Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Aconcagua - Jugoslovanska smer

Peter PodgornikKo stojiš ob jezeru Horcones in čakaš na dnevno svetlobo opaziš, da so prvi sončni žarki namenjeni njej, gori sanj in želja, gori ki se dviga visoko nad druge gore

In ko po dneh truda, užitkov, nevarnosti, lakote in izsušenosti stojiš na njenem vrhu, si v trenutku najbolj srečen človek, saj si tej gori ukradel skrivnost. Na strmih pobočjih ostaja nekaj tvojega, nekaj, česar ti ne more nihče vzeti. Sreča pa je pomešana tudi z grenkim in žalostnim občutkom, z mislijo, da si tu svoje opravil, da skrivnosti ni več.

Opis plezanja nove smeri

16.01.82: S Pavlom sva že zgodaj odrinila iz baze pod steno, ko se je zdanilo sva bila že skoraj pod južnim stebrom. V načrtu sva imela, da napneva vrvi po vstopnem slapu v osrednjem ozebniku. Ko sva prišla do slapa, je po njem že tekla voda, za izvedbo načrta je bilo prenevarno. Iskala sva prehod v desnem delu, kjer bi bilo možno plezati tudi po skali, nazadnje pa sva se odločila za ledni slap levo od ozebnika. Ura je bila blizu devet, slap pa je bil že v tekočem stanju, zato sva pustila večino opreme na velikem snežnem mostu pod serakom in se vrnila v bazo. Vreme je bilo lepo, toplo, v spodnjem delu je s stene je po vseh razčlembah tekla voda.

17.01.82: Zjutraj odidejo proti steni Biščak, Škamperle, Černilogar in Svetličič. S seboj so vzeli hrano in jo bodo nosili, do koder bodo pač mogli. Vstopili so v novo varianto levo od Messnerjeve variante francoske smeri, po lednih vesinah na desnem robu centralnega ozebnika. Popoldne se vrnejo v bazo, potem pa skupaj opazujemo Baska (Španca), ki sta bivakirala nad skalno stopnjo v izstopni Messnerjevi varianti. Danes sta že šesti dan v steni.

18.01.82: Ponoči je bilo toplo, v steni pa je neprestano grmelo. Trgali so se seraki, prožili plazove in polnili dolino z drobci ledu in skal. Zjutraj se nismo mogli odločiti, ali naj gremo ali ne. Ker je bilo pretoplo smo sklenili, da bomo počakali še en dan.

19.01.82: Ob treh zjutraj odrinemo iz baze pod južno steno obe ekipi, pri transportu opreme nam pomaga Žare. Med razpokami iščemo prehode, ob svitu smo že na stožčastem plazišču pod centralnim ozebnikom. Prijatelji v »francoski« hitro napre-dujejo po novi varianti v vstopni strmini. Midva s Pavlom zaman iščeva najino opremo pod serakom. Pomagajo nama tudi Ivan, Zlatko in Žare. Snežni most prekopljemo, Pavel pa se spusti v razpoko dvajset metrov globoko, toda opreme ni. Očitno jo je odnesel eden od močnih plazov prejšnjega dne. Pritrjeno bivak vreči z opremo je odpihnil v široko razpoko brez dna. Kmalu smo spoznali, da je iskanje zaman. Ob devetih smo iskanje opustili, medtem pa je Pavel zlomil še cepin Grivel. Ivan in Zlatko bosta poskusila s plezanjem v vstopnem delu, s Pavlom in Žarkom pa smo se vrnili v bazo, kjer so že vedeli kaj se je zgodilo z opremo. Pred šotori je že čakala vsa rezervna oprema in obleka. Janez Aljančič, ki se je že vrnil z vrha nama je odstopil del svoje opreme, svoje sta dodala dr. Jože Andlovic in vodja odprave Žare, pa je še vedno ni bilo dovolj.
Pavel je že kmalu po prihodu odprave pod južno steno odkril pod velikim balvanom dve vreči z staro opremo in hrane. Pobrali smo vse, kar je bilo še uporabno. Prijatelji so iz »francoske« sporočili, da so nekaj opreme od prejšnjih odprav našli kakih 300 metrov visoko v steni.
Ivan in Zlatko sta se popoldne vrnila v bazo, midva s Pavlom pa sva se odpravila spet proti steni. Vstopila sva v Slovensko varianto francoske smeri po kateri bi lahko plavala. Po dobri uri plezanja sva pri zapuščeni opremi. Našla sva tri vrvi, cepin, ledno kladivo, skalne in ledne kline. Vesela sva nove opreme s katero sestopiva pod steno in si urediva nahrbtnik za naslednji dan. Bivak pod steno sva zaradi nevarnosti plazov morala opustiti, pozno ponoči sva se vrnila v bazo.

20.01.82: Spet smo bili zgodaj na nogah, tokrat že ob treh, ob petih pa smo že pod steno. S Pavlom sva odšla pod levi zaledenel slap, ki je ponujal prehod naprej. Ivan in Zlatko sta tačas pobrala opremo in vrv, ki sta jo napela prejšnji dan na desni strani ozebnika. Ob šestih sva bila že v novi smeri, ovešena z opremo in težkimi nahrbtniki. Prvi raztežaj je potekal po zelo krušljivi skali pete stopnje, pod slapom sva uredila slabo stojišče. Pavel je začel plezati po takrat še zmrznjenem slapu in po dveh urah napornega dela ugotovi, da je dolg 50 metrov, naklonina pa 85° do 90°. Pritrdil je vrv, drugi smo se povzpeli za njim z neusmiljeno težkimi nahrbtniki. Zlatko je preplezal naslednji zahteven raztežaj v krušljivi skali, sledili so še trije malo lažji, ki so nas pripeljali v položnejši svet. Pot naprej nam je kazal ozek žleb, pod katerim je tekla voda. Pretok vode je bil tako močan, da nismo mogli čez zadnji skok, povsod okrog pa je bila navpična luskasto, krušljiva skala. Opoldne se odločimo, da počakamo noč in z njo mraz, ki bo umiril vertikalno povoden. Nahrbtniki so bili še zmerom pretežki, vsej potrebni navlaki za deset dni plezanja se je sedaj pridružila še mokra oprema. Kar smo mogli, smo popoldan pojedli, vse konzerve pa smo zavrgli.
Prijatelji v francoski smeri so dobro napredovali. Včeraj so zlezli najtežji del v skali, danes pa so že pod serakom. S kolegi v poljski smeri nismo imeli direktne radijske zveze, informacije o njihovem napredovanju smo dobili preko baze ali francoske ekipe.
Tik pred nočjo smo vstopili v ozek zaledenel žleb, po katerem smo plezali vse do polnoči, ko smo prišli v snežišče s penitentesi. Strmina v žleba se je gibala med 50° do 65°. Na penitentesih si uredimo prostor in počakamo na jutro.

21.01.82: Že pred dnem smo prečili snežišče s penitentesi, se spustili čez krušljiv skalni raz na drugo večje snežišče, preko katerega smo hiteli pod naslednji še zmrznjene slap, ki je ponujal prehod naprej. Pavel je vstopil in se tudi hitro vrnil. Po slapu je poleg vode letelo še kamenje, zbežali smo v zavetje previsnih skal. Poskusil sem desno po previsnem, krušljivem kaminu, pa se je tudi ta kmalu spremenil v navpičen potok.
Zapadno kamenje nas je prisililo, da smo odnehali. Zlatko je dobil velik kamen v glavo, počila mu je čelada, na glavi pa mu je zrasla velika buška. Sklenili smo, da počakamo do večera. Bilo je toplo, vsepovsod pa je tekla voda in padalo kamenje. V francoski smeri se je zrušil serak in padel v centralni ozebnik, kjer je sproži velik plaz. Rob le-tega je udaril ven iz žleba in nas zasul s hladnimi drobci. Po nekaj minutah, ko se je vse poleglo smo imeli vso obleko in opremo mokro. Dobro, da smo bili pripeti na kline, drugače nas bi plaz pometel iz stene. Radijska zveza z bazo je potrdila njihov strah ob gledanju tega ogromnega plazu, ki nam je na srečo prizanesel. Zvečer je bila oprema večinoma suha, ob sedmih smo odrinili naprej. Preden smo prišli do slapa, se je povsem stemnilo, Pavel je začel s plezanjem, ko je po slapu še zmerom tekla voda, ki se je pred našimi očmi počasi spreminjala v led. Slap je bil ogabno črn, sestavljen iz sveč, dolg celih 40 metrov in povečini navpičen. Višje je bil še en slap, podoben spodnjemu, naše vrvi so bile zmrznjene in podobne ledenim žicam. Sledil je nov žleb, za njim je bil spet slap. Na vrhu le-tega ni bilo več ledu, čelne svetilke so slabo svetile, ura je bila pet zjutraj. Zedinili smo se, da bomo do šestih, ko se zdani počivali.

22.01.82: Zlatko je splezal raztežaj čez poledenelo skalo in pritrdil vrv. Ko pride preko zadnji od nas je bila že povsod poplava z obstreljevanjem. Veseli smo bili, da smo prišli ven iz ozkega in globokega žleba, kjer se kanalizira vse kar prileti po steni. Sprejelo nas je veliko snežišče penitentesov. Ker podnevi ni bilo mogoče napredovati, smo si pod skalno steno poiskali zavetišče, pripravljali napitke, po malem jedli in opazovali naravne sile. Proti večeru, ko je hlad umiril naravo smo se odpravili ob penitentesih do lažjega slapa z naklonino med 60° in 75°, led v njem je bil črn, umazan in poln peska. Preplezali smo še dva raztežaja, da smo prišli na snežišče pod skalno pregrado na višini okrog 5000 metrov. Tu smo se končno oddahnili, saj smo se rešili spodnje tišoč meterske »mišnice«. Našli smo dober prostor za bivak in prvič v treh dneh spet mirno sedimo, postavili smo si celo šotorček. Prijatelji v francoski so že na vrhu, štiri dni, torej kar v rekordnem času.

23.01.82: Noč smo dobro prespali. Še v temi smo se pripravili za nadaljevanje, želeli smo čim prej mimo seraka, ki je kot giljotina visel sredi smeri. Nenavezani smo hiteli po ledni steni polni penitentesov, višje nas je ustavil trd led z naklonino do 65°, spet smo se navezali. Nevaren teren pod serakom smo prečili kjer je bilo najbolj položno (okrog 45° v širini 150 metrov). Sonce je že dobro ogrelo steno, med kratkim počitkom smo višje ob seraku speljali vodo preko profilnega klina v čutarice in pripravili napitek. Hiteli smo naprej po ledni steni, naklonina se je gibala med 55° do 65°. Kos ledu, ki sem ga med plezanjem odlomil je nižje priletel Zlatku v spodnjo čeljust in mu porihtal že tako boleče zobe. Dohtar nas je v radijskem kontaktu potolažil, da bo do vrha gotovo vse dobro. Popoldne se je vreme prvič poslabšalo, pričelo je močno snežiti, takoj so začeli pršni plazovi, ki so nas zasipali med plezanjem vse do noči. Ustavili smo se pod skalno stopnjo na višini približno 6000 metrov. V močnem metežu smo si po dveh urah kopanja v led uredili stopnico za bivak. Ponoči se je zjasnilo, pihal je močan veter, nosil sneg in nas stalno zasipal, spali nismo nič.                                                          

24.01.82: Puhasta obleka in ostala oprema je bila mokra, na hladnem soncu smo jo sušili kar nekaj časa. Najprej smo poskusili nadaljevati desno, nato levo po ozkem poledenelem kaminu (V+), prišli smo na strmo polico po kateri smo potem prečili 150 metrov do manjšega snežišča. Plezanje je bilo zelo izpostavljeno (V), krušljiva skala, mehak sneg, varovanja skoraj ni bilo. S snežišča smo nadaljevali raztežaj po strmem kaminu, Višje smo dosegli drugo večjo strmino z naklonom okrog 55°. Bivakirali smo na majhni stopnički v ledu pod ozkim slapom, ki prehaja v poledenelo skalo. Med zabijanjem lednih klinov se mi je zlomil Stubajev cepin/kladivo, počil je ročaj. Ivana in Zlatka so boleli zobi, to se je ponavljalo že par dni.

25.01.82: Raztežaj nad bivakom, sem na slabem stojišču varoval Pavla, ko je plezal ozek slap, ki je ponujal tanek led potegnjen čez strmo skalo (80°). Po dobri uri grem za njim in v trdem, črnem ledu zlomim še sprednji zob na derezi. Sledili so štirje raztežaji plezanja po snežni strmini. Ustavim sem se pred rdečo skalno zaporo, kjer sem našel prehod v ozkem strmem žlebu. Popoldan se je vreme spet poslabšalo, nadaljevali smo v močnem snežnem metežu. Prostor za bivak smo si uredili na snežni strmini, med zasipavanjem plazov, ki so leteli čez previsno skalno pregrado ovešeno z velikimi lednimi svečami na višini okrog 6500 metrov. Svet pred nami je predstavljal ključ smeri, izbrali smo predel kjer je zapora najkrajša. Zmanjkovalo nam je plina za kuhanje, hrane je bilo bore malo, poznala se nam je utrujenost in višina.

26.01.82: Vreme je bilo že zjutraj slabo, Pavel in Zlatko sta po izpostavljeni snežni steni ob desetih dosegla vznožje skalne stopnje. Zlatko se je potem osem ur ukvarjal z dvajset metri previsne, krušljive skale (VI, A3). Klini so prijemali zelo slabo, vreme se je tačas močno poslabšalo, sneg in pršni plazovi so ju pri napredovanju močno ovirali. Z Ivanom sva občasno med metežem iz šotora-dvojčka opazovala plezanje v podivjani naravi, fotografirala, snemala, kuhava čaj. Že tako mali šotor postane po prihodu Pavla in Zlatka nazaj močno premajhen. V njem sede prebijemo noč, medtem pa nas neprestano zasipavajo pršni plazovi in manjše kamenje, eden od njih je prebil tanko platno in udaril med nas.

27.01.82: Zjutraj je bil šotor precej zasut in primerno preluknjan, odločimo se, da ga pustimo v steni. Z nožem prerežemo streho in se hitro pripravimo za napredovanje. Pavle se prvi vzpne do konca pritrjene vrvi, za njim gre Zlatko, ki varuje Pavla, ko pleza po elegantni ledeni sveči do vrha skalne pregrade, kjer pritrdi vrv. Sledi vleka težkih nahrbtnikov in mučno plezanje ostalih čez previsno oviro. Ob dveh popoldne smo vsi čez, višina okrog 6550 metrov. Slabih osem mesecev po amputaciji prstov na rokah sem spet delno omrznil. Pred nami je bila neskončna snežna strmina z naklonino do 60°. Globok suh sneg nam je pobiral energijo in grozil z možnostjo plazu. Plezamo vse do noči, do pod zadnje skalne stopnje, ki nas loči od roba stene. Že v temi poskušava s Pavlom po kombinirani strmi steni v upanju, da prideva na vršni greben. Na koncu vrvi žalostno ugotoviva, da ni prostora niti za bivak. Vrnila sva se nazaj in ponoči skopala v tenko snežno plast majhno poličko, toliko da sva na njej lahko le slabo sedela. Prijatelja sta imela pri izdelavi prostora za bivak malo več sreče, levo od naju sva videla njuni glavi in kolena, ki so štrlela nad dolino. Noč je bila primerno mrzla, termometer je kazal –20 °C. Plina za kuhanje je močno primanjkovalo, pomagali smo si špiritnimi kockami in natopili nekaj prepotrebne tekočine.          

28.01.82: Strupen jutranji mraz nas je prisilil, da smo že zgodaj na koncu pritrjenih vrvi. Sonce se je leno prebilo čez severni vrh Aconcague in nam podarilo malo toplote. Pred nami sta bila še dva kombinirana raztežaja, napredovali smo bolj počasi, močno se nam je poznala utrujenost in višina. Prijatelj Ivan ima poleg utrujenosti velike probleme z razbolelimi zobi. S Pavlom fiksirava vrvi vse do pod grebena, prijatelji iz baznega tabora nam po radijski vezi sporočijo koliko nam še manjka do roba stene.
Pet metrov pod grebenom počakam Pavla, nato okrog dveh popoldan skupaj stopiva na vršni greben. Tam mi je zaupal, da je čakal kako bo za grebenom videl Tibet. Ni še pozabil Himalaje, ko je osem mesecev nazaj bil v južni steni Lhotseja s soplezalci dobrih 250 metrov pod vrhom in si tako kot ostali želel pogled na drugo stran gore. Kmalu pride za nama še Zlatko. Spustim se še enkrat v steno okrog 80 metrov globoko, Ivan mi je nerad zaupal svoj nahrbtnik.
Z vršnega grebena imamo radijsko zvezo z baznim taborom in lačnimi prijatelji, ki komaj čakajo, da mi končamo s plezanjem. Igor, Jože in Žare so odhiteli v dolino po mule, mi pa se kot pijanci premikamo po vetrovnem grebenu na južni vrh Aconcague (6935 m), kamor smo prispeli malo po štiri uri. Sledilo je plezanje v sestopu po ostrem grebenu Quanako na sedlo med obema vrhovoma. Na sedlu najdemo zeleno smb čutarico, kot dokaz, da so bili tu naši, na severnem vrhu vidimo ljudi. Sami nismo imeli niti moči ne želje in volje, da bi se povzpeli nanj. S sedla smo imeli še zadnjič radijsko zvezo s prijatelji v bazi na južni strani in že smo začeli sestop po krušljivem svetu na severno pobočje. Prečili smo krušljiv raz, sestopili na snežišče in kmalu naleteli na uhojeno stezo (Ruta Norte).
Mimo zadnje postojanke 6700 metrov visoko smo prišli do treh bivakov na višini 6100 metrov. Naleteli smo na šotore argentinskih vojakov-planincev in njihove mule s katerimi operirajo po severni strani gore. Novica o štirih bednikih v smeri Sur-Sur, kot so jo oni krstili je že prišla okrog gore. Pogostili so nas s sirom, kruhom in limonado. Namestili smo se v lesenem zavetišču, vojaki so nam posodili plinski kuhalnik. Utrujena in izsušena telesa so kot spužva srkala vase tekočino, ki se ji reče mlačna voda pridelana iz bližnjega snega. V leseni baraki smo se počutili kar domače, po devetih dneh smo končno spali nenavezani in brez strahu, da nas odnese iz stene. Razbijanje mulinih nog v vogalni tram zavetišča, kjer je bila privezana nas je prijetno in globoko uspavalo.

29.01.82: Prebudili smo se šele ob pol dvanajstih. Takoj smo začeli s sestopom proti Plaza de Mulas, kjer je izhodišče za severni pristop na goro. Po treh urah sestopanja po neskončnih meliščih smo se spraševali, kako je Janez zbral toliko volje, da je že tretjič rinil tu gori. Na Plaza de Mulas nas je pričakal naš doktor Jože s krošnjo hrane in pijače. Hitro in brez težav smo pospravili vse dobrote. Srečali smo ogledno špansko odpravo, katere člani niso mogli verjeti, da smo res preplezali južno steno v prvem poskusu, po novi smeri, brez »himalajskega sloga« in s tako skromno aklimatizacijo. Beseda Sur-Sur (Južni steber) je lebdela med prisotnimi, nam je počasi legla v zavest, in dala vedet, da je opravljeno.
Popoldne smo preživeli na soncu za karavlo, vojaki so nas stalno stregli s maté čajem, major Garsia je razumel naše lačne poglede. Kos špeha na tramu pred vhodom v karavlo se je do večera pošteno zožil. Sledila je obilna večerja, obred je trajal do polnoči, nato smo polegli kar po tleh karavle.

30.01.82: Že zgodaj, ko so vojaki še spali, smo odrinili navzdol po dolini Horcones, proti civilizaciji. Hodili smo dobre štiri ure po grušču ob zahodnih pobočjih gore vse do Confluencie. Tam smo po dolgem času spet srečali lačne, ampak srečne prijatelje, ki so nas čakali vsak s svojo zgodbo in otovorjenimi mulami. Ena je bila tudi za nas, radi smo ji zaupali svoje nahrbtnike. Nehote sem postal mulovodec, ob prečenju ledeniške reke mi je v narasli in kalni vodi spodneslo utrujene noge. Do ramen v vodi sem držal mulin povodec in se z njeno pomočjo privlekel na drugi breg … Ponoven stik s civilizacijo je bil posebna zgodba.
 



  Planinski vestnik 1982, str. 293-305

Žare Trušnovec: Primorska alpinistična odprava 1982
Peter Podgornik: 
Aconcagua - Jugoslovanska smer
Tamara Likar: 
"Poljska smer" v severovzhodni steni 



Vstopni raztežaj v novo smer


Snežni metež sredi stene


Ivan pod ključnim delom smeri


Ivan, Pavel in Zlate pod robom stene


Na grebenu Guanaco med vrhovoma

Fotografije: Peter Podgornik

 

Kategorije:
Novosti ALP VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti