Delo, Šport: ... Slovenska odprava Kanč 91 ima več zahtevnih ciljev

Trideset let slovenskega himalajizma je naš alpinizem popeljalo v svetovni vrh - Doseženega ni preprosto obdržati
LJUBLJANA — V petek bo v Nepal odpotovala še glavnina naše letošnje največje in najpomembnejše alpinistične odprave »Kanč '91«. To je odprava, ki v mnogočem odstopa od dosedanjih načel. Spet je razmeroma številna ekipa, vendar pa jo sestavljajo že sedaj več ali manj dokončno formirane naveze, ki imajo tudi jasno izoblikovane cilje. Teh pa je veliko, več kot kadarkoli doslej in še izjemno kvalitetni so. Le transport (kar 14-15 dni pohoda bo), vodstvo, zdravniška oskrba in podobno bo skupno, ker to pač omogoča ceneno, predvsem pa bolj varno delo na terenu. Prvič bosta na naši odpravi sodelovali gostji: slavna Wanda Rutkiewicz in vse bolj znana Eva Panejko-Pankiewicz.
O ciljih bo še marsikaj slišati, zato naj jih le omenim. Marija Frantar, ki je v Nepal odpotovala že 1. t. m., bo skušala opraviti prvi ženski pristop na Kangčendzengo (8586 m), in to v navezi z Jožetom Rozmanom. Z njim sta skupaj odšla na pot, lani sta se odlično dopolnjevala na Nanga Parbatu (8125 m) ... Cilj je vreden truda, saj je Kangčendzenga ob Lotseju še edini osemtisočak brez ženskega obiska.
Marko Prezelj in Andrej Štremfelj, naveza, ki je predlani v JZ steno Šiša Pangme (8027 m) potegnila smer imenovano Slovenski steber, bo skušala tudi tu rešiti enega izmed »problemov«: južni raz južnega vrha (8476 m); 2800 m deviškega sveta na alpski način. Vanja Furlan in Bojan Počkar, tudi že uveljavljena naveza, sta si izbrala za cilj še deviški vzhodni vrh (7468 m) nam dobro znane Kumbakarne ali Jannuja. Vzhodna stena tega markantnega vrha je sploh še brez smeri, kar je še dodatni izziv.
Viki Grošelj, ki nadaljuje s svojo akcijo »8000 + « bo skušal svojo zbirko osemtisočakov dopolniti s tretjim najvišjim vrhom sveta in odsmučati v dolino. Če bodo ugodno rešeni še nekateri problemi, bo z njim tudi Stipe Božič.
Ob že naštetih bodo v odpravi, ki jo vodi Tone Škarja, še Robert Tržan, Uroš Rupar, Dare Juhant in zdravnik Damijan Meško. Ob treh pridruženih, ti naj bi v odpravo prišli izven Slovenje, torej 12. In za vse bo dovolj »dela«, saj je med potencialnimi cilji tudi srednji vrh (8482 m) Kangčendzenge, zanimive bi bile razne (grebenske) povezave Kangčendzenginih osemtisočakov itd. Realizacija katerega koli od navedenih dosežkov pa bo, če ne drugega, na ravni sedanjega slovesa našega alpinizma.
Še marsikaj bi kazalo dodati, venndar bi želel tokrat nekoliko osvetliti vprašanje kadrov in nekatere bližnje cilje. Sogovornik pa je Tone Škarja, toda ne v vlogi vodje odprave, temveč kot načelnik komisije za odprave v tuja gorstva in podpredsednik Planinske zveze Slovenije.

Misliti moramo naprej!
»Brez sodelovanja osrednje organizacije bi bila večina teh ciljev praktično neuresničljiva. Preveliki stroški so za posamezno navezo oziroma odsek, prevelika oddaljenost, prevelika višina in vse drugo. Pri tem pa je pomembno, da si bodo člani obenem lahko pridobili še organizacijske izkušnje, ne samo za načrtovanje in organizacijo odprave, temveč tudi za vodenje vzpona. Vsaj nekateri bi v prihodnje lahko postali vodje ali organizatorji odprav. Prav pomanjkanje takih ljudi je po mojem krivo, da ni pri nas še več kvalitetnih odprav. Zanimivih ciljev je namreč več, kot smo jih sposobni podelati, finance pa po uspehih, ki smo jih dosegli, tudi niso več ovira številka ena.«

Katere odprave lahko letos še pričakujemo?
»Jeseni na Menlungtse, 7181 m visok še neosvojen vrh, in to s Tibeta. Predviden je tudi Čo Oju, ki ima še nepreplezan vzhodni in južni greben, jugozahodno steno pa nam je jeseni žal speljala švicarsko-poljska trojka. Predvsem pa naj omenim direktno smer po zahodni steni Anapurne. Rezervirano in tudi že plačano jo je imel Tomo Česen, pa se ji je sedaj dokončno odpovedal. Taksa je sicer propadla, toda k sreči jo imajo za jeseni rezervirano Zagrebčani za Slavca Svetičiča. Poskus bomo seveda podprli.«

Kaj pa južna stena Daulagirija?
»Pavle Kozjek pripravlja za zimo direkten prvenstveni vzpon prek južne stene. Na desni je že naša smer, preplezala jo je naveza Belak-Berčič-Tratnik 1981, na levi, po stebru, gre Poljska, le osrednji del je še nenačet. To je pravzaprav logično, saj so za realizacijo kaj takega potrebne izjemne razmere in pravi plezalci. Čistih 4000 m, najvišja stena v Himalaji, če mislimo na pravi pomen te besede. Povprečna naklonina je sicer morda res nekoliko manjša kot v južni steni Lotseja, toda plezanje bo po enako strmem terenu; Lotsejeva ima namreč bolj razgiban teren. Tehnično bo hudo zahtevno!«

Ob tem pa verjetno še odprave v druga gorstva?!
»Seveda. To bodo običajne akcije. Yosemiti, s ponovitvami tehnično najzahtevnejših smeri, pa še kaj v obeh Amerikah.«

Govori se tudi že o ciljih prihodnjih let. In 1993 bo 100-letnica organiziranega planinstva na Slovenskem, ko naj bi bili naši že na vseh 14 osemtisočakih. Ali to še velja?
»Vsekakor. Misliti več kot leto naprej, je normalno. Za 1992 imamo rezerviran drugi najvišji vrh sveta K2 in zaprosili smo tudi za Gašerbrun 2. Za prvega velja, da nas še vedno mika njegova zahodna stena, čeprav še ne vem, ali se bo našel kdo, da se poskusi v njej. Na drugi vrh pa se odpravljajo planinci PD SCT. To so planinci le po uradni klasifikaciji in tehnično zelo sposobni - recimo jim raje gorniki. Izkazali so se že na Piku Komunizma in še kje.
Za prihodnjo jesen pa načrtujemo tudi Jannu, Kumbakarno, smer direktno prek severne stene na vrh. To bi bila nekakšna rdeča nit naveze Jeglič - Karo. Nadaljevanje trenda, ki sta ga zastavila v Patagoniji in potrdila v zahodni steni Bagiratija 3. Taka stena, kot je severna Jannuja, v Himalaji še ni bila preplezana. To velja tudi za severno steno vzhodnega vrha te gore, ki jo imata v načrtu Furlan in Počkar. Delovali bi kot ena odprava, seveda pa spet v samostojnih navezah.
Malo bolj oddaljena pa je najbrž vzhodna stena Kangčendzenge, iz Sikima. Ta indijska zvezna država je za alpiniste za sedaj še zaprta ... toda naš veleposlanik Ernest Petrič se zelo trudi, da naj bi čim prej izposloval dovoljenje. Finančno nam bi najbolje ustrezalo, če bi do tega prišlo 1993.
Drugo pa je še premalo dorečeno, da bi lahko govoril o podrobnostih. Sicer pa, ali nismo za majhen narod kot smo Slovenci, dosegli že doslej veliko? Tujci komajda verjamejo!«

