Aleš Bjelčevič
Miha Peternel
Zapustil nas je legendarni alpinistični kronist in enciklopedist Franci Savenc (1935 - 2023). Član Akademskega alpinističnega odseka je bil od leta 1956, ko smo se imenovali še AO Univerza, do 2023. Bil je Akademc s srcem, tudi na stara leta je redno poravnaval članarino in tako podpiral »našo stvar«, kot je rad rekel. Bil je upravnik in oskrbnik Študentskega doma v Tamarju (tako se je takrat imenovala koča v Tamarju), gospodar društva (ko je še imelo opremo), njegov tajnik.
V prvih letih svojega alpinističnega udejstvovanja je intenzivno plezal in do konca sedemdesetih opravil 250 alpinističnih vzponov, med njimi najtežje smeri tistega časa, od Čopa v Triglavu do Aschenbrennerja in takrat še sveže Zajede v Travniku. Bil je tudi član prve slovenske (tedaj jugoslovanske) odprave v bolivijske Ande leta 1964 (Sandi Blažina, zdravnik Ivo Valič, Tine Mihelič in pridružena Lojze Golob in Lojze Šteblaj). Na poti so bili skoraj 5 mesecev, od tega po en mesec na ladji v vsako smer. Navkljub številnim logističnim in birokratskim zapletom so v Kordiljeri Real, ki so jih "pričakale kot nekoč naši Julijci mladega Kugyja – le na treh, štirih vrhovih je ždel pozabljen možic«, kot je zapisal Tine, opravili 10 prvih pristopov in »nepozabna grebenska prečenja« na deviške pet in šest tisočake; »vrhunstvo nam ni bil cilj, ljubili smo pustolovščine«, je pisal Franci, ki je iz prostorov ambasade poročal o odpravi za razne jugoslovanske časopise in si pridobil vzdevek »el secretario«. In tam je že pokazal, kaj ga zanima prav toliko kot plezanje: kartiral je Condoriri.
Leta 1958 je režiser Mirko Mahnič naredil film Vzpon (po Hornovi na Jalovec), kjer sta glavno vlogo odplezala Franci in Janez Zupančič.
Glavna Francijeva strast pa je bilo beleženje in poročanje o alpinističnih dosežkih, s čimer je začel že sredi šestdesetih. Takrat je slovenski alpinizem šele lovil svetovni vrh, opravljeni so bili prvi slovenski vzponi v Himalaji in Andih. Franci je z njemu lastno vestnostjo, natančnostjo in z garaškim delom zbiral vse pomembne podatke o slovenskem alpinizmu in objavljal poročila. Iz tega je nastala prva in najbolj temeljita zgodovina slovenskega odpravarstva v tuje gore Na vrhovih sveta (1992). Pisal je kajpak za Planinski vestnik, epohalno Enciklopedijo Slovenije je zapolnil s slovenskimi alpinisti, pozneje je prispeval tudi v Slovensko biografijo; ves alpinizem z natančnimi podatki je imel v glavi. Leta 1967 je uspel v časopisu Delo, ki je bil takrat najpomembnejši medij pri nas, odpreti redno ponedeljkovo rubriko Alpinistične novice. Informacije je zbiral preko klasične pošte, fiksnih telefonov (ki ga marsikdo sploh ni imel), pogosto pa so ga alpinisti obiskovali kar na domu. Vse do prihoda interneta so bila ponedeljkove AN najpomembnejši vir informacij o dogajanju v slovenskem alpinizmu, saj je Franci poročal o vsakem količkaj težkem vzponu; v najboljših časih so AN zapolnile tudi skoraj dve tretjini športne priloge Dela. V njegovem bogve koliko deset kubikov velikem arhivu v Ljubljani in v bohinjskem vikendu je imel zbrano kompletno in detajlno zgodovino slovenskega alpinizma. V današnjem jeziku bi zapisali, da je bil Franci prvovrstni piarovec slovenskega alpinizma.
S prihodom interneta pa je Franci takoj spoznal potencial nove tehnologije in ustvaril spletno stran Gore – ljudje, na kateri še vedno živijo tudi Alpinistične novice. Na svojem spletišču je delal dobesedno vse dni po cel dan, ga ves čas nadgrajeval, v ozadju izboljševal podatkovne zbirke in bil ves čas poln idej za prihodnost. Vse do zadnjih dni, ko ga je bolezen že močno izčrpala, je še vedno načrtoval izboljšave.
Za Francijem so ostali bogati arhivi v papirni in digitalni obliki, ki bodo dobrodošel vir vsakomur, ki bo proučeval vzpon slovenskega alpinizma od trentarskih lovcev do vrhunskih vzponov v najvišjih gorstvih sveta.