajo obvladamo, smo nepalsko vlado zaprosili, da nam dovoli vzpon na njegov vrh. Odobrili so nam spomladansko sezono 1979.
Jugozahodna stena Everesta je »padla« istega leta (1975) kot južna Makalujeva, od velikih problemov Everesta je ostal nerešen le še neznansko dolgi zahodni greben. Američani so leta 1963 svojo smer, ki nekako 6200 metrov visoko zapusti klasično, preči greben na ravnem delu med ramo in vršno piramido in se po severni strani povzpne skozi Hornbeinov ozebnik na vrh, imenovali Zahodni greben, vendar neupravičeno, saj je zahodni greben ostal pod Zahodno ramo in nad njo še vedno popolna neznanka. Leta 1974 so se ga lotili Francozi, vendar jih je že v spodnjem delu pometel z gore velik plaz in jim ubil vodjo in pet šerp. Ta greben, ovit v skrivnost neznanega, ovešen z grožnjo smrti, smo izbrali za cilj naše odprave.
Na ledeniku Kumbu: v sredini sedlo Lo La, levo Kumbutse, desno Zahodna rama in vrna piramida Everesta, zadaj Čangtse, desno spredaj pobočje Nuptseja.
Izvidnica je leto prej ugotovila, da je zahodni greben preplezljiv. Že dve leti smo izbirali moštvo in ga po vrnitvi izvidnice izbrali:
Vodja Tone Škarja (42 let) iz Mengša je moral poleg načrta vzpona določiti količino in vrsto tehnične in osebne opreme, začrtati celotni potek ekspedicije in napisati končni seznam moštva. Stane Belak (39 let), njegov pomočnik, iz Kamnika, je imel na skrbi nabavo opreme ter razvoj višinskih šotorov.
Tomaž Jamnik (41 let) iz Kranja je moral organizirati transport opreme od Ljubljane do Everesta in nazaj. Evgen Vavken (52 let) iz Ljubljane je prevzel zdravstveno pripravo moštva in oksrbo odprave z medicinsko opremo, med odpravo pa organizacijo zdravstvene službe v baznem taborišču. Igor Tekavčič (29 let) iz Ljubljane je bil kot alpinist zadolžen predvsem za celotno zdravstvo na gori. Bojan Pollak (36 let) iz Kamnika je določil vrsto in količino hrane ter skrbel, da so bila tudi višinska taborišča ravno prav oskrbljena z njo. Roman Robas (37 let) iz Medvod je odgovarjal za pravilno finančno poslovanje in za knjigovodsko evidenco materialnih sredstev, hkrati pa je sodeloval pri razvoju višinske obutve.
Štefan Marenče (28 let) iz Vikrč je prevzel konstrukcijo ročne vlečne naprave za zgornji del stene sedla Lo-la. Stane Klemence (29 let) iz Ljubljane je skrbel za ekonomsko propagandne dogovore in obveznosti do dobaviteljev. Viktor Grošelj (27 let) iz Ljubljane je skrbel za fizične priprave moštva.
Zadnje mesece pred odhodom ni bilo prostih popoldnevov, ne večerov, sobot in nedelj, zato so bili fantje, ki so prijeli za delo, kjer je bilo treba, enako obremenjeni kot nosilci stalnih obveznosti:
Zvone Andrejčič (29 let) iz Studenčic pri Lescah
Borut Bergant (25 let) iz Tržiča
Franček Knez (23 let) iz Ogeč pri Rimskih Toplicah
Ivan Kotnik (28 let) iz Velenja
Marjan Manfreda (29 let) iz Bohinjske Bele
Vanja Matijevec (33 let) iz Ljubljane
Dušan Podbevšek (21 let) iz Kamnika
Andrej Štremfelj (23 let) in njegov brat
Marko Štremfelj (25 let) iz Kranja
Nejc Zaplotnik (27 let) iz Kranja in
Jože Zupan (25 let) iz Ogeč pri Rimskih Toplicah.
