Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 24.05.1993

Delo, Šport: ... Obleganje Everesta ob 40-letnem slavju

Prava invazija na najvišjo goro sveta - 29. maja bo minilo 40 let od prvega vzpona - Čeprav je taksa od leta do leta večja, pritisk še malo ne pojenja
Na najvišji vrh sveta, 8848 metrov visoki Everest, se je 10. maja letos povzpelo 37 alpinistov, med njimi je bilo osem žensk. To so pred dnevi sporočale skoraj vse svetovne tiskovne agencije: tri ameriške naveze in po ena indijska, južnokorejska, avstralska in novozelandska. V počastitev 40-letnice prvega pristopa (29. maja 1953) Edmunda P. Hillanja in Tenzinga Norgaya. Nov rekord! Lahko pa bi še dodali: kaj pa vse večji ekološki problemi, zaradi katerih menda povečujejo takso!?
Invazijo na najvišji vrh sveta je bilo zaradi obletnice seveda pričakovati, čeprav je taksa poskočila z 10.000 dolarjev kar na 50.000. Od leta 1985, ko je bila še standardnih 50.000 indijskih rupij, so jo dvigali vsako leto, toda na začetku le po 10 do 20%, nepalske oblasti pa obljubljajo vse mogoče, da bi zmanjšali vpliv pretiranega obiska na okolje. Toda mik najvišje gore na svetu je pač močan.
Pregled, ki ga je prejela komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS, to nazorno potrjuje: izmed 40 odobrenih odprav jih je kar 19 dobilo dovoljenje za Everest! In zanimivo: kar štiri vodijo alpinistke: nepalsko, indijsko-nepalsko in dve korejski. Prav vse so povsem ženske; za prvo so bile prijavljene tri, za drugo 19, tretjo 9 in četrto prav tako 9 udeleženk.
Iz najnovejšega pregleda aktivnosti okoli Everesta, ki ga v letošnji junijski (redno prehitevajo in ne zamujajo z roki) številki prinaša japonska revija Iwa To Yuki, je mogoče razbrati, da je bilo do konca lanskega leta že 485 vzponov, zadnji 9. oktobra 1992. Obe odpravi, ki sta potem poskušali v zimski sezoni, sta bili neuspešni. Tudi če ni pred letošnjim 10. majem nikomur uspelo, je številka zdaj že presegla 520 vzponov. 16 alpinistkami, ki so bile uspešne doslej, se je pridružilo še osem novih.
Do leta 1953, ko je bil opravljen prvi vzpon na Everest oziroma Sagarmato, kot ga uradno imenujejo v Nepalu, je zaman poskušalo 16 odprav. Že tri leta pozneje (vmes ni bilo poskusov) so Švicarji opravili drugi in tretji pristop. Leta 1960 je bila preplezana prva nova smer (iz Tibeta, njihovem imenoslovju torej na (Čomolungmo), in sicer po severnem grebenu. Zdaj pa je v ostenje najvišjega vrha sveta začrtanih že 14 smeri in prav toliko pomembnejših variant. Med njimi je tudi »naš« Zahodni greben, ki velja še vedno za eno izmed najtežjih in najzahtevnejših smeri, kar dokazujejo tudi izjalovljeni poskusi. Po podatkih, ki jih imamo, ima najmanjši delež uspešnih odprav: ponoviti ga je uspelo le Bolgarom leta 1984.
Slovenski alpinisti so se zapisali v knjigo vzponov leta 1979 (Andrej Štremfelj— Jernej Zaplotnik in Stane Belak), pod zaporednimi številkami 85-87, deset let pozneje Viktor Grošelj kot 266., leta 1990 pa Janez Jeglič ter Marija in Andrej Štremfelj na mestih od 344 do 346. Slovenija je po številu ljudi na vrhu na 15.-19. mestu. Pred njimi so taki »velikani«, kot je Nepal s 119 pristopi, ZDA s 66, Japonska s 35, Francija s 26, Kitajska s 23 itd., čeprav je uradno organizirala le eno odpravo. Grošelj je bil na vrhu kot član makedonske odprave, trojka spred treh let pa z mednarodno v organizaciji PD iz Trsta, naša KOTG pa je seveda pomagala pri organizaciji in realizaciji.
Za statistike je zanimiva tudi starost uspešnih. Richard Bass iz ZDA, ki je bil na vrhu 30. aprila 1985, je bil tedaj star 55 let in 130 dni. Roman Gjutašvili se je povzpel 10. oktobra 1991, star 54 let in 152 dni, slavni Chris Bonington je imel 50 let in 246 dni, pa tudi Čeh Jožef Psotka, ki je za večno ostal na gori, je pred svojim zadnjim dosežkom že srečal Abrahama. Najmlajši pa je bil Bertrand Rocbe, uspešen 7. oktobra 1990, ko je minilo komaj 17 let in 217 dni od njegovega rojstva. Tamang Sambu, ki je dolgo veljal za benjamina, je namreč (točnega rojstnega datuma ne vedo) pred vzponom na vrh že dopolnil 18 let.

ZMERAJ PRIVLAČEN CILJ -s kitajske strani. Mount Everest ali Čomolungma

Največkrat je bil na Everestu doslej Ang Rita. Prvič mu je vzpon uspel 7. maja 1983, lani 15. maja pa je bil uspešen - star že 42 let - že sedmič. Sundare je bil na vrhu petkrat, vse velja za lansko stanje, saj seznamov letos uspešnih še ni na voljo.
Apa in Sonam Čering pa štirikrat. Takih, s po tremi vzponi pa je kar sedem. Toda le dva nista iz rodu Šerp (ki so seveda vsi profesionalci, višinski nosači, ki pa že nastopajo tudi kot gorski vodniki. Prvi je Japonec Yazuo Kato, drugi pa Američan Peter Äthans. Andrej Štremfelj je bil na Everestu dvakrat in spada med tistih sedemindvajset, ki jim je to uspelo.
FRANCI SAVENC

Zajamniki ali Za Jamniki
Stanko Klinar je za zadnjo, peto letošnjo številko Planinskega vestnika napisal zanimivo pobudo, ki ji je dal zanimiv naslov »KOST ZA GLODANJE, spet pravopis kajpak - to pot kar velika porcija«. Zakaj gre?
Medtem, ko je pisanje krajevnih imen »predpisano« z raznimi uradnimi objavami, je pisanje ledinskih imen več ali manj »prepuščeno« kar piscem, kartografom ... Posebno problematično je pisanje imen planin, še bolj točno - kaj pisati v večbesednih imenih z veliko začetnico!? Je prav Planina v Lazu, planina V Lazu, Planina V Lazu ali planina Laz (pri čemer pa oznako planina lahko tudi izpustimo, če je jasno za kaj gre), kakor je pisal dr. A. Melik v svojem znamenitem delu Planine v Julijskih Alpah? On je (še) pisal Za Jamniki, sedaj večina piše Zajamniki ...
Ker so te dileme v času priprav pete izdaje planinskega vodnika Tineta Miheliča Julijske Alpe (izšel naj bi še pred glavno sezono) in nove »manire« za planinske karte 1:50.000 (prva bo izšla karta Julijskih Alp, še pred koncem leta) znova postale aktualne, se je Klinar odločil, da ponudi »kost za glodanje«: Poskusimo črtati predloge piše med drugim; Za skalo (ali Za Skalo, gre za planino) naj postane planina Zaskala. In nakazuje še nekatere probleme. Zakaj Storeč raven in ne Storeč Raven ob lastnem imenu Raven!?
Zastavlja pa tudi nadvse zanimivo vprašanje: Kdo ima pravico dajati zadevna imena? Vsi, ki jih stvar zanima.

