... Le kako? Planinci smo tudi odgovorni lastniki psov
Pred kratkim sem bil s kolesom na turnokolesarskem izletu.
Pot nas je vodila po meni še neraziskani pokrajini. Še posebej so mi bile všeč slovenske kmetije, kjer cesta pelje čez dvorišče. In ravno sredi občudovanja slikovitosti kmetij je od nekod pritekel majhen kosmatinček in me ugriznil v meča. Poiskal sem lastnike in preveril, ali je pes cepljen. Pes je bil čisto prijazen in v očeh se mu je videlo, da mu je bilo žal. Zanimiv mi je bil značilen odziv lastnikov: 'A naš?! To pa ni možno. Saj je čisto prijazen. 'Ne, ni bil pes, sam sem se ugriznil,' sem rekel v smehu.« Se je tudi vam že kdaj zgodila podobna zgodba kot Matjažu Šerkeziju? Verjetno. Mogoče je vaš pes ugriznil drugega, pa ravno v hribih. Tudi kadar ste na planinskem izletu ne pozabite, da za planinstvo veljajo splošna etična merila, ki pa so v gorah še bolj izbrušena in opazna.
»Tudi sam imam psa. Takšnega majhnega, da ga lahko vržem v nahrbtnik, ko ne more več hoditi. In, ja, tudi moj pes ne grize. Ah, kje pa, moja Chilly,« nadaljuje zgodbo strokovni sodelavec PZS in gorski reševalec Matjaž Šerkezi.
»No, in ravno ta Chilly mi zvesto sledi pri teku v gorah. Ko se gibava po planinskih poteh, kjer ni ljudi, bodisi zaradi pozne ure, ali pa sva na kakšnem brezpotju ali opuščeni lovski poti, prosto teče za mano, včasih naredi nekaj metrov stran in se vrne nazaj. Skoraj nikoli ni pred mano, kar jo učimo že od malega in to čisto iz varnosti. Takoj, ko prideva v bližino ljudi ali pa na planino, kjer se pasejo krave, jo pripnem na povodec. Uporabljam povodec iz nekaj metrov pomožne vrvice in sem proti povodcem s samodejnim navijanjem, saj večina lastnikov s tovrstnim povodcem nima kontrole nad psom in ga »spustijo« pod noge in kasneje to opravičujejo, da je pes želel le povohati. Nekateri ljudje se psov bojijo ali pa jim preprosto ni všeč, da skočijo v njih. Pa to ne pomeni, da nimajo radi živali,« doda Matjaž Šerkezi.
Poseben hišni red za pse v planinskih kočah
In enako velja tudi v bližini planinske koče. V hišnem redu planinskih koč, ki ga je pripravila PZS, je jasno določeno, da se psi ne smejo zadrževati v notranjosti koče. V dogovoru z oskrbnikom pa se lahko vedno dogovorite, kakšna bi bila rešitev primerna za oba. Nekateri oskrbniki pustijo, da je pes v posebnem prostoru v koči, danes ima že veliko koč prostor zanje ob koči.
»Chilly potem ne sedi na svojem stolu in nima krožnika na mizi s priborom, ampak ima svojo skledčko za hrano in vodo. Chilly je pes, psi imajo kosmata ušesa in zahtevajo svoj red. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da nismo sami s psom v gorah in da nismo sami v planinski koči, tam so še drugi ljudje. Enim so psi všeč, drugi se jih bojijo. S spoštovanjem drug drugega pa je prostora za vse.«
Dosledno ravnanje lastnikov psov
»Pred leti sta planincu na pobočju Raduhe pobegnila psa, ker ju ni imel na povodcu. Poleg ostalih planincev se je tam pasla drobnica. Epilog zgodbe je bil takšen, da sta se psa zapodila za ovcami in jih je 10 padlo čez 120 m steno.
In druga plat. V gorski reševalni imamo enoto vodnikov reševalnih psov, ki pomagajo pri reševanju in iskanju ljudi zasutih v plazu ali pa izgubljenih nekje v gorskem svetu in naravi. Negativna in pozitivna zgodba. Obe pa sta odvisni od lastnika in njegovega zavedanja kaj pomeni odgovornost imeti psa,« zaključuje Matjaž Šerkezi in dodaja, da je imeti psa lepo, hkrati pa zahteva dosledno in odgovorno ravnanje. Tudi v gorah in hribih.
Barbara Gradič Oset