ob 15. uri sta se na Istor-o-Nal (7400* m) po novi smeri povzpela Janko Ažman in Zvone Kofler; šele drugi pristop na zahodni vrh Konjske podkve in prvi z juga
Po čudovitem, a razburljivem letu nad vršaci Nizkega Hindukuša in med njimi se je naš najeti dvomotornik v pretirano strmem letu spustil na preprosto letališče Čitral ob divji, od pomladanskih vod narasli reki Mastuj.
Bili smo prva jugoslovanska odprava, ki je prišla v Pakistan. Za nami je bila tudi dva tedna trajajoča in 7500 kilometrov dolga, dogodivščin polna pot z avtomobili do Islamabada. Veseli smo bili, da so bile za nami tudi vse birokratske nevšečnosti in da smo se končno znašli v osrčju gor.
Naš cilj je bil pravzaprav Karakorum. Ta nam je ostal nedosegljiv. Čeprav razočarani ponujenega cilja v Hindukušu, seveda, nismo odklonili. Ko smo ob večernem mraku z vso pisano prtljago in šaro, zloženo ob revni leseni baraki, ki naj bi bila letališko upravno poslopje, sedeli in razpravljali, smo imeli pred seboj samo en cilj: Istor-o-Nal. O njem pa smo imeli bore malo podatkov.
Že dan pozneje smo s šestimi džipi sumljive zmogljivosti, z vso prtljago in uradnim spremstvom zapuščali Čitral. Bežen ogled skromnega mesteca, nekdanje prestolnice samostojne kraljevine Čitral, ležeče med visokimi, težko dostopnimi vrhovi Hindukuša, nato uradni sprejem pri guvernerju, najem vozil in barantanje za ceno - vse je bilo opravljeno v kratkem času. V daljavi, proti severu, se je belil in vabil visoki Tirič Mir. Kratka, a zato bolj divja in razburljiva je bila vožnja ob reki Mastuj, Črni reki. Vozili smo se skozi majhna naselja ob deročih gorskih potokih, obdana s živo zelenimi riževimi polji in tratami. Oaze zelenja v tej gorati pustinji so ljudje ustvarili s trdim delom in jih skrbno negovali skozi stoletja.
Na visokem prelazu Tirič An, kjer je kolona težko otovorjenih konj in nosačev zagazila v globok sneg, ki je še ležal na njem, smo prvič zagledali naš cilj, Istor-o-Nal, Konjsko podkev. Takrat smo končno pozabili tudi na Karakorum. Še tri dni hoda od zadnje vasice Šagrom je bilo potrebnih, da smo dosegli bazno taborišče Nalagut prav ob vznožju hudo strmega, večji del zasneženega, z nekaj skalnatimi rebri in pod vrhom s kratkimi visečimi ledeniki prepreženega južnega pobočja Istor-o-Nala. Odločili smo se, da speljemo prek teh vesin direktno smer na glavni vrh - če nam bo vreme le naklonjeno. Toda hiter vzpon po mogočnem, razdrapanem ledeniku Tirič na dokaj zavidljivo višino baznega taborišča nam je vzel sapo, nikakor pa ne volje. Mišo in Sandi ter nekateri z njima kot spremstvo so morali za nekaj dni nazaj na konec ledenika. Tam je pomlad s podvojeno močjo spreminjala skopo naravo v cvetoč zeleni gaj.
Po nekaj dneh smo se vrnili polni moči v bazno taborišče. Preostali so že postavili prvi višinski tabor, skoraj tisoč metrov nad baznim taborom. Potem smo nosili in opremljali tabor 1, dva majhna šotora na skalnatem grebenu 5300 metrov visoko. Hoja po strmem melišču, kjer ti marsikateri korak zdrsi nazaj, in po snežni grapi je postajala iz dneva v dan hitrejša, korak trdnejši, čeprav je bilo zaradi lepega, toplega vremena melišča vedno več, snežišče pa vedno krajše. Od enojke naprej smo izbrali rajši pot prek skalnatega grebena, ki se je končal kot visok, koničast črn stolp. Razbit, sumljivo viseč ledenik nad snežiščem nam je vzbujal strah. Ob pritrjenih vrveh in lestvicah smo se pretelovadili prek stolpa. Nato nam je strm, zasnežen žleb dodobra vzel sapo, preden smo prišli do tabora 2 (5800 m).
Ne naravnost proti vrhu, kjer so grozili divji, razmetani seraki, ki so čez dan in še tja v noč hreščali in se lomili, ampak smo rajši napeljali vrvi za lažjo hojo in varnejšo vrnitev postrani, prek gladkega, zelenega ledu. Potem je bila potrebna le še vztrajnost. Sledil je zasnežen skalnat greben in poševno prečenje z globokim snegom pokritega ledenika na jugovzhodni strani vrha do trojke na 6650 m, do šotorčka, ki sta ga postavila Janko in Zvone.
Zvečer sta sporočila, da se odlično počutita in da bi zjutraj poskusila doseči vrh. Ni bilo vzroka, da ne poskusita, še zlasti, ker jev zraku dišalo po spremembi vremena, ki nam je bilo dotlej naklonjeno. V navezah smo se pomaknili navzgor in se porazdelili po opremljenih taborih.
Naslednjega dne, 5. junija popoldne, nas je dosegel razburjen glas prek oddajnika: Hura! Vrh dosežen! Toda proti večeru dodatno obvestilo, ki je veselje nad doseženim spremenilo v skrb: »Pri sestopanju sva zdrsnila, z zadnjimi močmi sva se privlekla v trojko, Janko je izgubil opremo, skoraj ne vidi več, popolnoma sva izčrpana!«
Bil je znak za alarm! V jutranjem mraku smo hiteli proti njima, kolikor se na tej višini pač dalo, po že domenjenem zaporedju in z vsem potrebnim. Jemalo nam je sapo, da je bilo kaj! Popoldne ju je dosegla prva naveza in začelo se je naporno, utrudljivo sestopanje. Z nekaj vmesnim bivaki pa smo na koncu svojih moči vendarle prišli v bazo.
Prijazni Čitralci so nam tovorili opremo tudi nazaj. V samem Čitralu pa se je spet zapletlo. V času, ko so oblasti razvozlavale naš primer, smo bili na obisku pri čitralskem princu in komaj civiliziranih, v divjini živečih Kalaših, ki naj bi bili potomci vojakov Aleksandra Velikega. Potem smo le dobili dovoljenje.
Naša vrnitev v domovino je bila nadvse tragična. Še izčrpani pa tudi bolni smo zapustili Pakistan. Ko smo naslednji dan prevozili znameniti, pa tudi zlovešči Kajberski prelaz in se v vročih dopoldanskih urah bližali Džalalabadu v smeri Kabula, je katrca zletela s ceste v drevo in po nasipu ter v hipu kot bakla zagorela ob bencinski eksploziji. Pri tem je Zvone dobil tako hude poškodbe, da jim je 1. julija ob zori podlegel v kabulski bolnišnici.
Tako je jugoslovansko odpravarstvo plačalo svoj prvi kruti davek.
Odprava AO Kranj: Ivo Valič (vodja in zdravnik), Janko Ažman (AO Mojstrana), Iztok Belehar, Janez Brojan (AO Mojstrana), Sandi Blažina (AAO), France Ekar, Tomaž Jamnik, Janez Kofler - Zvone, Peter Ščetinin (AAO) in fotoreporter Joco Žnidaršič; od 25. aprila do 9. julija 1971.