FRANCI SAVENC

ALPINISTIČNE NOVICE

Jure Golob je ponovil dve desetki, Gnojno bulo in Palačinko
Jure Golob (AO Rašica), študent Fakultete za elektrotehniko in računalništvo, je med 5. in 17. majem v prvi ponovil dve smeri desete stopnje, kar je zelo dober dosežek v športnem plezanju pri nas. Prva je Gnojna bula (8b/8b+) v stropu ali spodmolu kraške jame pri Črnotičah, ki jo je lansko leto spomladi preplezal Tadej Slabe in jo takrat označil za najbolj previsno pri nas (jeseni je Slabe v stropu splezal še eno smer, Gangreno (8b), »saj so med plezanjem noge sem in tja tudi nad glavo«. V njej prevladujejo strehe in previsi, oprimki pa so dobri. Dolga je okoli petnajst metrov. Golobov vzpon je šele drugi v njej, zanj pa je porabil štiri dni.
Druga smer je Palačinka v Retovju pri Vrhniki. Prvi jo je preplezal Aljoša Grom in jo ocenil 8b. Tudi vzpon v tej previsni plošči je šele drugi. Po njegovem mnenju je to ena od tistih smeri, za katere mora imeti plezalec izredno močne prve členke prstov, dobro pa mora obvladati tudi plezanje plošč in v zgornjem delu, ki je po Gromovem in Golobovem mnenju najtežji, dobro postavljati noge. Juretu Golobu se zdi ob, tem ocena 8b morda nekoliko prenizka.
Sicer je letos v Mišji peči ponovil nekaj znanih smeri: Twin Peaks (7c), Peskovnik (7c) in Truplojedko (8a+). V Cimaiju v južni Franciji pa je v tretjem poskusu preplezal Samizdat, na pogled pa več smeri do 7a+ in do 7b na fleš. V načrtu ima še kakšno Slabetovo smer in obisk Frankovske Jure z Aljošo Gromom in Svitom Kraigherjem. Za potrditev kvalitete je namreč nujen uspeh v kakšni svetovno znani smeri.

ALEŠ BJELČEVIČ

Slabe razmere v Ama Dablamu
Pred dnevi sta se iz Nepala vrnila Bojan Počkar in Štefan Mlinaric (AO Železničar), ki sta poskušala preplezati severozahodno steno Ama Dablama (6828 m). 9. aprila sta odšla iz Ljubljane, 18. pa sta že postavila bazni tabor na višini 4700 m. Z njima je bil le sirdar Chindi Phurba Sherpa. Po začetnih problemih z zdravjem (morda začetek pljučnice) sta med dvanajstdnevnim obdobjem slabega vremena opravila aklimatizacijo do višine 6000 m na Island Peaku (6200 m), na vrh pa zaradi sneženja in megle nista prišla.
Stena je bila ob prihodu videti idealna; suha in s svetlečimi lednimi ozebniki. Vstopila sta 3. maja ob štirih zjutraj in po eni uri komaj ušla kamnitemu plazu s pobegom v desno, ki ga je omogočila majhna strmina 40-45°C. Vseeno sta vzpon nadaljevala in plezala desno od Japonske smeri in čez serak ob enih popoldne prišla v osrednji, ključni del stene. Do tod je 700 m in težave okoli V in V+, 70°C/40-55°C (TD). Ključni del stene je po njuno visok okoli 400 m, granitne plošče so povsem navpične, edini naravni prehod je po lednem žlebu na sredi, ki je nekoliko položnejši. Razmere v njem pa so bile slabe; pet do dvajset centimetrov mehkega snega, pokritega s centimetrsko
plastjo ledu, po čemer je bilo pri naklonu 75 do 90° pretvegano plezati.
Edina možnost bi bilo plezanje po ploščah, vendar z zelo zahtevno yosemitsko tehniko, ki bi morda presegala njune sposobnosti še celo v dolini, kaj šele na višini 5600 do 6000 m. Za tem bi ju na vrhu čakalo še osemsto metrov kombiniranega plezanja. Zato sta se obrnila in s spusti po skalnem delu na desni prišla ob šestih zvečer pod steno. 4. maja so odšli iz baznega tabora.
Pred odhodom na goro sta od Elizabeth Hawley v Katmanduju zvedela, da je od leta 1986 na tej strani Ama Dablama, bodisi po zahodnem ali severnem grebenu ali pa severozahodni steni, poskušalo že osem odprav; po dvakrat Američani in Francozi, Japonci, Korejci, Bolgari in Slovenci, vsi neuspešno.