Bili smo prva himalajska odprava tudi z jugoslovansko posadko, ker je bil Everest prav zaradi popularnosti in zahtevnosti primerna priložnost, da tudi drugod to dejavnost dvignemo na višjo raven:
Stipe Božić (28 let) iz Splita je upal, da bo posnel film tam, kamor televizijski snemalec gotovo ne bo prišel. Vlado Mesarić (30 let) iz Zagreba je v oskrbo odprave vključil tudi hrvaško področje. Muhamed Gafić (31 let) in Muhamed Šišić (31 let), oba Sarajevčana, si naj bi nabrala dragocene izkušnje za bodoče delo v alpinizmu BiH.
Ker je šlo za najvišjo goro sveta, smo bili deležni še posebnega zanimanja javnosti. Televizija je poslala snemalca Slavka Vajta, radio Matjaža Culiberga in Slavka Šetino, Delo in Teleks Marjana Raztresena ter Novosadski dnevnik Radeta Kovačevića, da bodo – vsak na svoj način – sporočali v domovino, kako nam gre. Akademski slikar Franc Novinc iz Godešiča je pomenil obogatitev odprave: nastala bo nova vrsta pričevanja trajne vrednosti.
Manjkalo je denarja, zato smo zamujali s pripravami. Zato smo imeli težave s transportom. Zaradi zamud nam je ušla ladja. Zaradi Irana se nismo upali tovora poslati po cesti – in imeli smo prav. Za majhen denar pa je težko dobiti letalskega prevoznika. Pa vendar je 18. februarja 1979 iz Beograda odletelo letalo s 630 nosaškimi tovori po 30 kilogrami – torej vsega nekaj čez 18 ton – in s prvima dvema članoma odprave. Ostali so odšli 27. februarja in 1. marca smo bili vsi srečno zbrani v prijaznem gostišču gospoda Randžana v predmestju Katmanduja. Prvi del zgodbe je bil tako končan.
V Nepalu se nam je pridružilo še 20 višinskih nosačev (šerp), osem baznih delavcev in zvezni oficir, za 21 ton tovora pa smo najeli 700 nosačev. Odprava je trajala dobre tri mesece, od postavitve baze do vrha poldrugi mesec.
V zgornjem delu sedla Lo La.
Zapis končnega vzpona
ko sta 13. maja 1979 dosegla vrh Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, 15. maja pa še Stane Belak-Šrauf, Stipe Božić in sirdar Ang Phu:
»Tisti trinajsti maj dolgo ni bil prav nič prazničen. Riba na Everestu se je vse bolj spuščala, vse hitreje so drveli njeni ledeni kristali z juga na sever. Kdo bi v takem lahko prišel na vrh? Kaj nam bo ta črni vrag res raztolkel prav vse naveze? Pa nihče nič ne reče, mirno opravljamo svoje delo, vozimo z žičnico, nosimo po hribu, jurišne naveze prihodnjih dni se v tej verigi pomikajo gor. Ob 11.45 pa zaškrta v radijskih sprejemnikih po vsej gori: »Pravkar sva preplezala Sivo stopnjo«.
Zahodni greben vršne piramide se dviga najprej po črnem skalovju, iz katerega pelje smer v znani rumeni pas čez Marjonovo stopnjo. Rumeni pas je najpoložnejši del zahodnega grebena. Na te rumene sklade pa je posajena siva Everestova glava. Vrh vsega granita, gnajsa, skrilavcev, samih kamenin iz vroče notranjosti planeta, pa čepi več sto metrov visoka glava najvišje gore iz pravega apnenca, proizvoda živih bitij, vzorec morskega dna. Ta siva glava se prične s strmo stopnjo, zadnjim velikim problemom zadnje etape. Skoraj tri ure sta se pehala tam čez, tri ure za dober raztežaj. Peta stopnja 8500 metrov visoko. In sedaj sta čez. Prerokujemo jima vrh čez tri ure. Da bi ju le vreme ne uničilo!
V ledeni steni Zahodne rame med T1 in T2
Ob 13.51, kot smo se pozneje zedinili za enoten čas, je priplavala po etru novica, ki je zamajala naš svet:
»Tone, na vrhu sva!«
Tuljenje, solze, kletvice (sicer bi še bolj jokali), čestitke, ena sama neznanska sprostitev.
Tudi zanju:
»Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi …«
Saj še mi ne vemo, kaj bi, ki dihamo boljši zrak, ki smo na »navadni« višini, ki še nismo končali z današnjim delom. Toda na vrh smo prišli mi, odprava, zato si tudi mi lahko privoščimo nekaj od tistega »ne vemo, kaj bi.«
Praznik je kratek, čeprav večen. Sestopila sta po
Ameriški smeri v Hornbeinov kuloar. Andrej je na najbolj strmem delu zdrsnil in se nižje s cepinom srečno ustavil. Ker ju je prehitela noč, po radiu pa se nista več oglasila, jima je šel naproti Pollak. V ozebnik je spustil vrv, da bi jo v temi lahko našla, in smer označil z možici – kupčki kamenja. Brez vrvi in cepina se je vrnil v tabor 4. Andrej in Nejc sta bila že tam: iz kuloarja sta izstopila višje zgoraj. To so bili nevarne pustolovščine.
Belak, Božić in Ang Phu so en dan čakali na boljše vreme, pa se je ravno petnajsti maj spremenil v vremensko past. Vendar so kljub megli in vetru nadaljevali proti vrhu. Pod sivo stopnjo jih je strahovit vihar prisilil, da so šli v levo in po izpostavljenih prečnicah dosegli Hornbeinov kuloar. Takrat je bil še v zavetrju. Ob 14.30 so dosegli 8848 metrov visoki vrh. Skoraj celo uro so bili na njem. Samo tam je sijalo sonce, vsa ostala Himalaja je bil pod oblaki, Stipe je filmal. Vihar je naraščal, v Hornbeinovem kuloarju jih je ujela noč.
Nocoj bomo umrli, Šrauf sahab!« je napovedal Ang Phu, ko so morali sesti v sneg in v ledenem viharju 8300 metrov visoko brez vsake zaščite čakali jutra. Vso noč smo jih klicali, pa njihov radio ni delal. Bili so zelo sami.
»Toda jutro je bilo zlato, mirno. Bergant, Kotnik in Matijevec, ki so bili zadnja naveza na vrhu, so iz tabora 5 odšli iskat pogrešane tovariše. Srečali so se na snežišču pod kuloarjem.
»Komu na ljubo, bogovom, usodi, neznanju? Je bilo telo nesposobno, da bi sledilo duhu?«
»Segel je po čaju, pa se je kar usedel in odpeljal.«
Tako je umrl naš Ang Phu, ko se je iz smrti že vrnil v življenje. Edini? Majčkeno smo umrli mi vsi.«
In vendar…!
Na najvišjo goro sveta smo potegnili novo, Jugoslovansko smer. Ta – peta po vrsti, po težavnosti pa prva smer – ne bo nadomestila klasičnega pristopa na Everest. Pretežka je, predolgo poteka v veliki višini, izpostavljena je viharjem. Vedno, dokler bo civilizacija, pa bo pričala o pogumu, tovarištvu in sposobnosti nekega majhnega naroda, ki je moral zelo pohiteti, da je ujel zamujeno.
Tako se je končala naša največja himalajska odprava. O odpravi so bili napisane štiri knjige, dve reviji, poseben koledar, posnet film, ekipa pa je bila proglašena za najboljše športno moštvo Jugoslavije v letu 1979. Smer je ponovljena le enkrat – ob najmanj 25 poskusih – in še vedno velja za najtežjo smer na Everest.
Tone Škarja
fotografije Stane Klemenc