Delo, Šport: ... Strme smučine ob pravem času

Izšel je vodnik ekstremnega smučanja - Pri nas so se te zvrsti oprijeli zlasti alpinisti
LJUBLJANA - V zadnjih dveh desetletjih, morda tudi nekaj več, je bilo v gorah tudi nekaj izjemnih smučarskih dejanj, smukov, ki jih le težko primerjamo s klasičnim turnim smučanjem, še manj s smučanjem na urejenih smučiščih. Res je sicer, da so pri tem uporabljali več ali manj enako opremo in da se tudi tehnika smučanja bistveno ne razlikuje, a vendarle. Velika razlika je v nakloninah in izpostavljenosti, pa tudi dejstvu, da cilj ni več neka določena točka (tura), temveč smuk po izbrani grapi, steni ali grebenu.
Tudi pri nas so se te aktivnosti oprijeli predvsem alpinisti in njihovi dosežki tudi skorajda ne zaostajajo več za najodmevnejšimi v svetu. Le krog tistih, katerih dejanja spremljamo, je sorazmerno ozek. Morda tudi zato, ker doslej niso bili organizirani in tudi literatura, s katero so razpolagali, je bila več ali manj le tuja.
Po zaslugi Dejana Ogrinca in Andreja Zorčiča (in seveda njunih sodelavcev) pa imamo sedaj tudi Slovenci svoj priročnik, imenovan Strme smučine. Nekaj manj kot pol knjižice (A5, 60 strani, barvni ovitek) je namenjeno opisu smučanja, turnega in tistega po grapah in stenah, razlikam med njima in tudi zgodovinskemu orisu. Ostalo zapolnjujejo opisi, razdeljeni na 10 območij. Povedati kaže tudi, da je vmes še 9 črno belih celostranskih reprodukcij, na koncu pa sta še portreta avtorjev.
Za nekatere bo poglavje »Turno smučanje — osnova za zahtevnejše spuste na smučeh« odveč (tudi zato, ker imamo že 2. izdajo vodnika Turno smučanje), drugo poglavje »Smučanje po strmih grapah« pa preozko. Toda je že tako, da vseh ni mogoče zadovoljiti.
O vodniškem delu pa bi se kazalo podrobneje pomeniti in čez čas, morda na koncu sezone, organizirati tudi kako posvetovanje. Na tem področju namreč še nimamo izkušenj in ta vodnik — vsaj upajmo — ne bo zadnji.
Skice so dovolj ilustrativne, opisi pa so večinoma preveč podobni klasičnim, tistim, s katerimi na grobo opišemo npr. prehode, na koncu pa dopolnilo: Spust poteka v smeri vzpona. Pomembni pa so tisti deli, ki vsebujejo opisno oceno težavnosti (zahtevnost, izpostavljenost), pa tudi po kvalitetnih merilih, časovno glede na razmere ipd. Tudi dopolnila »Ostale smeri« na koncu vsakega (pod)poglavja bi najbrž kazalo nekoliko dodelati.
In kje je mogoče že dobiti Strme smučine? Pri obeh avtorjih, ki sta tudi založnika (Dejan Ogrinec, 061/225-923, in Andrej Zorčič, 064/75-666), v ekonomatu Planinske založbe na Dvoržakovi 9, tudi na nekaterih AO/S (drugi pa jih lahko naroče, večje količine tudi s popustom), kmalu pa bodo, upajmo, tudi v večjih knjigarnah. Cena je 450 SLT.

FRANCI SAVENC

Priznanja alpinistom, alpinističnim smučarjem in plezalcem
LJUBLJANA - Komisija za alpinizem in komisija za odprave v tuja gorstva Planinske zveze Slovenije bosta podelili priznanja za dosežke v lanskem letu, 19. februarja ob 18. uri v veliki sejni dvorani ČGP Delo, na Dunajski 5 v Ljubljani.
Najuspešnejše alpiniste in alpinistične smučarje so izbirali z anketo načelniki alpinističnih odsekov in sekcij ter člani komisije za alpinizem in komisije za odpravo v tuja gorstva, pa še nekaterim drugim je bila razposlana (žal še niso odgovorili vsi). Ob tem so rangirali še najpomembnejše alpinistične dosežke na področju Slovenije, ostalih Alp, pa v Andih in Himalaji, posebej pa še najpomembnejše dosežke alpinističnih smučarjev; na voljo je bil poseben pregled} ki je (za prvo silo) nadomestil Športni almanah Dela. Izbore plezalcev pa je samostojno opravila podkomisija za športno plezanje KA PZS.
Čeprav bo rezultate ankete mogoče analizirati šele po objavi rezultatov, je že sedaj jasno, da bi kazalo v prihodnje več časa posvetiti pripravi pregleda. Tega bi morali tehtno pretresati, po končani analizi ankete pa dopolniti in uveljaviti. Na osnovi časa bodo sicer v prihodnosti primerjali dosežke!?

FRANCI SAVENC

Prva enajstica pri nas?
Tadej Slabe je podaljšal svojo smer »Za staro kolo in...« v Mišji peči pri Ospu. Ocena osnovne smeri (do srede stenice) je bila 8 b+/8 c, sedaj ko jo je podaljšal, pa verjetno zasluži višjo oceno. Nekateri govorijo celo o prvi smeri 11. stopnje pri nas. Slabe za sedaj še ni dal podatkov in končne ocene.

Ustanovili so novo podkomisijo
V prostorih PD Jezersko se je zbralo 15 naših znanih alpinističnih smučarjev, ki so v soglasju s komisijo za alpinizem, ki jo je na srečanju zastopal njen načelnik Brane Žorž, ustanovili podkomisijo za alpinistično smučanje pri KA PZS.
Imenovali delovno skupino (Katarina Černe, Davo in Andrej Karničar, Dejan Ogrinec, Katarina Trontelj in Andrej Zorčič), ki bo pripravila vse potrebno: osnutek pravilnika in program akcij s finančnim načrtom, sprejeli pa so tudi kriterije ocenjevanja težavnosti. Obravnavali so tudi dosedanjo kategorizacijo in ugotovili, daje realna le v primerjavi z dosežki na tujem.

(F. S.)

Narednik žrtev plazu
Francoska armada je sporočila novico, da je v soboto nad Courchevelom snežni plaz zasul narednika divizije alpincev, Huberta Marcyja, ki so ga našli mrtvega pod plazom. Elitna francoska enota alpincev se je pridružila osemtisočim vojakom in policajem, ki med albertvillskimi olimpijskimi igrami skrbe za varnost.

Kančendzenga v predavanju
MARIBOR - V torek, 18. t.m., bo v dvorani Kinogledališče v Mariboru predavanje o vzponu na Južni vrh Kančendzenge. O dosežku, ki je dobil nagrado »Zlati cepin«, bosta ob 19. uri predavala Marko Prezelj in Andrej Štremfelj.

Slovenija samostojna v CEC
LJUBLJANA - Na zadnjem sestanku CEC UIAA, ki se ga je udeležil predstavnik slovensko-hrvaške športnoplezalne komisije Ivica Piljić, so sprejeli Slovenijo kol samostojno članico, vendar brez pravice delegata. Mesto, ki ga je zasedala slovensko-hrvaška športnoplezalna komisija je namreč obdržala Hrvaška.
Lepa priložnost za afirmacijo slovenskega športnega plezanja je bil tudi sestanek načelnika KA PZS Braneta Žorža s predstavnikoma CEC UIAA Brassetom in Scolarisom, ki bosta letos organizirala mediteranski pokal za pionirje, na katerem imajo pravico nastopa vse države mediterana: Španija, Francija, Italija, Hrvaška in Slovenija. Organizacijo dveh tekem sta že prevzeli Francija in Italija, predstavnika CEC pa sta izrazila željo, da bi bila prirediteljica tudi Slovenija. Seveda bomo ponujeno priložnost izkoristili: kandidat za izvedbo te tekme je AO Domžale.
Podkomisija za športno plezanje pri PZS je sestavila razpis za prireditelje letošnjih tekmovanj v športnem plezanju. Razpis za osem tekmovanj za mlajše in starejše kategorije bodo alpinistični in športnoplezalni odseki ter plezalni klubi prejeli"po pošti, nato pa bo treba pohiteti, saj je rok za prijavo le štirinajst dni (do vključno 2. marca torej).

NUŠA ROMIH

JAPONSKA NOVINARJA NA OBISKU PRI TOMU ČESNU

Ni življenja brez sanj

Tomo Česen z japonskima novinarjema

Meje človeške zmogljivosti se pomikajo vse višje.
Če jima visi fotografski aparat prek rame in imata poševne oči ... Turista, v tem času? Prav gotovo sta novinarja!
- Novinarja? Moža prikimata.
- Sta prišla poročat o naši mladi državi ali o vojnih dogodkih?
»Ne, midva bi šla rada na Triglav«.
Glede na presenečenje svoj odgovor malo dopolnita: »A najprej v Kranj«. Za boljše razumevanje sta še bolj natančna: »Prišla sva obiskat Toma Česna.«
Shin Yamada, že 22 let športni novinar, je priletel k nam zaradi ekskluzivne zgodbe o Tomu. Dela v enem največjih tokijskih dnevnikov, Asachi Shimbunu, ki ima naklado med 8 in 9 milijoni izvodov ...
Izhaja kot jutranjik in večernik, v centrali in podružnicah dela zanj 8000 ljudi, samo športno uredništvo šteje 50 novinarjev. Shin nekajkrat na leto potuje v tujino, tokrat je bil prvič v Evropi, zaradi različnih intervjujev, reportaž z iger ali ekspedicij.

- Ali je alpinizem na Japonskem popularen?
»Narodni šport pri nas je baseball,« pravi Shin, »spremljamo pa seveda vse pomembne športne dogodke po svetu.« O Tomovih podvigih je že pisal, prvega srečanja z njim v živo pa se je zelo veselil, saj našega plezalca izredno ceni. Pri svojem delu je »spoznal« tudi nekaj naših nekdanjih smučarskih asov, skakalca Petka, tovarno Elan ... Posrečena ideja, ki dokazuje slovensko privrženost športu, se mu zdi nagradna igra Podarim-dobim, nadvse pa ga je navdušil podatek o več kot 100 000-članski planinski zvezi.
Triglav je primerjal s Fudžijamo, Japoncem sveto goro, in povsem razumljivo se mu je zdelo, da je na njegovem vrhu na dan razglasitve neodvisnosti zavihrala zastava. Ti splošno podatki, okrepljeni z vtisi nekajdnevnega bivanja pri nas - Ljubljana se mu je prikupila, zlasti všeč mu je bil njen stari del - naj bi mu rabili kot ozadje naslovne zgodbe na dveh straneh. S Tomom si je želel preživeti čim več časa, pokukati v njegovi družinski krog, iti z njim v gore in stene, spoznati ga kot človeka, ki se vzpenja k zvezdam ...

Uspehi ne pridejo čez noč
O Tomovih podvigih so pisali številni časopisi in revije, zlasti o zadnjem, Lhotseju v letu 1990. Sloviti Reinhold Messner, plezalec, ki je osvojil vseh 14 himalajskih osemtisočakov in oznažil južno steno Lhotseja za problem leta 2000, je izrekel besede: »Drznem si trditi, da je Tomo Česen sedaj najboljši alpinist na svetu. Ali če zapišem drugače: noben drug alpinist ni sedaj sposoben izvesti stvari, ki jih je Česen sposoben izpeljati premišljeno
in samozavestno. Psihološko najmočnejši alpinist, z notranjim ravnovesjem, ki ga imajo le redki.«
»Tisto o problemu leta 2000 ne drži povsem,« pravi Tomo. Lhotse je od leta 1973 naprej postajal iz dneva v dan bolj popularen. »Razvoj alpinizma je tako hiter, da je tudi tukaj vsakršno napovedovanje tvegano. Kakovostni skok je 3- ali 4-krat večji kot v prejšnjih letih.«
- Kaj pomeni ta kakovostni napredek?
»Tehnično vedno težje stvari izpeljati na najbolj enostaven način, z minimalno opremo, brez kisika. Junak bo tisti, ki se bo prek oceana, skozi viharje, negotovost in samoto podal z barčico in ne na moderni preko oceanki.«
- Zakaj ste tako zanimivi za Japonce?
»Oni imajo številne, tehnično izredno dobro opremljene ekipe in morda v veliki želji po uspehih preveč tvegajo, saj imajo sorazmerno največ smrtnih nesreč.«
- Vi pa ste največje podvige opravili sami?
»Plezati sam pomeni, da moraš imeti vsega nekaj več: koncentracije, energije...«
Tomo je svojo športno kariero začel kot smučar in takrat občutil šibke točke teamskega dela zaradi slabe organizacije, odvisnosti od drugih in je kmalu odnehal. Kajti vedel je, kaj hoče. »Uspehi ne pridejo čez noč,« pravi mož, ki je pri 16-tih opravil svoj prvi solo vzpon. Pet let plezanja v alpinizmu ne pomeni veliko. Da telo uboga, ga moraš uriti vsak dan po 4, 5 ur. »Trening se spreminja,« razlaga Tomo, »saj je sorazmerno mlada veščina in vsakdo si išče svojega, si ga prilagaja in spreminja za različne panoge, ga z leti obrusi.
Najboljša je kombinacija plezanja na naravni in umetni steni.« Svojo mučilno napravo, različne oprimke, si pripravlja kar na steni domače garaže, naravnih pa je dovolj v Bohinjski Beli, Dolžanovi soteski, pozimi na Ospu, našteva bližnje možnosti.
- Kako dolgo lahko človek to vzdrži, kje so starostne meje?
»Največ je odvisno od volje, ambicij, motivacije. S stalnim treningom lahko dolgo ostaneš na vrhu. Tudi za 50-letnika Himalaja ne bi pomenila problema. Vendar se večina naveliča preganjati sem in tja ...«

Meje vzdržljivosti rastejo
»To sezono sem se posvetil športnemu plezanju, da si izboljšam tehniko v skalah,« pripoveduje Tomo. »To je že tretji podoben ciklus. Tako si pridobim dobro podlago za stvari, ki jih še želim izpeljati.«
- Kaj načrtujete?
»Nimam enega samega cilja, kot denimo športnik, ki se štiri leta pripravlja na olimpijado. V glavi imam več izzivov, in odločim se, ko sem vsestransko pripravljen. A nisem take vrste človek, da bi jih kar trosil naokoli. Mednje sodijo denimo zahodni steni Makaluja in K2, več deset smeri v Alpah ... Šest in osemtisočaki se med seboj razlikujejo. Večini več pomenijo višji vrhovi, čeprav so lahko nižji tehnično zahtevnejši. Tako je pač, nekomu ustreza maraton, drugemu 100-metrske proge, a sta oba dobra športnika. Za takšne stvari
imajo občutek tisti, ki se s tem ukvarjajo.«
- Kaj so nečloveški napori za tistega, ki pravi, da je zajtrk pri minus 10 stopinjah razkošje?
»Počneš tisto, kar imaš rad, a se na koncu tako mučiš, da se vprašaš, le zakaj se še.«
Res, le zakaj?
Kdo bi mogel dati preprost, zadovoljiv odgovor?!
Lahko mi, navadni smrtniki, razumemo to hrepenenje, nenehne izzive planin, ki je večje od strahu pred smrtjo? Ne vemo nič o peklu, ki vlada tam gori, na zasneženih, s soncem obsijanih vrhovih s fotografij. Veter biča telo, obraz spira dež in sneg, mraz hromi ude, zrak postaja vse redkejši ... Samo navzgor po ledeni, gladki steni, kjer centimetri odločajo o življenju in smrti. Premaga jo lahko le tisti s kombinacijo fantastične telesne in duševne vzdržljivosti, ki mu morajo biti naklonjeni še bogovi vetrov.
Meje človeške zmogljivosti se pomikajo vse višje. Kar je bil še včeraj sen, je danes že zgodovina, sicer zapisana z zlatimi črkami ...
Malo jih je, ki vedno znova presegajo rekorde, prepojene z znojem, odpovedmi in solzami. Vse to veje iz Tomove knjige Sam, opremljene s čudovitimi posnetki gorskega sveta. Ali pa iz Nejčeve prelepe Poti. Ali iz knjige Aleša Kunaverja. Ko list za listom slediš pripovedi teh klenih samorastnikov, gorenjskim trmam, ki so začenjali iz najskromnejših razmer, se ti nehote prikrade misel o sijajnih ženah teh junakov višin. Morda bi tudi njim veljal kakšen zapis.... (lbk)

(NEDELJA 16. FEBRUARJA 1992)