FRANCI SAVENC

Na Severnem stolpu
Čeprav je podatke o vzponih na tujem sorazmerno težko dobiti, izjema je morda le Himalaja, smo za Severni stolp (Torre Norte) v skupini Paine (Južna Amerika) prvi odgovor dobili razmeroma zelo hitro. Pred našo Andrejo Velikonja, ki se je nanj povzpela 14. januarja letos z Miho Praprotnikom (o tem smo poročali v naši rubriki 18. februarja), sta bili na vrhu že dve alpinistki: Paula Foutom z Leanijem in Bolatolijem ter Gizele Paganini s Solvatero.

I.D.

Jubilej slovenskega planinstva v Argentini
V Bariločah so praznovali štiridesetletnico SPD — Odmevna slikarska razstava o gorah
BARILOCHE - Slovensko planinsko društvo v Argentini letos praznuje 40-letnico. Ustanovili so ga 22. februarja 1951 v Bariločah, kakor po domače imenujejo gorsko turistično mesto pod Andi, kmalu po prihodu slovenske politične emigracije v Argentino leta 1948.
Slovenci so ob štirideseti obletnici svojega planinskega društva v mestnem razstavišču pripravili proslavo in slikarsko razstavo. Na otvoritvi, 21. februarja letos, je predsednik društva Dinko Bertoncelj pozdravil goste, predstavnike mesta, planinskih in narodnostnih skupin ter veliko število Slovencev in argentinskih obiskovalcev. Duša slovenskega gorništva v Argentini dr. Vojko Arko je predstavil delo društva in obujal spomine, pevski zbor pa je zapel nekaj narodnih pesmi. Razstavili so slike z gorskimi motivi, ki so jih ustvarili slovenski umetniki, iz Bariloč in Buenos Airesa: akademska slikarka Bara Remec, Ivan Bukovec, sestri Dolinar, Zalka Arnšek idr. Obiskovalci so si ogledali tudi fotografsko dokumentacijo o delu društva, fotografije vrhov s slovenskimi imeni, Gasparijeve slike, številne knjige in slike slovenskih gora.
Razstava je bila ves teden dobro obiskana, ogledalo si jo je veleliko prijateljev gora ter turistov, o njej so pisali tudi časopisi.
22. februarja, natanko ob obletnici, so se vn Bariločah zbrali ustanovni člani SPD: Dinko Bertoncclj, dr. Vojko Arko, akad. slikarka Bara Remec, Blaž Razinger ter Jože Burja. V slovenski družbi so veselo praznovali obletnico.
V Bariločah dobro poznajo Slovensko planinsko društvo. Slovenci so v osrčju gore Caledral uredili »Slovensko stezo«, ki vodi do jezera Tonček (po rojaku Pangercu). Ob tej stezi so pod veliko visečo skalo postavili kočo Pod skalco. Akademska slikarka Bara Remec je poslikala njeno notranjost z indijanskimi motivi, kar še danes pritegne obiskovalce. Vrh nad kočo so po njej poimenovali Pico Bara, na vrh gore Capilla (Kapela) pa so planinci po stari slovenski navadi postavili 5 m velik križ.
Slovenski planinci so bili v petdesetih letih najboljši plezalci v Bariločah. Bertoncelj in Jerman sta prva preplezala najtežjo v teh gorah in vrh poimenovala Campanile Esloveno (Slovenski zvonik). Slovenci so se prvi povzpeli tudi na izredno zahtevno goro Cerro Tuma.
Dinko Bertoncelj je bil prvi slovenski himalajec (že leta 1954) in prvi Slovenec dve leti na Antarktiki. Jure Skvarča je z argentinsko odpravo kot prvi Slovenec poskušal osvojiti Mt. Everest, brata Jure in Peter Skvarča pa sta v sedemdesetih letih sodelovala v več slovensko - argentinskih ekspedicijah na kontinentalni led v južni Patagoniji, osvojila precej deviških vrhov in tudi tam pustila slovenska imena.
SPD je izdalo veliko gorniških knjig, člani društva pa so bili uspešni tudi v smučanju: Jerman je bil 16 let argentinski državni prvak v smučarskem teku, kasneje pa še njegovi trije otroci in drugi.
Slovensko planinsko društvo v Argentini je opravilo veliko delo in upajmo, da bo še naprej širilo slovensko ime in sposobnosti po Argentini.

TINE DEBELJAK

Uroševih osemdeset let
Kdo ne pozna Žurota - Uroša Župančiča? Še ne tako dolgo tega ga je bilo mogoče redno srečevati v gorah, komur pa to ni bilo dano, pa je o njem prav gotovo kaj bral ali vsaj slišal. 

Pred osemdesetimi leti se je rodil v Ratečah. Že v prvih desetih letih, ko je še pastiroval, je spoznal prenekateri kotiček Planice in Karavank. Potem so se preselili v Preserje, začel je hoditi v srednjo šolo, sestra Nataša pa ga je začela voditi v gore. Tem je ostal zvest, dokler mu je zdravje dovoljevalo. Najprej je zahajal v Kamniške, potem pa predvsem v Julijce, čeprav mu niso neznane tudi najvišje gore Alp, opravil je prvi alpinistični vzpon v Makedoniji, bil je v Tatrah ...

Številne so njegove prvenstvene ture, od prve (S raz Male Rinke) pa tja do stote in še katere več; kar pol od teh je bilo opravljenih v zimskih razmerah. Ni ga bilo boljšega poznavalca Julijcev! Tudi za prenekatero pot se mu imamo zahvaliti; Jubilejna čez Prisojnik, prek S stene Kanjavca ... pa do Planica-Pokljuka, ki sta jo začrtala z dolgoletnim prijateljem Vodebom. Zelo veliko je hodil sam in to zelo hitro: tri ure za vzpon čez Kotovo sedlo na Jalovec in sestop skozi Ozebnik nazaj v Tamar; niso mu kar tako rekli »gorska lokomotiva«. Takoj po vojni je začel v organizacijskem delu, ki mu je ostal zvest do šestdesetletnice in še dalj. Povedal je in pisal ter si ustvaril izjemno knjižnico bibliofilskih del, pravcati planinski muzej. Slaven je tudi njegov planinski dnevnik, 1929 ga je začel pisati.
V hribe moram hoditi, to je moje življenje, je rad govoril. »Imel sem veliko sreče, veliko sem doživel in preživel. Večkrat mi je sicer šlo za nohte in sem se že čutil izgubljenega - v alpinizmu ne gre brez tveganj so pa gore ena najbolj zanesljivih šol človekove osebnosti - a le dvakrat sem doživel padec v steni. V Veliki Mojstrovki so se mi izpulili štirje klini, šele peti je vzdržal. Drugi padec pa je bil zrežiran, za film Zlatorogove strmine. Življenje mi je bilo lepo in me je povsem zadovoljilo.«

FRANCI SAVENC

SP na Dunaju
Od 26.-28. aprila bo na Dunaju prva letošnja tekma za svetovni pokal v športnem plezanju. Poleg uradne reprezentance se lahko za odprto tekmovanje prijavijo tudi drugi plezalci. Vsi zainteresirani naj se oglasijo Zvonki na PZS. Rok prijav je do 1. aprila, vsak posameznik pa naj računa na plačilo takse, ki znaša 33 švicarskih frankov. Jutri, 12. marca, pa poteče rok prijav za vse, ki bi si radi na Dunaju zagotovili hotelske sobe. Prijavite se lahko pri Bojanu Leskovšku, tel. - 061/441-577.

