AO Železničar - Vesna: ...v Belih vodah
Pa je le prišel vikend, lepo vreme in z njim že kar 7. tradicionalni ŽaoŽ tabor. Nekaj komplikacij na začetku seveda mora biti, tako da sva z Vesno Iršič začeli z dostopom šele v petek ob 8ih zvečer, Jana in Borja pa pol ure pred nama. Težki ruzaki, polni vode, domačih dobrot in plezalne opreme, so nas upočasnili, zato smo ob 10ih zvečer utrujene popadale na mehko travo zraven bivaka.
V bivaku smo si sposodile vsaka eno deko, pozdravile tri fante iz AO Kamnik, ki so ravno tako imeli tabor in odšle spat.
Nebo, polno zvezd, ženski smeh, luna, ki nam je celo noč nabijala v glavo in zvesti nočni spremljevalci kozorogi, so zaznamovali nočne ure. Jutro je bilo seveda popolno, mudilo se nam ni. Po zajtrku je bil čas za plezanje. Dostopa praktično nismo imele. Jana in Borja sta se zapodili v Severni raz (IV+/III-IV, 250 m) Visoke bele špice, naveza Vesna & Vesna pa v Malo lojtrco, smer Ive–Piemontese (IV+/III-IV, 250 m). Od daleč je bila linija jasna, vstop pa napačen (če pa kej, znamo pa falit). Tako da sva tam izgubili slabo uro, eno dobro zataknjeno jebo in se smeri priključili v drugem raztežaju. Smer je res lepotica. Za vriskat. Opremljena je zelo dobro, je pa vseeno fajn imet kakšnega frenda s seboj. Vmes se je slišalo vriskanje in klepet Jane in Borje z druge strani, za kakšno sekundo pa tudi tišino. Iz najine smeri pa se je slišalo večinoma: Vesna podri, Vesna podrto, Vesna varujem, Vesna plezam. Na vrh smo obe navezi prišli v isti minuti, zavriskale, si pomahale, sestopile in prišle nazaj do bivaka v isti minuti. Tajming pa mamo. Čas za malico in potem naprej. Jana in Borja sta šli v smer Ive-Piemontese, kjer sta splezali prvi cug, potem rekli, da se ne mislita več matrat, in odšli na kosilo. V nedeljo na sestopu smo ugotovile, da sta tudi onidve vstopili tam kot midve, le da sta se zapodili v smer Bulfoni-D'eredita. Ja, falit pa znamo. Midve z Vesno pa sva krenili v Severni raz. Nekje na sredini sva ujeli navezo Kamničanov, zelo podjetno zamenjali izgubljeno magnezij vrečko za pivo zvečer, in odhiteli naprej. Malce utrujeni, a zadovoljni, sva po dveh urah in pol stali na vrhu.
Večer je mineval počasi, barve so se spreminjale, vsaka druga beseda pa je bila, ohh kako je lepo. Dan se je prevešal v noč, dnevni TV program pa je zamenjal nočni. Sprva hotel s sedmimi zvezdicami je kmalu postal milijon zvezdic, luna je pokukala izza Jalovca, Kamničani so prinesli obljubljeno pivo, debata je tekla. Malo o smereh in o plezanju, malo o življenju. Spet smo prijetno utrujene popadale v spalke in ko smo naslednjič odprle oči, se je že danilo.
Za skupni nedeljski izlet smo si izbrale lahkotno poplezavanje v odlični skali v Veliki lojtrci. Kljub napovedanim popoldanskim ploham zjutraj nismo hitele, kajti naša vremenska veza iz doline nam je zjutraj poslala sms z natančno prognozo. Ob 8ih smo vstopile v smer. Plezale smo Vzhodno rampo + Vzhodni greben (IV-/II-III, 360 m). Po dveh urah smo stale na vrhu, čakal nas je ''samo'' še sestop, kjer je potrebna previdnost, mestoma se najde krušljiva skala, iskanje prehodov in plezanje II. stopnje navzdol. Ko smo prišle do sestopne grape, smo zabile dva klina in naredile svoje sidrišče, ker na prislonjeno lusko s prusikom naokoli pa človek res ne želi abzajlat. Sledil je seveda prvi zataknjen štrik, pa potem drugi, pa tretji. Grapa se namreč prekinja s skoki, kjer se vedno najde kakšna špranjica za štrik zataknit. Štanti so narejeni, na nekaterih pa smo dodale še svoje prusike. Zihr je zihr. Po treh urah sestopanja smo bile nazaj pri bivaku, kjer smo si privoščile še bogato pojedino in skuhale kavo.(Naj še dodam, da sem v petek zvečer obljubila, da če nam zmanjka vode, jo grem iskat jaz. Več sreče kot vode smo imele, pri bivaku je bila deževnica.) Potem pa presenečenje! Neža in Meta sta prišli na obisk, pozdravit žaožjevke! Skupaj smo sestopile do avta, vmes rešile svet, v potoku osvežile noge, Jana pa je celo zaplavala. Ravno ko se je zadnja udeleženka usedla v avto, so padle prve kaplje. Analizo smo opravile pri Jožici ob čebulni juhi, pici in pivu ter kovale načrte, kam na naslednji ŽaoŽ!
Kljub skromni udeležbi je bilo vzdušje vrhunsko, vreme popolno, plezarija uživaška, družba perfektna. Hvala in se vidimo naslednje leto!
NAJ ŽIVI ŽAOŽ!