(A. B.)

Opremljena plezališča v Bohinju
Turistično podjetje Alpinum v Ribčevem lazu v Bohinjski dolini že tretje leto načrtno gradi plezalski center. Tu je sedaj čez sto smeri od tretje do zgornje devete stopnje, opremljenih s svedrovci in verigami, v hotelu Pod Voglom je umetna stena, dve leti pa vodijo plezalno šolo Montana. Zainteresiranim ponujajo sedemdnevne in vikend plezalne tabore, družinsko plezanje in udeležbo na plezalnih tečajih Montana, za hotelsko bivanje pa so precejšnji popusti. Hotel Pod Voglom se uradno odpre 5. junija.
Omenjenih sto smeri je v treh plezalnih vrtcih: Skalca, Bellevue in Bitnje. V Skalci je štiriintrideset smeri od pete do devete stopnje. Tu je prvo smer leta 1988 splezal Janko Humar in je bila za tekmo leta 1989' predelana, največ pa jih je s svedrovci opremil Blaž Korošec. V tej steni je sedaj le še nekaj projektov, za nove smeri pa skoraj ne bo več možnosti. V Bellevueju je dvaintrideset smeri predvsem od tretje do sedme stopnje. Tu so plezali že pred pojavom športnega plezanja. Vrtec je v nekdanjem kamnolomu, zato je skala malo razčlenjena in se pleza največ po ploščah. Zaradi številnih lahkih smeri je primeren za začetnike. Zadnje plezališče je nad vasjo Bitnje, pet minut hoje po kolovozu za vasjo, in je tudi pozimi v soncu, poleti pa je po četrti uri v senci. Plezališče je novo, smeri so visoke od deset do petindvajset metrov, prostora za nove pa je še veliko. V njem je zdaj devetnajst smeri, od tega sedem osme stopnje in več. Poleg omenjenih so plezalsko zanimive tudi stene v masivu Rudnica nad vasjo Brod, ki deli Zgornjo od Spodnje Bohinjske doline. Dostop je od rojstne hiše Janeza Mencingerja med vasema Savica in Brod.

(A. B.)

Vaje gorskih reševalcev-padalcev
Podkomisija za letalsko reševanje pri GRS bo 29. t. m. organizirala praktično usposabljanje reševalcev-letalcev v Vratih. Začelo se bo ob osmih zjutraj, helikoptersko reševanje v severni steni Triglava pa se bo začelo ob pol desetih in trajalo do pol dveh.

(A. B.)

Trening reprezentance v Franciji
Vodstvo državne reprezentance je v petek 21. t. m. poslalo A ekipo na enotedenski trening v južno Francijo, ki bo priprava za tretjo tekmo svetovnega pokala v Toulonu od 28. do 30. t. m. Ti treningi, do zdaj sta bila že dva, so se pokazali za spodbudne in uspešne, saj plezalcem nudijo več in intenzivnejše plezanje na pogled kot doma. V skupini so Metka Lukančič, Vili Guček, Aljoša Grom in Matej Mejovšek.

(A B.)

Športno plezalski vzpon Celjanov
Dvanajstletni Erik Obrez je v Kotečniku v enem dnevu na pogled splezal Mandolien in Kitare (VII), Kajlo (VII+) in Drugo poč, z rdečo piko pa Frančkovo skušnjavo (VII-), Zmajčkov butik (VII+/VIII-) in Džihad (VII).
Matija Zorko (kategorija kadetov) je na pogled splezal Vabečo globino (VIII—). Jožko Les (kategorija starejši dečki) je z rdečo piko splezal Vabečo globino in Herkulesa (VIII+).
Njihov trener je pozimi in spomladi soliral Čilija (VIII-), Pink Panterja, Super sir (VIII-), Zacopran Buhtl (VIII-) in Srebrno streho (VIII+/ IX—) ter več smeri sedme stopnje.

(A. B.)

Srečanje pod Jalovcem
Kot vsako leto - potem ko je pred leti, po prenehanju tradicionalnih spominskih alpinističnih smučarskih tekmovanj, ki so združila tudi po sto in več gornikov iz vse Slovenije, nekajkrat celo iz tujine, zazijala prevelika praznina — bo tudi letos »srečanje pod Jalovcem« zadnji petek v mesecu, torej 28. t. m. zvečer. Posebne prijave niso potrebne, tudi z rezervacijami prenočišč si menda ni treba belili glave, cesta je prevozna do parkirišča pred domom ... le snega žal letos ni toliko kot navadno.

(F. S.)

16 novih inštruktorjev
V Tamarju so bili zaključni izpiti za alpinistične inštruktorje. Od 31 kandidatov, kolikor se jih je prijavilo, jih je uspešno opravilo 16, vsi, ki so »prestali« pisni preizkus 23. aprila v Ljubljani. Komisija, v kateri so bili Jani Bele, Bine Mlač, Klemen Volontar, Tone Golnar in Bojan Pograjc, je vodila tudi »pripravljalni del«, od četrtka do sobote zvečer: priprave na izpit, predstavitve seminarskih nalog, demonstracije in podobno, vsak večer so predvajali tudi diapozitive.

(F. S.)

Odprava Yosemite 93
LAS VEGAS - 13. maja ste Janez Jeglič (AO Domžale) in Miha Praprotnik (AO Matica) preplezala smer Jolly Rogers, 10, A5 (ocene po naše VIII, A5), visoko, 1100 m. Smer je v znani yosemitski steni El Capitan. Jolly Roger ste zmogla v najkrajšem času. Opravila ste namreč šele četrto ponovitev. Prvih sedem raztežajev sta napela vrvi v dveh dneh. Preostalih 16 raztežajev pa ste preplezala v šestih dneh.
Po ocenah najboljših yosemitskih plezalcev, je to naš najtežji tovrstni vzpon do sedaj ter tudi najtežji letošnji vzpon na tem področju.

(J. J., M. P)

Lukančičevi in Mejovšku točke svetovnega pokala
ZÜRICH - Iz Innsbrucka, kjer je potekalo drugo svetovno prvenstvo, se je športnoplezalni cirkus pomaknil proti zahodu. Ljubitelji te atraktivne športne zvrsti so si akrobacije najboljših plezalcev sveta tokrat lahko ogledali v Švici. Med 48 plezalkami in 68 plezalci so nastopili tudi naši in že drugič letos posegli po točkah svetovnega pokala.
Na drugi letošnji športnoplezalni tekmi za svetovni pokal, se je slovenska reprezentanca ponovno dobro odrezala. V četrtfinalu je odlično nastopil Velenjčan Matej Mejovšek in se s trinajstim mestom uvrstil v nadaljnji krog tekmovanja. V polfinalu je premagal še tri nasprotnike in v končni razvrstitvi zasedel 26. mesto. Tudi Metka Lukančič je v Švici potrdila odlično formo, uvrstitev med polfinalistke pa ji je tokrat za tri višinske metre ušla. Pa še uvrstitve drugih članov reprezentance: mladi plezalki Martina Čufar in Rebeka Poček sta dosegli isto višino in osvojili 45. mesto pred Nevenko Osredkar na 47. mestu, Aljoša Grom in Vili Guček pa sta nastop v Zürichu zaključila v četrtfinalu. Guček je v drugi smeri zasedel 22. mesto, Grom pa je bil v prvi 30.

NUŠA ROMIH
 

  24.05.1993


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredila: I. K.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40343

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice