Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

7. Pohod po poteh Robanovega Joža

Solčavsko turistično društvo vsako prvo nedeljo v juliju organizira pohod od domačije Roban do Robanove planšarije.
Preproste zgodbe s solčavskih planin. Zadnji košček hribovske idile. Lanskoletni slikovni zapisi.

7. Pohod po poteh Robanovega Joža  bo v nedeljo, 6. julija 2008, zbirno mesto na kmetiji Roban ob 9. uri - glej še solcava.si/prireditev

Joža Vršnik-Robanov Joža je bil rojen in je odraščal na Robanovi domačiji. Svoje življenje je posvetil varovanju narave, ter odkrivanju in zapisovanju kmečkega življenja. Pisal je tudi pesmi, svoja doživetja v naravi pa je zbral v knjigi Preproste zgodbe s solčavskih planin. Z izrednim čutom za lepoto narave , jo je podoživljal in opazoval na način, ki se zdi za današnji čas pravo bogastvo in redkost.


Joža Vršnik pd. Robanov Joža (1900-1973) v slovenski javnosti ni neznano ime, saj se je vrsto let oglašal v Planinskem vestniku, Lovcu in Kmečkem glasu z drobnimi prispevki o svojih doživetjih v naravi. Vselej pa je tudi povzdignil svoj glas, kadar se je bilo treba postaviti v bran zoper oskrunitev narave, zlasti Robanovega kota. V vsakdanjem življenju zadržan in skromen ni nikoli mislil na knjižno objavo svojih spisov, saj jih je pisal najprej zase, iz zavzetosti za izročilo svoje ožje domovine, "v ogledalo tistih dnih in za spomin". Šolske izobrazbe ni imel veliko, toda z nadarjenostjo, bistrim opazovanjem ter v sožitju z naravo si je pridobil življenjsko modrost in razgledanost. Imel je smisel za lepoto jezika, za preprosto in hkrati slikovito izražanje, značilno za ljudsko govorico. V osebnem občevanju je bil redkobeseden, znal pa je lepo pisati. Zgodbe, ki jih tu predstavljamo, so hkrati priče njegove ustvarjalnosti in daru za pripovedno obnavljanje izročila solčavske okolice. Brez njegove prizadevnosti bi bilo marsikaj za zmeraj izgubljeno, ker je mlajšemu rodu že neznano. Joža je živel dovolj dolgo, da je mogel opazovati, kako se je življenje spreminjalo in kako usodne so bile prelomnice - kot recimo zadnja vojna - za ljudsko izročilo.
Zgodbe so razvrščene po vsebini v več poglavij. Besedila se skoraj nismo dotikali, pilil in popravljal ga je pisec sam, kot je videti iz ohranjenih prepisov. Čeprav se bo ta ali ona beseda zdela komu nenavadna in stavčna zveza drugačna, kot smo sicer vajeni, nismo hoteli tega spreminjati, da bi bil čim bolj ohranjen slog izvirnika, nadih domače narečne govorice ob včasih utrujajoči papirnatosti sodobnega pisanja.
Vsebina spisov Robanovega Joža je tako raznovrstna, da bo knjiga zanimiva ne samo za domačine in ljubitelje narave, marveč tudi za etnologe in ne nazadnje za jezikoslovce, saj vsebuje tudi poseben slovarček narečnih in drugih manj znanih besed ter zbirko pregovorov in rekov z razlagami. Predstavitev knjige


Gea
NARAVNI PARKI SLOVENIJE
Zadnji košček hribovske idile



Krajinski park Robanov kot Vsako slovensko pokrajino odlikujejo svojevrstne naravne lepote in ljudje, ki ji dajejo dušo in pomen. V zatrepu Zgornje Savinjske doline živeči ljudje so tudi zaradi težke dostopnosti ohranili pristen stik z naravo in ji z izkazano ljubeznijo ter zgodbami iz minulih časov dali neizbrisen pečat.

Vsaka zima enkrat mine
prismehlja se zopet maj,
rožice spet zacvetijo,
a mladosti ni nazaj.

(Odlomek iz pesmi Planšarjevo slovo Robanovega Joža)

Zaradi potrebe po samozadostnosti v preteklosti je bil čebelnjak eden izmed pogostejših objektov v sklopu domačij.

Z leti sem ob raziskovanju gora in njihovih poti dobival vse bolj oplemeniten in celovit vpogled v bistvo narave. Že res, da je narava največja umetnica, vendar ji pravo toplino in harmonijo barv dajejo ljudje, ki znajo že stoletja bivati v sožitju z njo.

Rod, star več kot pol tisočletja
Temu, da sem tokratno zgodbo o Robanovem kotu doživel z bolj »življenjske« plati, je botrovalo srečanje z Robanovim Francem, gospodarjem domačije, katere rodovi že stoletja skrbno bedijo nad tem naravnim biserom Zgornje Savinjske doline. Krepak in močan na pogled je povsem v skladu z naravo, ki ga je oblikovala v življenju, ki tod ni enostavno. Naporno kmečko delo zahteva močnega človeka trdnega značaja.

Njegov, Robanov rod je že zelo star; zapise o Robanovi kmetiji je moč zaslediti že v gornjegrajskih urbarjih iz leta 1426, saj so že takrat imeli predpisane davščine in dajatve. Prvi priseljenci so si sicer v teh koncih krčili gozdove za obdelovalne površine že okrog 12. stoletja.
Robanova »prakmetija« je ogromna – je največje posestvo v Robanovem kotu. Da so morale biti domačije že od nekdaj večinoma samostojne in samozadostne, se lahko prepričamo tudi tukaj, saj imajo Robanovi kar enajst različnih bivalnih in gospodarskih objektov (mlin, žago, elektrarno, kovačijo, hlev, čebelnjak ...).

Kar nekaj sosednjih kmetij se je pred leti začelo ukvarjati s turizmom kot dopolnilno ali samostojno dejavnostjo, medtem ko so se pri Robanovih posvetili predvsem živinoreji in gozdarstvu, pa tudi čebelarjenju in planinski paši, ki je poleg lova že družinska tradicija.

Frančeva pripoved o njegovi družini je postajala vedno bolj zanimiva, ko sva se vrnila skoraj stoletje nazaj. Tragičnost prve svetovne vojne se je kruto poigrala z njimi, saj se njegov ded Martin ni nikoli vrnil s soške fronte. Težko si je predstavljati tedanje čase in usodo matere Micke, ki je ostala sama brez moža s kopico otrok na velikem posestvu. Boj z naravo za vsakdanji kruh in prebijanje skozi življenjeje je tako postalo še stvarnejše in težje. Usoda pa Frančevemu očetu ni bila mila niti v naslednji vojni, ko je moral na prisilno delo v Nemčijo. »Mogoče se sliši malce ironično,« pove Franc z rahlim nasmeškom, »vendar je oče tam očitno tudi nekaj zaslužil, saj si je pred vrnitvijo domov s prihranki kupil citre!« Igranje nanje je od tedaj družinska tradicija; oče je te umetnosti naučil vse otroke – vsi so se naučili igrati samo po posluhu.
Pogovor je precej časa tekel tudi o posameznih članih družine, največkrat pa je nanesel na njegovega strica Joža, ki je bil resnično nekaj posebnega ...

Najvišje ležeča domačija v parku je Knezova, ki vpeta stoji na pobočjih Strelovca.

Legenda solčavskih planin – Robanov Joža
Joža Vršnik ali Robanov Joža po domače je bil prava »znamenitost«. Bil je eden zadnjih, če ne celo zadnji slovenski bukovnik (nešolan literarno delujoč človek), ki je s svojim preprostim načinom življenja tem krajem pustil neizbrisen pečat. Čeprav je bil »po izobrazbi« le pastir in lovec, je s svojim znanjem in izkušnjami sinonim za pretekli način življenja, ki vse hitreje tone v pozabo. Čut za bistro opazovanje narave ga je s smislom za lepoto jezika oblikovalo v pravo literarno legendo izročila solčavske okolice. Zanimivo ga je opisala tudi dr. Zmaga Kumer:
»Bil je suhljat mož, prej majhen kakor velik, z živahnimi očmi, umirjenimi potezami na obrazu in lepo oblikovanimi rokami. Vse na njem je učinkovalo skladno in tudi njegova pisava je bila taka, možata, izrazita in hkrati šolsko pravilna. Bil je bolj mož peresa kot govorjene besede, saj se je zlahka in lepo izražal v svojih spominih, medtem ko je bil v osebnem stiku redkobeseden, zadržan, skoraj plah ...«

Rad se je spogledoval z zgodovino in narodopisjem, hkrati pa je svoja doživetja iz narave, živalske prigode in zgodbe predhodnikov vestno zapisoval in objavljal v slovenskih revijah in publikacijah. Svoj zadnji prispevek leta 1973 v Planinskem vestniku je v spremnem pismu označil kot »pogled v preteklost, ki je bila malokdaj rožnata, trda pa zmeraj kakor skale, v katerih Solčava živi in trpi«. Njegove zgodbe so bile po njegovi smrti zbrane v knjigi Mohorjeve družbe »Preproste zgodbe s solčavskih planin«. Za potep in raziskovanje okoliških planin je ta knjiga »prava podlaga«, ki zgodbi o parku daje vsebino.

Besedilo in fotografije: Tomaž Kumer

Kam.si: Sedmi pohod po poteh ... 

G-L: Šesti pohod

 

Foto: objavljalec 1. julija 2007

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
AKC novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40362

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice