Naša alpinistična misel - Stanislav Gilić:
Ali lahko govorimo o alpinistični etiki, ne da bi zašli v golo teoretiziranje in moraliziranje, ki jalovo poskuša dati alpinistični aktivnosti smisel etične in humanistične dejavnosti? Če jo ločimo od splošnih človeških moralnih načel, ni mogoče govoriti o neki »posebni« alpinistični etiki. Čeprav pri alpinistični dejavnosti predpostavljamo bolj izostren občutek za etično, to ne pomeni, da so alpinisti obvarovani pred najobičajnejšimi človeškimi slabostmi.
Alpinizem kot pojem pokriva več pomenov. Vsak čas, vsaka generacija in celo vsak posameznik ga razlaga po svoje in mu daje s svojim delom posebno oznako. To lahko primerjamo z rokopisom: pišemo z isto pisavo, a vsak s svojim rokopisom! Alpinizem je kot pojem en sam, a je večvrsten kot delovanje – kot delovanje skupin in kot delovanje posameznikov. To vseeno ne pomeni, da se alpinizem kot voda prilagaja vsaki posodi.
Vpletanje posameznikove sestavine je bilo vedno važen del alpinističnega delovanja. Pri tem individualnost ne izključuje sodelovanja v kolektivu, še posebno, kadar je od skupnega delovanja odvisen uspeh alpinističnega dejanja.
O alpinistični etiki ne bi bilo treba govoriti kot o nečem splošno veljavnem, o nečem, kar bo baje delovalo na vsakega, ki se ukvarja z alpinizmom. Že sama pomenska zveza alpinistična etika nas podzavestno zavede k miselnim konstrukcijam, po katerih naj bi neodvisno od človeka obstajalo neko imaginarno delovanje, s katerim alpinizem »s svojo notranjo silo« oblikuje alpinistično etiko v vsakomer, ki se ukvarja z njim.
Poenostavljeno govorimo, kako alpinizem razvija človekove telesne sposobnosti, izostruje čutila, deluje pozitivno na moralne kvalitete (tovarištvo, nesebičnost, požrtvovalnost itd.), a s tem osvetljujemo samo eno stran medalje – tisto lepšo. Trditev, da alpinizem razvija tovarištvo, je resnična, ni pa popolna resnica.
Alpinizem ne deluje avtomatsko na kvalitete človeka, ker ta prispeva nekaj tudi sam – to pa je lahko odločilnega pomena za značaj posameznikovega alpinističnega delovanja. To med drugim velja za katerokoli človeško dejanje. V gore hodijo najrazličnejši ljudje – ali se iz njih vračajo enako moralno bogatejši? Razvit etični smisel iz vsakdanjega življenja nam bo pomagal, da ga najdemo tudi v alpinizmu.
K vsaki stvari pristopamo, ne da bi kaj določali, ne da bi bili merilo za druge, pristopamo, da bi lažje razumeli pojave okrog sebe, da bi jih sprejeli ali zavrnili, da bi s svojim novim delovanjem obogatili sebe in svoje siceršnje delovanje. Ni trenutka, v katerem ne bi bolj ali manj zavestno ne imeli svojega stališča. V vsakdanjem življenju, polnem ustaljenih navad, tega ne opažamo; v okoliščinah, kjer naših odločitev ne moremo odlagati in je naše sprejemanje ali odlaganje nedvoumno, kjer je naša odločitev nepreklicna in kjer se naša volja uresničuje z vsakim korakom ali gibom roke, v tej in takšni življenjski (alpinistični) okoliščini postane naše delovanje intenzivnejše, našo aktivnost je možno izraziteje označiti kot etično (ali neetično), naše izražanje nas samih nas razgalja, ker ni umika.
Vprašajmo sami sebe, ali v novo in nevsakdanjo situacijo, kakršna je tista, ko smo v gorah, vnašamo »novega« in »nevsakdanjega« sebe. Ali se izgrajujemo s tem, da delujemo in ali delujemo tako, da se izgrajujemo? Svojo razumnost in mišice dajemo na tehtnico z elementi narave.
Včasih slišimo, da je to »boj« z naravo – prej lahko rečemo, da je to boj s samim seboj, boj, ki ne išče nobene namišljene zmage, nobene naslade nad nečim, kar smo »premagali«. Če gre pri tem za boj, je ta boj enak boju živega bitja za življenje. Ukvarjanje z alpinizmom ne pomeni živeti. Ali je temu potrebno dati neko razumsko, koristno opravičilo?
Iz smisla, ki ga prinašamo vanj in najdemo v alpinizmu, nujno izhaja tudi njegova etična komponenta. Če obstaja motiv, ki nas spodbuja k izredno težavnim telesnim in duševnim naporom, če obstaja razvit občutek za lepoto pokrajine ter vrednost in eleganco opravljenega vzpona, potem obstaja tudi občutek za etično in neetično v alpinizmu.
Čeprav smo ugotovili, da obstaja toliko vsebin in razlag alpinizma, kolikor je alpinistov, so »besede« vseeno skupne in ne bi bilo treba zaradi duhovne komodnosti zaiti iz ene v drugo skrajnost. Čeprav je individualna sestavina važna in neizogibna, moramo vseeno računati tudi na vsoto vseh posameznih teženj. Obstaja neka skupna, splošna rezultanta vseh komponent. Vidna je tudi v alpinistični etiki. Nekdaj so bile to samo splošno veljavne norme glede normalnega obnašanja med ljudmi, danes pa je to tudi naš odnos do narave same, do gorske narave, ki je ni potrebno častiti po božje, da bi se do nje obnašali obzirno. Človeška družba je razvila občutek za etične vrednote in presojanje o delovanju. Te vrednote nastajajo stalno, zato moramo izgrajevati tudi alpinistično etiko. Življenje je v gorah intenzivnejše od vsakdanjega životarjenja v mestnem okolju, zato je tudi problem alpinistične etike izrazitejši. Intenzivnejše delovanje zahteva odločnejšo presojo – kar pomeni tudi jasnejše pojme o alpinistični etiki.
Če smo se odločili, da bomo boljši del sebe izpopolnjevali v stiku z naravo, s tisto najbolj elementarno v gorah, se moramo zavedati, da nas čaka ne le naporen vzpon v strmih stenah na visoke vrhove, ampak še napornejši in strmejši vzpon v nas samih.
V tem sestavku se je nemogoče spuščati v analizo značaja etičnih vrednot, v našem primeru še posebej alpinističnih, zato se omejujemo na le nekaj bistvenih sestavin:
- Alpinist deluje po svoji svobodni volji, po svoji svobodni izbiri. Odhaja v gore, ker nanj deluje lepota njihovega videza in tudi njihove elementarne sile.
- Da bi goro popolnoma doživel, razvije v sebi sposobnost odzivanja na doživljaj lepote gorske narave in tudi na samo alpinistično dejanje.
- Ko razvija svoj odnos človek-gora, alpinist ne pozabi na odnose med ljudmi. Ti odnosi se medsebojno dopolnjujejo. Planinec (alpinist) je član človeške skupnosti tudi takrat, kadar je sam v gorah. Ne more ignorirati okolja, iz katerega je izšel, tudi takrat ne, ko v njem ni pravega razumevanja za njegovo dejavnost ali pa je to razumevanje samo v besedah.
Alpinist s svojim delovanjem prispeva k splošni človeški kulturi. Nerazumevanje drugih sprejema kot pomanjkanje izobrazbe in kulture, a ne kot zlonamerno omalovaževanje, podcenjevanje ali celo posmehovanje. Ve, da nepravična kritika na koncu vedno najbolj zadene tistega, ki jo je izrekel.
- S svojim poletom in domišljijo pri alpinističnem delovanju doseže notranji mir in ravnotežje. Postane sprejemljivejši ne le za goro, ampak tudi za ljudi.
- Zdravi osebnosti gora ni zatočišče pred problemi v družbi. Zanj je šola in okrepčilo. Alpinist postane s skladno rastjo med aktivnim bivanjem v gorski naravi. Aktivno bivanje pomeni celovito telesno in duševno delovanje. Vzgoja, navade, izobrazba, znanje in spretnosti se harmonično združijo v celoviti osebnosti, kakršno zahteva celovita aktivnost – alpinizem.
- Ko alpinist sprejema od narave duhovno-estetske in telesno-kondicijske vrednote, izgrajuje svoj etični obraz. Vzpon v steni bo doživel ne le kot tehnično obvladovanje fizičnih ovir, ampak tudi kot potrditev človeškega duha.
Težko je na kratko določiti etične norme alpinističnega delovanja. Poleg drugega, kdo to lahko naredi? Etične alpinistične norme so zasnovane na istih načelih kot tudi splošne družbene etične zahteve. Navajanje, kakšne bi morale biti v posameznem primeru, pa bi bilo videti na tem mestu kot golo moraliziranje. Važno je iti v gore z jasnim ciljem, ki pa ga ne razumemo kot nekaj dokončnega in ga stalno vrednotimo; da se ne uspavamo z doseženim, ampak stremimo dalje – v kakovostnem in količinskem smislu.
Etičnih norm ne dosežemo čez noč in ne s priporočilom nekoga. Alpinist izgrajuje svoj etični lik z alpinističnim dejanjem, opravljenim vzponom, izmenjavo misli s svojimi prijatelji, tovariši, bogatenjem svoje izobrazbe z literaturo, lastnim kulturnim prispevkom s fotografijami, članki, opisi … Tega ne razume kot dolgočasno obveznost, ampak kot željo, ki ga izpolnjuje z radostjo. Od nikogar ni pričakovati univerzalnosti, vsakdo pa lahko prispeva svoj del. Če svoje izkušnje s čutom za pravilno ravnanje prenaša na druge, duševno zadoščenje ne bo izostalo. Naši doživljaji in spoznanja bodo vrednejši, če jih bodo vrednotili tudi drugi in jih bodo občutili kot svoje.
Če sem s tem uspel alpiniste spodbuditi k razmišljanju, moje tako zgoščeno razmišljanje ni bilo zaman.
STANISLAV GILIĆ, ALPINISTIČNA ETIKA – Naše planine 1970, str. 210; avtor je razpravo za zbornik posebej priredil.
Stanislav Gilić (1932): geograf in slavist, med najuglednejšimi hrvaškimi planinsko-alpinističnimi publicisti, alpinist od leta 1950, s številnimi vzponi v jugoslovanskih gorah (prvi preplezal znani Klin v Paklenici) in Dolomitih, avtor številnih razprav o alpinizmu in drugih člankov z iskrivo vsebino («Nekomu, ki se s tem ne ukvarja, je zelo težko razložiti, kaj je to alpinizem; povedati alpinistom, kaj je alpinizem, pa je povsem nemogoče.«), planinskih in alpinističnih vodnikov (s soavtorjem Rossijem ital. vodnik Vzhodne Julijske Alpe, več izdaj vodnika po Paklenici, tudi v angl.), knjig (Mali planinarski terminološki riječnik, hrv.-fr.-angl.-nem.-it., Rijeka 1978).