Zbor gorskih vodnikov
Komisija za alpinizem in podkomisija za gorske vodnike sporočata, da bo letošnji zbor gorskih vodnikov 18. marca ob 18. uri v prostorih PZS, Dvoržakova 9 v Ljubljani.

Deske za trening
Odlične deske za trening izdeluje Dragan Todorovič, tel -061/267-172. Deska je lesena, z nameščanjem različnih oprimkov pa si trening lahko prilagodite svojim zmožnostim.

Bohinjski slapovi
Boštjan Repinc in Andrej Pikon (AO Bohinj) sta 17. februarja opravila vzpon prek zaledenelega slapa Savica. Slap je visok okrog 80 metrov in se konča pri stezici na Komarčo. Njegova naklonina je 60 st., dvakrat po deset metrov pa 80—85 st. Plezalne razmere so bile ta dan dokaj dobre. Oba sta preplezala tudi slap Visavis v Soteski in Svečo, levo od Blatnega grabna. Le ta je visoka 40 metrov in ima naklonino 85 st.

V Ospu
24. februarja sta Ludvik Kovačec in Uroš Peljhan (oba AO-Lj. Matica) opravila prvo ponovitev smeri Soldata Zajca. Smer sta ocenila z A2 V, za vzpon pa sta potrebovala štiri ure.

Prvenstveni vzponi
Franček in Andreja Knez sta 3. februarja opravila prvenstveni vzpon v Mrzli gori. Smer se imenuje Črno srce (VII+) in se v zgornjem delu združi z Avrikeljnom. 9. februarja pa ta Franček Knez in Frenk Horvat kot prva preplezala ledeno svečo pod ostenjem severne stene Rjavčkega vrha. Imenovala sta jo Skušnjava (90—80 st), visoka pa je 80 metrov in le redko zaledeni. Naslednji dan sta se odpravila v grapo nad potjo, ki pelje proti Jami. Zaledenela struga ima več ledenih skokov, od teh je ključni del 30 metrov visoka sveča, ki visi čez previsno pregrado. Spodaj je grebenast podstavek, sveča pa ga povezuje z orglastim zgornjim delom v najlepše ledeno okrasje zaledenelih slapov na področju Logarske doline. Ta slap je po kakih 20 letih ponovno nastal in svečo, ki sta jo preplezala, sta poimenovala Akvamarin (90-80 st.).

N. R.

Votlo Sleme
Uroš Cerar, Borut Črnivec in Tomaž Škoberne so 5. marca smučali z vrha Votlo Sleme (2048 m, desno od Slemena nad Mojstrano) po vesinah na SSZ strani v dolino Belega potoka , (S4, 700 m), nekako do višine 1350 m, potem pa levo (zahodno) v dno Skočnikov do steze (S5, 100 m) in v njenem območju vse do Save. Skupna ocena smuka je IV, 1300 m, podatkov, da bi tod pred njimi že kdo smučal, pa ni (čeprav smo doslej imeli zabeležena že dva smuka z Votlega Slemena).
Razmere med vzponom so imeli odlične, le zadnjih sto metrov se jim je sneg prediral, tudi meter globoko. Razmere za smučanje pa so ocenili samo z dobro. Naleteli so na vse vrste snega, od starega pršiča in klože, do popolnega »gnilca«. Za smer je posebno v zgornjem delu značilna izredna širina (terena), prehod do Skočnikov pa terja natančno orientacijo.

Turni smuk z Rodice
AO Bohinj vabi 16. marca na tradicionalni turni smuk z Rodice (1996 m). Zbor bo med 9. in 10. uro na zadnji postaji sedežnice, na Platoju (pod Šijo).
Organizatorji priporočajo vsem, ki se nameravajo udeležiti te smuške ture, da pridejo k spodnji postaji gondolske žičnice na Vogel vsaj do 8. ure; deležni bodo posebnega popusta. Po smuku z Rodice bodo bohinjski alpinisti na planini Suha pripravili topel napitek. V primeru slabega vremena bo smuk prestavljen za teden dni, na 23. marec.

AŠ v Radovljici
Vodstvo AO Radovljica obvešča, da bodo z letošnjo alpinistično šolo začeli 13. marca ob 19. uri. Vsa predavanja bodo v Osnovni šoli A. T. Linharta.

Ali Grenland ni več zanimiv?
Koliko je določeno območje alpinistično zanimivo, je večinoma razvidno tudi po številu odprav, ki ga obiščejo. In če so odprave se o njih piše, prihajajo poročila. Če na ta način ocenjujemo aktivnost na Grenladu, potem njegova atraktivnost pada. Naš rojak Dolfi Rotovnik, ki živi že dolgo na Danskem in je eden najbolj upoštevanih alpinističnih kronistov ledenega »Zelenega otoka«, za lani namreč ni dobil nobenega poročila. Šele pred dnevi je iz časopisov uspel izvedeti za prvo, neko manjšo odpravo z Islandije, ki je obiskala Stauning Alpe na SV otoka.

Vojvodinci vabijo v Kavkaz
Lazar Popara, načelnik KA PSS Vojvodine je tudi za letos pripravil niz popotovanj v gore SZ. Za čas od 12. do 25. aprila načrtuje obisk Kavkaza, z vzponom na oba vrhova Elbrusa, vzhodnega (5642 m) najvišjega v Evropi, kot trdijo nekateri in le malo nižjega zahodnega (5621 m).
Podrobnejši načrt IX. vojvodinske odprave »Kavkaz '91«, kot so jo poimenovali, ima komisija za alpinizem PZS (312-553) ali pa organizator: Lazar Popara. Gagarinova 10/7, 32, 21000 NOVI SAD, tel. 021/339-735, dopoldan pa 615-599. Na kratko: potovanje z vlakom do Mineralnih Vod, 5. dan aklimatizacijska tura, 8. dan na Elbrus in 12. dan nazaj v Kijev. Cena (tudi SZ se draži in — prehaja na devizna plačila) je 650 DEM in 3500din. Prijave sprejemajo le do 12. Marca, plačati pa bo potrebno do 6. Aprila.

I.D.

O naših na tujem
Že uvodni del zadnje (145.) številke japonske revije Iwa To Yuki, kjer so natisnjene izbrane barvne fotografije, napoveduje, da bo predstavljen tudi Bagirati 3. Res sta na strani 15 portreta obeh protagonistov, Janeza Jegliča in Silva Kara, potem je natisnjena njuna skica Z stene s smerjo ter celostranska fotografija lete in trije plezalski posnetki, skupno šest strani (in še dve barvni)! (Skoraj pol več, kot so namenili prvenstvenima smerema na Čo Oju in Šišo Pangmo, ki so ju lani, tako rekoč »v enem« preplezali Kurtika, Loretan in Troillet!).
Zanimiva je tudi tabela lanskega svetovnega pokala v plezanju. Žal pa sta med 72 imeni le dve naši - Miranda Ortar, ki je bila 19. in Simona Škarja, ki si je delila 30. mesto.
IAMESak 4/90, glasilo slovaških alpinistov, pa je kar nekako v znamenju »fenomena Česen«. V uvodniku, zapisu o slavju v Chamonixu, ga je počastil Zoltan Demjan: Priznanje za alpinista prihodnosti je dobil Tomo Česen ... za Messnerjevo nagrado pa je bil brez konkurence edini kandidat - spet Tomo Česen. Iz Mountaina 134 pa so prevedli Remyjev članek - Fenomen Česen in Česnov »Jannu - solo«. Po našem Biltenu pa so v uredništvu pripravili še članek »Deset let Monaške alpinistične šole v Nepalu«. V tem glasilu naš alpinizem izstopa še veliko bolj kot v ITY.

FRANCI SAVENC