Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Albert Frederick Mummery (1855 – 1895)

AR 7/1980 - Nada Mlač: Veliki pionirji alpinizma (VII. del)

Razvoja alpinizma v prejšnjem stoletju ni mogoče razmejiti po nekakšnih stopnjah. Če je Edward Whymper pomembna zgodovinska osebnost »zlate dobe« alpinizma, potem je Albert Frederick Mummery tipičen in obenem vodilni predstavnik »srebrne dobe«. Nek Anglež, ki je bil nekajkrat tudi Burgenerjev klient, piše in omenja tudi Mummeryja. Za zgodovinarje, ki morajo včasih iskati zanesljive podatke iz vseh mogočih virov, pomenijo besede, ki jih je zapisal ta Anglež, važno informacijo. »Mummery je neuglajen, drzen krivoverec!«, piše med drugim. Drži, da je to del govoric, ki so jih širili na otoku med alpinisti člani Alpine Cluba, predvsem pa Sir Edward Davidson in okoli njega zbrana klika.

Odgovoriti moramo še na vprašanje, zakaj. V Alpah je konec prvopristopništva na deviške vrhove po več ali nanj lahkih grebenih. Nekateri posebneži pa imajo nove poglede na prihodnost alpinizma. Prav posebej je v ospredju Mummery. Spogleduje se že s stenami. Še večji »greh« pa je bil v tem, da je hodil naokrog brez vodnikov. Tudi slavni Whymper gleda nanj s strogim očesom in se v izjavah in pismih večkrat obregne obenj s pravo angleško jedkostjo. V številnih polemičnih tonih kritiki pogosto ne morejo mimo tega, da ne bi omenili njegovega plebejskega porekla.

Mummery se je rodil v Dovru (Kent) 10. septembra 1855. Bil je sin uspešnega lastnika strojarstva. Od malih nog je bil kratkoviden, bolehen suhec, z vsemi posledicami, ki so se vlekle vse življenje. Tako na primer nikoli ni mogel nositi težkega nahrbtnika.

Navkljub neugnani aktivnosti in vidnim uspehom so ga šele po osmih letih včlanili v ekskluzivni Alpine Club. Plezati je začel leta 1871, njegova kariera pa se je začela strmo dvigati po letu 1879, ko je srečal izjemno sposobnega vodnika Aleksandra Burgenerja. Po letu 1880 lahko govorimo o njegovem drugem obdobju; obdobju, ko je plezal brez vodnikov ali celo sam. Sodobniki imajo o njem precej različna mnenja. Tako ga ima Wiliam Martin Conway za največjega plezalca tiste in katerekoli druge dotedanje generacije, medtem ko Geoffrey Winthrop Young sicer bolj skromno trdi, da so Mummeryjeva dejanja in junaštva precejšnja. Resnica je nekje na sredini, njegov vpliv na razvoj alpinizma je v novih pogledih v alpinizmu, ki so bolj napredni in za množice bolj sprejemljivi. Bil je svojeglav, ni uporabljal skalnih klinov, če jih je potreboval za varovanje; naredil si je nekakšne »dereze« - na čevlje si je nabil dolge žeblje; iz svile si je naredil šotor za bivakiranje, ki je tehtal samo 700 gramov ...

S svojo knjigo »My Climbs in the Alps and Caucasus« (1875) je napisal še eno veliko klasično literarno delo o gorah; leta 1930 je bila prevedena v nemščino in dobro sprejeta v nemških gorniških krogih (»Meine Bergfahrten in den Alpen und im Kaukasus«).

Zbirki uspešnih vzponov moramo prišteti tudi manjše število neuspehov (greben Furggen v Matterhornu, greben Les Hyrondelles v Grandes Jorasses z vodnikom Emilom Reyem leta 1892 , severna stena Aiguille du Plana), ki pa so zelo pomembni. Dokazujejo velike duševne sposobnosti tedanjih plezalcev, pa tudi očitno pomanjkanje plezalne tehnike in tehnologije, ki se pojavlja šele po prvi svetovni vojni.

Poglejmo nekaj vzponov, vzetih iz njegovega dnevnika:

1879 Fletschhorn (prvenstvena smer), Sonnighorn, greben Zmutt v
Matterhornu;
1888 Dychtau (Kavkaz) s vodnikom Zurfluhom;
1889 Schreckjoch (prvo prečenje) - s svojim svakom Petherickom;
1892 prvo prečenje Grépona - Hastings, Collie, Pasteur;
1893 Dent du Requin (prvi vzpon) - Slingsby, Hastings, Coolie; Zahodna
stena Aiguille du Plan (prvi vzpon) - isti plezalci;
1894 Col des Courbes (prvi vzpon) - Collie, Hastings;
stara smer v Brenvi (Mont Blanc; prvi nevodniški vzpon) - Collie,
Hastings.

Iz članka, ki ga je napisal Ellis Carr v Alpine Journalu, je na primer moč razbrati, da bi vzpon po severni steni Aiguille du Plan gotovo uspel, če ne bi Cecil Slingsby začel kazati znakov omrzlin. Carr je izredno jasno opisal mesto lednega plezanja visoke stopnje:

»Zadnjih 25 do 30 metrov se je led dvignil do naklonine 60° in 70° in onemogočal pogled navzdol ... Jasno mi je, da nobena avtoriteta ne more pravilno oceniti take naklonine, v kateri se je izkazalo, da se lahko uporablja cepin, če ga držimo z obema rokama. Mummery je kmalu dosegel to mesto, z desno roko je pričel dolbsti luknjo v led. Vse to je delal skrajno previdno, težo je prenesel na levo roko ... Vrh stene je bil okronan s skalo, do nje so vodile stopinje ... ko si do nje tudi prišel, te je čakal prostorček, velik samo za oba čevlja. Led pod to skalo je v dolžini 4 do 5 metrov praktično pokončen in Slingsbyjeva definicija tega dela je »zaledenel slap«, kar je najbolj primeren iz-raz, ki ga je lahko našel.«

Med Mummeryjevimi spisi iz gora najdemo tudi precej angleškega humorja. Znameniti »Lahek dan za gospo« je prečenje Grépona, katerega je opravil s Slingsbyjem in Miss Bristow. To je tudi naslov šestega poglavja njegove knjige »Grépon: Nedostopen vrh - Najtežji vzpon v Alpah - Lahek dan za gospo«. S tem je mislil na tri stopnje, s katerimi se lahko srečamo na vsaki gori, preden jo premagamo. Samo frazo je prvi izrekel Leslie Stephen. Zadnje poglavje knjige nosi naslov »Radosti in kaznovanje gora«, v katerem je vsa Mummeryjeva filozofija, ki je usmerjala pot razvoja tega športa predvsem na kontinentu.

Njegov zadnji veliki pionirski podvig je udeležba na prvi odpravi na Nanga Parbat v gorah Karakoruma leta 1895. Oglejmo si jo bolj podrobneje zaradi tragične zgodovine te strašne gore.

Njegov prvi poskus je bil precej desno od orjaškega zahodnega področja Diamir. Povzpel se je do višine 6400 metrov, na spodnji rob kotla Bazhin preko največjih težav. Z njim sta bila John Norman Collie in Geoffrey Hastings ter nekaj časa tudi major Charles Granville Bruce, ki je bil kasneje kot general vodja angleške odprave na Everest leta 1922.

Z ladjo so pripotovali iz Londona v Bombay, z železnico v Ravalpindi, na rongah - vozeh na dveh kolesih v Baramulo, z dungo - čolnom po Jhelunu v Bandipur. Tu so otovorili ponije in peš dospeli na prelaz Kamri v vznožju Nanga Parbata. 27 dni po odhodu iz domovine so prišli na Taršing (2911 m) na jugovzhodni strani masiva. Ogledali so si goro iz doline Rupal, nakar so se odločili za pobočje Čila in preko prelaza Mazeno (5258 m) prečili v dolino Loibo in na ledenik Diamir na zahodni strani Nanga Parbata. Tu je Mummery odkril direktno smer na vrh. Po 40 urah naporne hoje so bili dan kasneje spet blizu Taršinga, kamor je major Bruce pripeljal dva najboljša moža iz plemena Gurka, Ragobirja in Gomana Singa, ki sta trojki naslednje dni še posebno koristila. 5. avgusta 1895 so postavili bazo v dolini Diamir, štiri dni so oprezali okoli ogromnega rebra, ki nosi poslej ime po Mummeryju. Nato je moral Hastings po brašno v dolino Rupal. 11. avgusta so se za trening povzpeli na Diamirai-Peak (5570 m), precej zahteven vrh. Naslednje dni so precej trpeli zaradi pomanjkanja hrane. Collie je tako oslabel, da se je odrekel Nanga Parbatu. Za vzpon sta ostala sposobna samo Mummery in Gurka Ragobir. Na višini 5600 metrov sta bivakirala. Šerp, ki bi postavili tabor, takrat še ni bilo pri roki. Naslednji dan je Mummery splezal še 300 metrov više in pustil tam nahrbtnik s hrano. Ker je deževalo, je sestopil v bazo in hvalil smer, da je težka, vendar zanesljiva in da bo po njej ob lepem vremenu kmalu na gornjem ledeniku. Vendar se naslednji dan še ni zvedrilo. Mummery in Ragobir sta vstopila šele 18. avgusta, še preden se je iz Rupala vrnil Hastings. Bivakirala sta pri 5600 metrih, naslednji dan sta priplezala na višino 6096 metrov, ko je Ragobir začutil višinsko bolezen. Ni kazalo drugega, kot spraviti Gurka v bazo. In tako je šlo veliko upanje po vodi.

Günter Oscar Dyhrenfurth k tej veliki zgodbi dodaja bistven popravek. Po Finsterwalderjevi karti Nanga Parbata v merilu 1:50 000 sklepa, da je Mummery prišel kakih 300 metrov višje, kot to sodi Collie v svoji knjigi »Climbing on the Himalaya«. Najtežje kopne pečine je imel že pod seboj, nad sabo pa soliden srenast sneg vrhnjega ledenika. Če bi Ragobir mogel bivakirati, bi stal Mummery 20. avgusta 1895 vsaj 6900 metrov visoko. Vrha najbrž ne bi dosegel, saj bi do 8125 metrov moral v enem dnevu premagati 1300 metrov višinske razlike. Bivak v tej višini bi mu izpil še preostalo energijo, saj ni bil dovolj aklimatiziran, ni bilo še modernih kisikovih aparatov itd.

Ko je Mummery sestopil v bazo, so se odločili, da gredo pogledat še v dolino Rakhiot na severno stran gore. Collie in Hastings sta odšla naokrog z nosači. Mummery in oba Gurka pa so poskušali priti na prelaz v stranskem grebenu. Odšli so 24. 8. 1895. Ko sta Collie in Hastings prišla v Rakhiot, ni bilo o njih ne duha ne sluha. Kljub iskanju jih niso našli. Najbrž jih je vzel plaz na severni strani prelaza Diama.

Erwin Schneider, »kralj sedemtisočakov«, je bil skoraj štirideset let kasneje udeleženec odprave na Nanga Parbat. (leta 1934) in je zelo odkrito povedal na nekem svojem predavanju v Münchnu (Alpen Zeitung,1935, oktober): »Mislim, da je Mummery umrl na Nanga Parbatu zaradi številnih slabosti organizacije odprave. Dvomim, da so bili člani odprave enakovredni Mummeryju po sposobnostih.«

Pravih izkušenj ni imel, prehrana ni bila organizirana, ni imel pravih tovarišev za velika dejanja. Zato ni čudno, da ga je pri tem doletela smrt. Bil je tako rekoč sam pred mogočno goro Nanga Parbat, kjer je kasneje omahnil še marsikateri hrabri alpinist, kakor tudi »veliki snežni mož« dr. Willy Welzenbach, ki je o njem zapisal: »Že za časa življenja je bil Albert Frederick Mummery v plezalskih krogih legenda, po smrti na Nanga Parbatu pa je to resnično postal.«

Nada Mlač


Uspeh ne gre vedno v glavo. Včasih se nabere v ustih.

André Contamine


Za G-L priredil: Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
AR BIO novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40394

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice