Total tedna - Irena Mlakar: Osmega januarja 1943 je na Pohorju, v bližini Osankarice, po kratkem boju z 2 tisoč nemškimi vojaki padlo vseh 69 borcev Pohorskega bataljona.
Total tedna, 18. januar 2008 - stran 23: Državljani poročevalci
Osmega januarja 1943 je na Pohorju, v bližini Osankarice, po kratkem boju z 2 tisoč nemškimi vojaki padlo vseh 69 borcev Pohorskega bataljona. Letos mineva 65 let, po mnenju mnogih ene najbolj tragičnih zgodb iz našega NOB. V spomin na padle borce je tako kot vsa leta doslej Planinsko društvo Zreče v soboto, 12. januarja, pripravilo letos že 30. jubilejni pohod Po poteh Pohorskega bataljona. Čeprav je pohod potekal v senci tekmovanja za Pohorsko zlato lisico in množičnega, v javnih občilih veliko bolj omenjanega pohoda v Dražgoše, se pohoda na Osankarico vsako leto udeležuje vse več ljudi, ki verjamejo, da brez tako pogumnih borcev ne bi imeli take sedanjosti. Dva avtobusa planincev iz Ljubljane, Mengša in Kamnika je popeljal na Pohorje kot že vsa leta doslej planinski vodnik Stane Soklič za PD Matico. Med udeleženci nas je bilo tudi nekaj članov Društva prijateljev Poti kurirjev in vezistov NOV. Iz Ljubljane smo krenili zgodaj, da smo prišli pravočasno do Koče na Peskih, od koder se pohod vedno začne. Ker je bil pohod jubilejni, so nam na startu izročili obesek za okrog vratu s kompasom in seveda pohodni kartonček za žig. Vremenarji so nam obljubili, da na vzhodu ne bo dežja, so pa bile ceste ledene in Pohorje zasneženo, vendar poti dobro zgažene in označene. Pomembno je bilo samo, da ni deževalo. Pomešali smo se med planince iz pretežno štajerskega območja in začeli hoditi v bolj ali manj strnjeni koloni. Uživamo v hoji, ki jo spremlja glasno šumenje vetra oziroma mogočnih dreves. Posamezne skupinice pohodnikov se v zavetrju dreves krepčajo z malico iz nahrbtnikov in uživajo v ponovnem druženju. Po rahlem vzponu prispemo do spomenika žrtvam 1. Pohorskega bataljona na kraju njegovega zadnjega boja. Postojimo ob spomeniku, nekatere skupine ob spominskih granitnih ploščah z imeni padlih. Predamo se svojim mislim, ki odletijo nazaj v pretekli čas, v spomin na kruti čas in dogodke, ki jih ne more izbrisati nihče. Nikoli več se ne sme to ponoviti, ne nam, ne sosedom, nikomur. Skupina, ki stoji ob kamniti plošči, ki označuje bojni položaj zadnje bitke, tiho zapoje. V tišini, vsak s svojimi mislimi, se odpravimo naprej proti koči na Osankarici, ki ni daleč od tu. V koči si privoščimo toplo pijačo, nekateri si ogledamo muzej. Fotografije legendarnega Šarha, njegovih sinov in drugih padlih borcev, ki nemo pričajo o grozotnem poboju, mi še dolgo bdijo pred očmi in niti sonce, ki se je prikazalo, kar nekako ni zmoglo priklicati vedrine na naše obraze. Od tu smo peš po cesti nadaljevali v vas Kot, kjer so nas organizatorji počakali z dobrim planinskim čajem in tu so nas čakali tudi naši avtobusi. Odpeljemo se v Zreče, kjer je v športni dvorani pri OŠ zaključek pohoda: topel obrok, bogat srečelov in ob zvokih Zreških 6, ki tudi že 20 let skrbijo za pohodnike, se veselo vrtimo do večernih ur. Nekako po 19. uri smo se morali posloviti, saj nas je čakala še vožnja nazaj v Ljubljano. Hvala gostoljubnim organizatorjem pohoda, našemu Stanetu in vsem pohodnikom, ki smo skupaj preživeli dan v spominu na preteklost, istočasno pa tudi zelo lep rekreativen in družaben dan.
Tekst in foto: Irena Mlakar