Začenja se zares, novice tudi iz velikih severnih sten
Alpinistične novice
Stene
Stene so zadovoljivo suhe, snežišča pod stenami vse manjša. Sezona skalnega plezanja v naših gorah je na polno odprta tudi v velikih severnih stenah. Pogled po medmrežnih straneh slovenskih
ferajnov pove, da se že veliko pleza. Večina se še ogreva in vplezava v lažjih smereh nekaj pa jih je že začelo na polno. Rok Šisernik in Miha Hrastelj (oba AK Slovenj Gradec) nimata več veliko časa pred odhodom v Kirgizijo zato ni kaj ovinkarit. Minuli vikend sta se lotila in tudi gladko preplezala
Meč (VI+, 800 m) v Malem koritniškem Mangartu. Ker vožnja s Koroške do Belopeških jezer ni poceni sta se ekipi pridružila še "šta" Grega Lačen (AK Črna) in Matej Flis (AK Ravne). Da so se lahko medsebojno spodbujali z vriskanjem sta Grega in Matej šla plezat sosednjo
Cozzolinijevo zajedo (VI+, 800 m) z direktnim izstopom. Bojda nista bila navdušena nad znamenitim kaminom, ki je bil povrhu vsega še moker. Že prejšnji teden sta v drugi veliki steni na dolino, Klemen Miklič in Janez Kosirnik, (oba AO Domžale), preplezala
Levega Piussija v Vevnici (VI-, 500 m). Smer sta pohvalila in dejala, da premore na ključnih mestih dovolj klinov, je pa zaenkrat še kar mokra.
Andrej Erceg (AO Črnuče) in Bojan Leskošek (AO Ljubljana-Matica) sta obiskala stene nad Krmo in v petih urah preplezala Viktorijo (VI, 600 m) v Velikem Draškem vrhu.
Dejala sta, da se je skica iz knjige Slovenske stene izkazala za odlično, upoštevati je potrebno le kratke raztežaje in pa vedeti, da se ne sme plezati po kaminih do vrha luske temveč je potrebno že kake pol raztežaja pred vrhom luske zaviti levo v steno. Od tam naprej skica dela b.p.. Smer ni ravno razkošno opremljena, uporabni pa so bili Camaloti do številke 2.
Že v četrtek 21. junija sta Sandra Voglar in Gorazd Pozvek preplezala Jernejev steber (VI/IV-V, 500 m) v Trikotu Dolgega hrbta. Dejala sta, da ju je ob siceršnji hudi vročini, vstopno snežišče prav dobro ohladilo. Skalo sta pohvalila.
Beli pajek
V nedeljo sta se Luka Krajnc in Jernej Gračner (oba AO Celje-Matica) odpravila plezat v Škarje. Opravila sta 2. ponovitev smeri
Beli pajek. Rekla sta, da gre za odlično plezarijo v večinoma dobri skali. Prvenstveno so leta 1990 preplezali Franček Knez, Martin Hrastnik in Matjaž Slapnik, prvo ponovitev pa sta opravila Andrej in Tanja Grmovšek v septembru 2005. Smer je Luka preplezal prosto na pogled, vse raztežaje v vodstvu in se strinja s popravki, ki sta jih navedla Grmovška. Popravki ocen po raztežajih: 1. III, 70 m, 2. VII, 50 m, 3. VII+, 40 m, 4. VII, 15 m, 5. VIII+, 45 m, 6. VI+, 45 m, 7. Tretji in četrti raztežaj se da povezati v dolg (55 m) raztežaj, priporočljivo, saj tretje varovališče ni opremljeno!
Sestri
Nekaj nas je pred grozečo ohladitvijo in nevihtami v gorah pobegnilo v varno in prijetno zavetje Paklenice. Boris Kurnik (AO Rašica) se je tja odpravil kmalu zatem, ko je v Mišji peči na pogled preplezal
Reksija (7a+/b). Na podaljšanem vikendu je preplezal tri daljše smeri. Z Moniko Kambič (AO Mengeš) sta preplezala
Kačo (VI+, 350 m) nato pa z Mitjo Zabukovcem (AK Vertikala) smer
Johnny (7a+, 200 m, NP) v Debelom Kuku. V nedeljo sta šla še korak dalje in napadla smer
Passanger (7b, 350 m), ki pa ju je spotaknila, Borisa povsem na koncu najtežjega raztežaja.
Tomaž Jakofčič (AAO, Marmot) in Tina Di Batista (AO Ljubljana-Matica, oba Policija RS), sva se v Paklenici lotila dveh sestra, Jenjave in Ria. Tina je Jenjavo (7a+, 350 m) preplezala na pogled in vse v vodstvu. V nedeljo sva vlogi obrnila in sam sem prosto preplezal Rio (VIII+, 350 m). V najtežjem raztežaju sem moral pred uspešnim vzponom najprej povrtnariti in očistiti poči travnatih šopov in zemlje, ki se je nabrala v zadnjih desetletjih samote. Verjetno gre za drugo prosto ponovitev po Rehbergerjevem prvem prostem vzponu leta 1986.
Smeri sta pravi sestri. V osemdesetih obe spoštovani mladi dami, sedaj je starejša Jenjava postala, kot sem že enkrat omenil, plehka radodajka, Rio pa je že med vojno odšla v samostan in od takrat ni privabila snubcev.
Na tem mestu bi omenil, da ni res kar piše v vodniku za Paklenico, da je v smeri slabo varovanje. Varovanje v smeri je odlično saj se da zelo dobro nameščati frende in jebice po celotni smeri, vmes pa za razkošje poskrbijo nepreštevilni klini, ki so z naskokom boljši kot npr. v Čopu. Smer je zares lepa in komur se zahoče plezanja v eni od legendarnih in redkih še nenavrtanih smeri v kanjonu naj pohiti saj, ko bo prišel Pezzolato se bo ta v hipu spremenila iz lepe VIII+ v brezvezno, skoraj dolgočasno 7a+, kjer bo važno le še ali lahko narediš tiste gibe ali ne. Verjetno je to lajanje v prazno ampak res bi lahko vsaj nekaj smeri pustili za ljubitelje zatikanja. Če se komu zdijo klini v smereh slabi naj jih pač pomeče ven. Prav vsaka od klasičnih smeri v Paklenici bi bila brez večjih problemov preplezljiva z naravnim varovanjem. In smeri, ki se ne bahajo s svedrovci je ostalo bore malo.
To kar se dogaja v Paklenici v zadnjem času je res porazno saj se smeri vrtajo povsem brez občutka. Razdalje med svedrovci omogočajo tako rekoč prepenjanje po svedrovcih tudi v lažjih raztežajih. Upam, da Franček in Sabla ne bosta dovolila prevrtavanja Ria! Če jih bo sploh kdo vprašal...
Srečno!
Tomaž Jakofčič