Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 03.05.1993

Delo, Šport: ... Metka Lukančič 15. Tudi drugi uspešni

Odličen dosežek Trboveljčanke na drugem svetovnem prvenstvu v športnem plezanju v Innsbrucku - Švicarji in Britanci razočarali
INNSBRUCK - 73 plezalcev in 38 plezalk iz 23 držav se je konec tedna potegovalo za najpomembnejšo lovoriko v športnem plezanju. Na 2. svetovnem prvenstvu, ki je bilo na umetni steni, prav v ta namen zgrajeni v innsbruški olimpijski ledni dvorani, so uspešno nastopili tudi najboljši slovenski plezalci: Metka Lukančič, Nevenka Osredkar, Vili Guček, Aljoša Grom in Matej Mejovšek.
Meseci ostrih treningov in priprav na umetnih in v naravnih stenah so se tokrat naši najuspešnejši športni plezalki - Metka Lukančič - bogato obrestovali, saj je 15. mesto na svetovnem prvenstvu prav gotovo najvidnejši uspeh slovenskega ženskega plezanja doslej.
Odločilen je bil seveda nastop v četrtfinalu. Poševen desetmetrski previs za našo najmočnejšo plezalko ni bil pomembnejša ovira. Tudi plošča z manjšimi oprimki ne. Moči ji je zmanjkalo le nekaj metrov pred vrhom smeri in takoj je bilo jasno, da je Metki Lukančič uspel velik met - uvrstitev v polfinale. Tudi tu je začela odlično, pod streho, 11 metrov visoko, pa je bil odločilni oprimek za malenkost predaleč ...
Odličen je bil tudi nastop Mateja Mejovška. Če bi uspel zadržati najvišje dotaknjeni oprimek, mu ne bi za las ušla uvrstitev v polfinale. A tudi 28. mesto predstavlja lep uspeh tega mladega plezalca iz Velenja, ki tako kot drugi reprezentantje, živi tako rekoč samo za plezanje. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da je Mejovšek v Innsbrucku ugnal kar nekaj velikih imen svetovnega plezanja, kot so: J.B.Tribout, Köstermeier, Moon, Finkel in Fürst, to pa bo odločilnega psihološkega pomena za nadaljnje nastope v športnoplezalnem cirkusu.
Končan je tudi finale v plezanju na pogled. Po atraktivnih nastopih so vrh smeri dosegli v ženski konkurenci: Susi Good (Svi) in Robyn Erbesfield (ZDA), ter v moški: Francois Legrand (Fra), Stefan Glowacz (Nem) in Francois Petit (Fra). Pred šestimi finalistkami in osmimi finalisti je še popoldanska preizkušnja v smeri, ki jo pravkar študirajo (vsak ima na voljo 30 minut, da si smer pogleda in se v njej preizkusi) in znani bodo zmagovalci 2. svetovnega prvenstva v športnem plezanju.
Bojan Leskošek, selektor slovenske reprezentance: »15. mesto Metke Lukančič je po mojem mnenju največji uspeh slovenskih plezalk. Prav tako je tudi Matej Mejovšek dokazal, da je sposoben višjih uvrstitev. Nevenka Osredkar je plezala solidno, Aljoši Gromu in Viliju Gučku pa zaradi očitne napake ni uspelo pokazati kar sta sposobna. Mogoče sta plezala premalo odločno. Sama tekma je organizirana v zanesljivem avstrijskem stilu, razočaran pa sem nad preveč enostavno konfiguracijo plezalne stene. Med nastopajočimi so predvsem Rusi ponovno dokazali, da se znajo zelo dobro pripraviti za največja tekmovanja. Zelo velik je bil izpad favoritov, najbolj pa so razočarali Švicarji in Britanci.«
Metka Lukančič, AO Trbovlje, 15. mesto: »Z uvrstitvijo sem zelo zadovoljna, kljub temu, da sem jo pričakovala. Moj prvi cilj je bila uvrstitev v polfinale, v finalu pa bi realno lahko zasedla mesto kaki dve stopnički višje. Zaradi napake pod streho, ko se nisem takoj odločila za dinamičen skok proti oprimku, se je moj nastop končal prehitro. Če bi mi ta poteza uspela, bi prav gotovo imela še dovolj moči za plezanje prek strehe, kar bi močno vplivalo na končni rezultat.«
Matej Mejovšek, Šaleški AO, 28. mesto, 15. mesto v 1. skupini: »tekma je bila odlično organizirana, predvsem pa sem navdušen nad tekmovalnimi smermi. Z uvrstitvijo sem zadovoljen, še raje pa bi videl, če bi mi uspelo zadnji oprimek zadržati, tako da bi lahko nastopil tudi v polfinalu.«
Nevenka Osredkar, AO Kranj, 28. mesto: »Tekmovalna smer je bila zelo lepa, povsem drugačna kot na prvi letošnji tekmi za svetovni pokal v Frankfurtu. Mislim, da sem plezala v redu, padla pa sem zaradi napačne kombinacije na koncu poševne strehe.«
Vili Guček, AO Trbovlje, 28. mesto v 1. skupini: »Dejstvo je, da celotni del moške reprezentance ni sposoben dosegati konstantnih rezultatov. Vsakokrat uspe le enemu izmed nas, tokrat je bil to Matej. Vedno smo nekje na meji med četrt in polfinalom.«
Aljoša Grom, AO Vrhnika, 19. mesto v 2. skupini: »Nad svojim nastopom sem razočaran. Pa saj bo na naslednji tekmi bolje, ko se bom uvrstil v finale ... ha, ha ...«

Po Italijanski poti
Marko Čar in Simon Čopi sta v nedeljo, 25. aprila, smučala z Mangarta v območju Italijanske poti na Mangartsko sedlo. Smuk, ki je bil pred leti že izveden, sta ocenila s III, 500 m, snega — ki je bil sicer kvaliteten - pa je bilo komaj še dovolj; bilo je potrebno kar pošteno iskati primerne prehode. Nižje, smučali so do višine 1800 m, pa je bil tudi sneg že slab. Dan za njima je smuk opravil še Borut Črnivec.

(F.S.)

Opremljene smeri v Ospu
Janez Jeglič je z različnimi soplezalci, včasih pa tudi sam, v Tržaško zajedo in Gobo v Ospu na stojišča namestil verige. V Tržaški so zdaj štiri opremljena varovališča, vzpon pa je možen s petdesetmetrsko vrvjo. V Gobi je varovališč šest in tudi tu bo prav prišla petdesetmetrska vrv. Poleg tega pa je v Gobo zavrtal sedemintrideset novih svedrovcev (vsi stari klini so še vedno v smeri), tako da je v njej sedaj dovolj klinov za varno prosto ponovitev. Če nekateri od njih niso na najugodnejših mestih, je to pripisati slabi skali. Plezalci potrebujejo za vzpon najmanj enajst sistemov. Smer je opremljal od vrha in do prvega raztežaja prišel z drugo šestdesetmetrsko vrvjo. Smer je torej visoka dobrih sto trideset metrov. Ocene raztežajev so: IV+, VIII+, VII, IX-, IX in VII-.
Jeglič je dodatno opremil tudi sestop čez steno. Prvi spust je namestil na vrhu Medota in naprej po starem spustu do vznožja. Dodal je tri verige, tako da je sedaj možen spust z eno petdesetmetrsko vrvjo. Verig na spustu je šest, potrebnih spustov pa pet. Opozarja pa, da je en spust v previsnem delu stene zahteven, ker je treba zanihati do verige.
Material je opremljen smeri so prispevali: ploščic Anthorn (Lorbek), verige MedEko, vijake pa Triglav Tržič, Janez Jeglič je z Mihom Praprotnikom pred enim tednom odšel na odpravo v Yosemite, o čemer smo že poročali, vendar je takrat izpadla omemba enega sponzorja, t. j. KOTG pri PZS.

(AB, JJ)

Odprava na K2 na pot
Njen cilj je ponoviti smer prvopristopnikov po Abruškem (vzhodnem) rebru, Davo Karničar pa se bo poskusil po tej smeri celo spustiti s smučmi
Odprava na drugo najvišjo goro sveta, 8611 metrov visoki K2 v Karakorumu, odhaja v nedeljo, 9. t. m. Njen cilj je ponoviti smer prvopristopnikov po Abruškem (vzhodnem) rebru, Davo Karničar pa se po poskusil po tej smeri celo spustiti s smučmi. Uspešen spust bi bil vrhunski alpinistični dosežek.
K2 je eden od najtežjih hribov nad osem tisoč. Prva sta bila na njem leta 1954 Italijana Lacedelli in Compagnoni, naslednji vzpon pa je bil šele triindvajset let pozneje. Največ obiska je bilo na gori leta 1986; gor je prišlo sedemindvajset alpinistov. Obenem pa je bilo to leto eno izmed najbolj tragičnih v mlajši himalajski zgodovini, saj se je pri sestopu zaradi poslabšanja vremena trinajst alpinistov smrtno ponesrečilo. Pričevanje o tej tragediji je zapisano v knjigi Kurta Diembergerja K2: Traum und Schicksal. Takrat je bil na hribu tudi Tomo Česen, ki je preplezal novo smer v jugovzhodni steni in jo na višini 8000 m priključil na Abruško rebro, potem pa zaradi omenjenega poslabšanja takoj sestopil.

CILJ ODPRAVE – K2, druga najvišja gora sveta (8611m)

Sicer je sedaj na gori preplezanih sedem samostojnih smeri, nepreplezana je ostala le še zahodna stena, ki jo je v prvotnem načrtu imela tudi naša odprava.
Slovenci na hrib poskušamo tretjič: po Česnovem nedokončanem vzponu je namreč leta 1988 dvanajstčlanska odprava probavala po jugojugovzhodnem grebenu (Magic Line).
Odpravi bo na poti do baznega tabora pomagalo sto šestdeset nosačev. Baza na ledeniku Godwin Austen je na višini 5100 m, do vrha pa načrtujejo postaviti še pet taborov, ki naj bi jih postavili med 1. in 15. junijem, na vrh pa bodo nato poskušali do konca junija. Najtežja mesta bodo opremili s fiksnimi vrvmi.
Tiskovna konferenca, na kateri bodo udeleženci predstavili načrte (vzpon po Abruzziju, smuški spust po njem, deseti osemtisočak Vikija Grošlja in trinajsti slovenski), bo v petek, 7. maja, ob 11. uri v prostorih glavnega pokrovitelja odprave SMELT, na Dunajski 160, Ljubljana.
Ob odpravi so izšle tudi razglednice; prvim dvesto prijavljencem, ki bodo svoj naslov sporočili do petka, 7. t. m. do 10.30 na PZS, Dvoržakova 9 (tel. 312-553, fax. 122-140), jih bodo poslali brezplačno.

ALEŠ BJELČEVIČ

Mišja peč: že četrta ponovitev Highlanderja
Mišjo peč po članku E. Švaba obiskuje vse več italijanskih, avstrijskih in nemških plezalcev

27. aprila je Dragan Todorovič splezal Higlanderja v Mišji peči. To je doslej četrta ponovitev; januarja letos jo je prvi preplezal Dunajčan Atrhur Kubista, za njim je bil 17. februarja Igor Kalan, potem pa je sledila še ena avstrijska ponovitev.
Smer, ki jo je opremil prav Dragan Todorovič, gre desno od smeri Blood sugar sex magic v desni polovici stene, visoka je osemnajst metrov in v spodnjem delu zeli previsna: konča se sedem metrov stran od vstopa. Po štirih ponovitvah se je ustalila ocena 8a+/ 8b. Smer je povsem naravna brez umetno narejenih oprimkov. Je pa bila v zadnjem času precej zasedena: v eno luknjo so se namreč naselili hrošči in je bilo treba počakati, da so odšli.
Sicer pa obiskuje Mišjo peč, v kateri je prve tri smeri marca 1984 naredil Bor Štrancar (avtorstvo najlepše, Lastovk, se je nekaj, let pozneje ob prvi prosti ponovitvi prvega raztežaja povsem pozabilo, ko se je smer preimenovalo v Preobrazbo), vedno več italijanskih, avstrijskih in nemških plezalcev. Precej je k temu verjetno pripomogel članek Tržačana Erika Švaba v februarsko-marčevski številki italijanske revije Punto Rosso. Ob kratkem zgodovinskem pregledu področja in njegovih osnovnih plezalskih podatkih je objavljena tudi zelo pregledna skica cele stene.

ALEŠ BJELČEVIČ

Catherine Destivelle
Catherine Destivelle (32), prva dama svetovnega alpinizma, kot jo nekateri že imenujejo, je vrsti izjemnih alpinističnih tur letošnjo zimo dodala še — prvi zimski ženski solo vzpon po Cassinovi (preplezal jo je 1938 z Espositom in Tizzonijem) v Walkarjevem stebru Grandes Jorasses. Smer (uveljavljena ocena je sedaj menda VI-, A1), ki še vedno velja kot izreden preskus, je preplezala v dneh od 8. do 10. februarja. Sedaj, ko ima - mišljeno je seveda solo pozimi — za seboj že dva izmed Treh problemov Alp, obljublja seveda še vzpon prek severne stene Matterhorna

(F. S.)

ALPINISTIČNE NOVICE

Ama Dablam, Makalu in Gašerbrum
Bojan Počkar in Štefan Mlinaric, ki sta 9. aprila odšla na Ama Dablam, sta sporočila, da sta 18. aprila postavila bazni tabor na ledeniku Dumo na višini 4.700 m. Zaradi bolezni sta do 26. aprila opravila le en aklimatizacijski vzpon. Zadnjih pet dni je bilo vreme zelo slabo, nenehno je snežilo in močno pihalo. Razmere v severozahodni steni so bile ob njunem prihodu videti solidne. Z vzponom v steni bosta začela okoli 4. maja, če bo vreme dopuščalo.
Slavko Svetičič, ki je trenutno na italijanski odpravi v znamenito zahodno steno Makaluja, bo po tej odpravi nameraval opraviti solo prvenstveni vzpon v zahodni steni Gašerbruma. Prvotno je bil vzpon načrtovan od sredine maja do sredine junija, potem pa ga je zaradi Makaluja želel prestaviti na 10. junij, česar pa mu Pakistanci niso dovolili. Zdaj bo načrt težko uresničiti. Jeseni pa bosta, če bo dovolj denarja, s Frančkom Knezom odšla v novo smer v južni steni Anapurne.

(AB)

Geološka delavnica o Himalaji
Od 29. 3. do 2. 4. je bila na Dunaju 8. mednarodna delavnica o geologiji Himalje, Karakoruma in Tibeta, ki jo je organiziral dr. Gerhard Fuchs iz Geološkega zavoda na Dunaju. Na njej je sodelovalo petdeset udeležencev iz štirinajstih držav z enaintridesetimi referati in šestnajstimi posterji. Predavanja so zajemala različna področja raziskav v geologiji od tektonike, sectimentologije do paleomagnetizma. paleogeografije itd.
Slovenija se je predstavila s posterjem z napisom A Geology Lesson in Manang Mountainering School in Nepal. Avtorja sta Uroš Herlec z oddelka za geologijo Univerze v Ljubljani in Alenka Jamnik iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Z njim je bila predstavljena pomoč naših inštruktorjev pri organizaciji tečajev za gorske vodnike v Manangu. Besedilo na posterju predstavlja namen šole za gorske vodnike, njeno zgodovino in položaj ter pouk geologije, ki obsega razlage geoloških procesov in možne nevarnosti. Na zadnjih tečajih je bila predstavljena predvsem geologija pogorja Anapurn, v katerem je šola.
Poster je sedaj na ogled v prvem nadstropju Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

A. J., A. B., F. S.

S smučmi in desko
Pred zadnjim sneženjem, točneje 8. aprila, sta Marko Čar iz AO Žiri na snežni deski (snowboardu) in Simon Čopi, član Soškega AO, s smučmi, opravila prvo (smuško!) ponovitev Aerotice (VI-) v Kanjavcu, potem pa — še isti dan — »odsmučala« tudi novo smer (IV-, 50/40°, 400 m) kakih 300 m desno od prejšnje. Naslednji dan sta skupaj opravila še prvi smuk po Tumovi (V+) v Lepem špičju, 9. aprila pa je Čar s snežno desko spustil (V, spodaj z direktno varianto) še z Malega špičja. V Kanjavcu je bilo snega dovolj, v Špičju pa bi ga bilo lahko več.
Po sneženju pa so se zbrali v Tamarju Uroš Cerar, Simon Čopi, Borut Črnivec in Andrej Terčelj s smučmi ter Marko Čar in Tomaž Škoberne, ki sta si izbrala snežno desko. 18. aprila so smučali (V) z vrha Jalovca. Snega je bilo bolj ali manj dovolj le v območju normalnega pristopa. Sneg se je rahlo prediral, v gornjem delu Ozebnika pa je bilo še malo suhega.

(F. S.)

Varianta Turskega slapu
Gregor Kresal in Simon Slejko (AO Matica) sta 20. marca plezala varianto Turskega slapu v južni steni Turske gore. Vstopila sta v ozko zajedo kakih sto metrov levo od originalnega vstopa, ki sta jo morala zaradi snežnih odstavkov splezati v derezah. Ta raztežaj sta ocenila V-VI,A0. Zgoraj se zajeda položi in se po nekaj nadaljnjih raztežajih priključi originalu v grapi pod zgornjim slapom. Ta del sta ocenila 50—75 °, plezala pa sta po tankem ledu na skalah. Svečo sta nato preplezala v dveh raztežajih. Prva polovica (90°) je bila iz trdega snega in zato idealna, v drugi pa je bil sneg mehek in plezanje bolj kočljivo. Plezala sta po skrajnem desnem delu in varovala v skali, naklon pa je ponekod celo presegal 90°. Zadnji del gre po grapi (40°) in Južnem razu. Variante je 250 m, v njej sta pustila dva klina, plezala sta šest ur in celo smer ocenila s V-VI, A0, 90740-60°.
13. marca so Dejan Ogrinc. Matjaž Kandus (oba AO Črnuče) in Gregor Kresal ponovili Severno grapo v Vevnici v Italiji, ki je dolga 600 m. Največ časa, kar dve uri in pol, jim je vzel vstopni raztežaj z naklonom 75 - 90° in napihanim snegom ter tankim ledom na skalah. Povprečen naklon grape pa je 50—50° z nekaj strmejšimi odstavki. Plezali so štiri ure in po grapi tudi sestopih, deloma ob vrvi.

ALEŠ BJELČEVIČ

Sodniški seminar
Delo Podkomisije za športno plezanje že nekaj časa ovira pomanjkanje sodniškega kadra. Kljub lepemu številu izšolanih sodnikov športnega plezanja, jih pri izvedbi tekmovanj sodeluje le peščica in z naraščanjem števila tekem (letos bo PSP organizirala šestnajst prireditev na republiški ravni in eno mednarodno tekmovanje) postaja situacija čedalje bolj resna.
22. in 23. t. m. bo na Planinski zvezi Slovenije seminar za pridobitev naziva sodnik pripravnik, ki se ga lahko udeležijo športni plezalci in alpinisti, stari 18 ali več let. Seminar bosta sestavljala teoretični in praktični del. potekal pa bo v prostorih planinske zveze in na umetni plezalni steni v Šentvidu. Vse druge informacije so na voljo na PZS, tel: 061-312-553.

(N. R.)

Vodniki za plezalce
Münchenska revija Bergsteiger v letošnji majski številki ponuja lep pregled najnovejših plezalnih vodnikov. Richard Goedeke je pripravil res pravi atlas (Der deutsche Kletteratlas. Verlag J. Berg, 19 x 28cm, 216 strani. 134 barvnih fotografij ...49.80DEM) plezališč v Nemčiji. Bernard Arnold, Karl Dãweritz (spomnimo se ga kot tehničnega vodje vzhodnonemških. ki so pri nas opravili kar nekaj odličnih — še posebej zimskih - vzponov) in Gisbert Ludewig so napisali drugi del vodnika za peščenjak ob Labi (Der Elbsandsteinführer Band 2). Kar zajeten je! Ima 304 strani (15 x 18.5 cm), številne črnobele fotografije in skice... 35,80 DEM. Španska plezališča predstavljata Ralph Stör in Volker Leuchsner v vodniku Sun Rock - Spanien, francoska Martin Lochner v Topos a la carte - Frankreich, sardinska pa Thomas Fickert s Klettern in Sardinien. Cena prvih dveh je 34,80, zadnjega pa 24.80 DEM.

(F. S.)

ŠPORNA KULTURA ZA VSAKOGAR

Tudi za planince izlet tedensko ni dovolj
Kot športna aktivnost ima planinstvo nekatere prednosti. Prva prednost je v tem, da nismo aktivni samo kakih 10 minut, kakor npr. pri jutranji gimnastiki - hodimo namreč ure in ure. To pomeni dolgotrajno in zato izdatno učinkovanje na krvožilni sistem in na številne mišice. Če se vsaj malo potrudimo in prehodimo del poti hitreje, kakor navadno, lahko govorimo o aerobni vadbi. Če si med hojo pomagamo z dvema palicama, je fiziološki učinek gibanja enakovreden hoji in tekanju na smučeh. Splošno znana prednost planinarjenja je tudi v tem, da hodimo v naravi, na svežem zraku.
Zdaj pa še slaba stran: na izlet gremo navadno samo enkrat na teden. Da bi v stvareh kondicije napredovali, pa je potrebno, da vadimo ali treniramo vsak drugi dan ali najmanj trikrat na teden. Napačno je potemtakem, če ob nedeljah hodimo tri, štiri ure ali kar ves dan, nato pa ves teden sedimo. Odmor, ki traja šest dni je predolg, pridobitve treniranja začnejo upadati že po treh dneh življenja brez gibanja.
Danes vemo, da je redna vadba potrebna slehernemu človeku, ne glede na starost. Pravilno ravna tisti, ki opravi vsak dan nekaj gimnastičnih vaj za poživitev mišic in za razgibanje vseh sklepov, tudi tistih v hrbtenici in prsnem košu. Razen tega je treba tudi vsak dan hoditi in sodelovati pri hišnih opravkih. Naj opozorim še na eno možnost, ko lahko treniramo mimogrede: pojdimo peš na delo (če razdalja ni prevelika), navadimo se na živahno hojo, izogibajmo se dvigalu, trenirajmo tudi po stopnicah.
Nekateri avtorji priporočajo vsak dan 2 km lahkotnega tekanja, ki naj traja približno 10 minut. Dr. K. Cooper priporoča tek na 2400 m v 12 minutah štirikrat tedensko. Zaleže pa tudi živahna hoja s podaljšanim korakom. Važno je, da se vsak dan vsaj malo potrudimo pri hoji, delu, morebitni igri z žogo ali kakor že. Napačno je, če se človek navadi preživeti svoj prosti čas brez gibanja.

DRAGO ULAGA


PREJELI SMO

Ali je slovensko gorništvo staro res samo sto let?
Čestitam gospodu Silvu Kristanu za članek, objavljen 19. aprila 1993 na strani 15 v rubriki »Prejeli smo«.

Kolikor je meni znano, je o gorskem društvu Triglavskih prijateljev pisal leta 1971 dr. Dušan Kermavner, potem sem še jaz poročal o njem v razpravi »Planine kot jezikovno vprašanje«, objavljeni v desetih številkah Planinskega vestnika leta 1985.
Izvirnik pravil Gorskega društva Triglavskih prijateljev je v Arhivu Slovenije: Deželna vlada 1. 1871-72, fasc. 16-7, akt. št. 6794/ 1872.
Zame je zadeva zanimiva zlasti s terminološkega stališča. Bohinjci, torej Gorenjci, domačini v gorskem svetu, so izvajali izraze v svojih pravilih iz besede »gora«. Bili so torej bolj slovenski kakor ustanovitelji Slovenskega planinskega društva, kajti ti so pod tujim vplivom dali besedi »planina« napačen pomen in s tem kljub svojim najboljšim namenom ter nespornim narodnoobrambnim zaslugam slovenskemu jeziku škodovali. Slovenščina je namreč edini jezik v Alpah živečega naroda, ki ima za višinske pašnike poseben izraz, to je, »planina«, medtem ko izvajajo Nemci, Italijani in Francozi svojo označbo iz keltske besede »alb«. Zato pomeni beseda »Alpen« v nemščini »Alpe«, torej pogorje, in »planine« v pomenu višinskih pašnikov.
Naši predniki so ob ustanavljanju SPD zaradi pomanjkljivega pojmovanja nemške besede »Alpen«, napačno prevajali nemško ime »Alpenverein«, to je, ime organizacije, katere delovno območje tvorijo Alpe, z imenom »planinsko društvo«. V resnici bi pomenilo »planinsko društvo« društvo planšarjev. »Alpenverein« pa bi morali prevajati z izrazom »alpinistično društvo«.
Zakaj »alpinistično« in ne »alpsko« kot je predlagal dr. Tuma? Zato, ker označuje Slovenec društvo bodisi s človekom, ki je član te organizacije, bodisi z dejavnostjo organizacije: pevsko, lovsko, čebelarsko, slavistično, pravniško društvo.
Pridevnik »alpinističen« ima zlasti danes ožji pomen, kakor ga ima nemški pridevniški del besede »Alpenverein«. Zato je moralo preteči več kakor trideset let, da so Slovenci našli (leta 1928) ustrezni besedi »gornik« in »gorniški«.
Gospod Kristan uporablja besedo »gorniški« v pravem pomenu in to daje njegovemu članku posebno vrednost. To označbo so hoteli zlasti po vojni uveljaviti razni člani »planinske« organizacije, toda nekateri funkcionarji, zlasti urednik profesor Tine Orel, so menili, naj obvelja »večinska« raba, čeprav je napačna; zlasti pa naj se spoštuje ime Planinskega vestnika, češ da je to najstarejša slovenska revija.
Omeniti moramo še nebistveno možnost, da je Slovensko planinsko društvo kopiralo svoje ime po takrat že obstoječem Hrvatskem planinarskem društvu. Ker pomeni beseda »planina« prost, odprt svet v smislu »gore«, »pogorja« v južnih in vzhodnih predelih jugoslovanskih pokrajin, zlasti v Makedoniji, ne pa na Hrvatskem (glej Samšalovič, Njemačko-hrvatski ili srpski rječnik), je zelo verjetno, da so tudi Hrvati kopirali ime svojega društva po Nemcih.
Pred dvema tednoma sem zasledil v pravni terminološki kartoteki Znanstvenega raziskovalnega centra SAZU ob besedi »gornik« pripombo, da so z njo svoj čas označevali uradnika v gosposkih vinogradih, zaradi česar meni pisec, da je označevanje človeka, ki zahaja v gore iz športnih razlogov, z besedo »gornik«, neumestno.
To mnenje pa je močno zmotno. Predvsem pomeni »gornik« tudi rastlino in veter. Zamenjava je nemogoča, ker se iz stavčne zveze vidi, kateri pomen je mišljen. Imamo še celo vrsto besed, s katerimi označujemo različne stvari, na primer: globok jarek, globoka žalost, globoka misel; kamen na cesti, kamen na srcu, kamen spotike, kamen v ledvicah, žolčni kamen - zmeda v pomenu pa ne nastaja, ker se z ostalih besed v stavku takoj vidi, kaj je mišljeno.
Zato lahko mirno uporabljamo besedo »gornik« za človeka, ki hodi v gore iz športnih razlogov — in ki so ga nekoč imenovali »hribolazca« po češki skovanki »horolezec«, ki pa je, seveda, kopija nemške besede »Bergsteiger«.
S člankom gospoda Silva Kristana se torej popolnoma strinjam in izrekam piscu svoje spoštovanje.

VLADIMIR ŠKERLAK

Peterica Slovencev na SP v športnem plezanju
Drugo SP plezalcev bo od danes do nedelje na gigantski umetni steni innsbruške ledene dvorane

LJUBLJANA - Danes je na drugo svetovno prvenstvo v športnem plezanju odpotovala petčlanska reprezentanca Slovenije. Zahtevne tridnevne preizkušnje v Avstriji, se bosta udeležila lanska državni prvaka: Aljoša Grom (AO Vrhnika) in Metka Lukančič (AO Trbov lje) ter prav tako odlični plezalci in tekmovalci Nevenka Osredkar (AO Kranj), Vili Guček (AO Trbovlje) in Matej Mejovšek (Šaleški AO).
Po negotovih začetkih in zdaj že nekajletni organizaciji velikih mednarodnih športnoplezalnih tekmovanj, je pred CICE UIAA (mednarodni komite za organizacijo tekmovanj v športnem plezanju) nova zahtevna naloga. Drugo svetovno prvenstvo, na katerem pričakujejo udeležbo več kot sto najuspešnejših plezalcev in plezalk iz petindvajsetih držav in katerih atraktivne akrobacije na konicah prstov si bo predvidoma ogledalo nad 5000 gledalcev, bo od 30. aprila do 2. maja potekalo na gigantski umetni steni, ki so jo v ta namen iz poliesterskih plošč sestavili v innsbruški ledeni dvorani.
Kakšna bo tokrat oblika stene, na kateri se bo za naslov svetovnega prvaka potegovala vsa svetovna elita športnih plezalcev še ni znano. Toda če gre zaupati konstruktorjem, ki naj bi pripravili zahtevne probleme v vertikali, lahko spet pričakujemo nov, izviren relief.
Za vedno bosta v anale športnega plezanja zapisana tudi prva svetovna prvaka: Švicarka Susi Good in Francoz Francois Legrand, ki tudi letos poleg lanske zmagovalke svetovnega pokala Robyn Erbesfield, ter ostalih športno plezalnih zvezd: eksplozivne Američanke Lynn Hill, graciozne Francozinje Isabelle Patissier, pa nemškega »filmskega zvezdnika« Štefana Glowacza, Yujia Hirayame, J. B. Tribouta in še bi lahko naštevali, sodita med ožje favorite.

NUŠA ROMIH (PE 31/4-93)

V enem stavku
Danilo Cedilnik, alpinist, je član žirije mednarodnega festivala filmov o gorah, raziskovanjih in podvigih, ki se te dni začenja v italijanskem mestu Trento in bo torej odločal o najboljših med 78 (izbranih med 177 prijavljenih), kolikor jih je v tekmi.

V Trentu pet slovenskih filmov
Na 41. mednarodnem festivalu filmov o gorah, raziskovanjih in podvigih, ki ga prirejajo v mestu Trento v Italiji, so Slovenci že velikokrat tekmovali in bili ne-kajkrat tudi nagrajeni. Letos bodo na njem sodelovali: Tone Frelih z dokumentarcem Komu zvoni, filmom o človeku, ki sam in v popolni samoti živi v hribih nekje za Vršičem, Igor Likar s Peco, Matjaž Žbontar z Annapurno 92 ali kako slovenskim alpinistom ni uspelo priti na vrh Himalaje, Marjeta Keršič-Svetel z Dolino pravljic, to je dolino Zelških jam in Rakovega Škocjana in Staš Potočnik, s portretom dr. Tadeja Slabeta, najboljšega slovenskega športnega plezalca 1992 (preplezal eno najtežjih smeri na svetu, kar pa zadeva dolino, je postal doktor znanosti), Frelihov film je nastal v produkciji Oriona, za Likarjem stoji Sfinga, ostali trije pa so televizijski oziroma sodijo v oddajo Gore in ljudje.

(28/4-93)

  03.05.1993


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredila: I. K.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti