Revija Lovec, Lovsko pripovedništvo - Jože Napret: Doma sem skoraj sredi Pohorja in sem lovec. Že mnoga leta. Še preden sem postal lovec, sem bil tudi alpinist. Rad sem imel gore, čutil pod nogami in rokami trdo oporo.

Nekoč se je izkazalo, da kamen le ni tako trden in v trenutkih prostega pada sem zapustil tudi gore.
Zadnja leta me je spet pogosto navdajala misel nanje in odločil sem se, da se vrnem v gore kot lovec. Želel sem upleniti gamsa. Ko sem razmišljal o tem, sem ugotovil, da se moram malo bolje pripraviti, preden se spet spravim v višino. Na mojem Pohorju sem nabiral kondicijo, pregledoval spletne strani in se povezal z gospodarjem LD iz Bovca. Vojko je mojster, o tem ni dvoma. In dober človek. Dogovorila sva se za lov v avgustu.

No, življenje me je naučilo, da nas nič ne sme presenetiti. V avto sem naložil lovsko opremo, gamaše, debele hlače in puloverje, debele zimske nogavice … (Pozabil sem, da je v gorah poleti tudi vroče.)
Nisem pozabil na svojo dobro salamo in med … No, to ni tako pomembno. Pomembneje je ohranjati tradicijo Pohorcev: žeje, žeje pa ne sme biti! Pa kaj zdravilnega za moč! Vojko je gledal moje zaloge in se čudil: »Kako dolgo boš pa to pil?«
»Dokler bo teklo,« sem rekel in upal, da je bilo slišati malo »frajersko«.
»Prav,« je dejal Vojko, »a v hrib boš nosil sam!«
Potem sem mimogrede ugotovil, da puške sploh nisem prav pristrelil, saj se v gorah navadno strelja daleč! Na lovu doma je dovolj pristrelitev na sto metrov, na Briceljku pa s take razdalje gamsa niti v zadnjo plat ne bom videl!
»Nič, kar je, je,« je rekel Vojko, »morala se jim bova pač bolj približati.«
Zajela sta me skrb in dvom, a vdati sem se moral v usodo!
Ko sem svojo opremo prelagal v njegov avto, sem čutil, da postaja vedno topleje. Doma je bilo zjutraj kislo vreme, na Frankolovem je deževalo, pa tudi še naprej do Ljubljane. Proti Gorenjski so se oblaki že trgali in na Predelu sem zagledal jutranje sonce na Loških stenah! Skoraj sem že pozabil, kako neskončno lepa so jutra v gorah! Lovil sem vse ovinke navzdol proti Logu pod Mangartom in milo se mi je storilo ob opazovanju belih sten! Modrega neba! Visokega poletja v gorah! Zelenega travnika z rahlo meglico, ki jo je zjutraj pričaral potoček Predelca. Ja, tisti, ki je pred nekaj leti v svojo strugo sprejel neznansko količino kamenja in blata izpod Mangarta in za vedno spremenil lepo vasico …
Ampak to je že druga zgodba. Žalostna …

Z Vojkom sva spravila vse reči v avto, na zadnji sedež je poslušno skočil njegov krvosledec Reks. Izredno lep pes. Kadar ni na lovu, opazuje turiste, ki hodijo mimo njegovega doma proti Kaninski vasi. Prav prijazno jih gleda, ko pa so že skoraj mimo, vsakemu nekaj pove. No, nikakor ne renči in sploh prijazno zalaja. Vedno mu uspe vsakemu pognati kri po žilah, da pospeši korak.
Iz Bovca sva se peljala proti Klužam. Pod mostom je Koritnica izdolbla več kot šestdeset metrov globok kanjon, kjer včasih glasneje, včasih tiše šumi Koritnica. Zavila sva na desno v dolino Bavšice. Dolina se je vedno bolj zapirala. Gledal sem osamele kmetije, skrbno obdelane borne zaplate zemlje in razmišljal, da če dobro zasadiš kramp v tisto zemljo, se ti lahko odbije od kamna in ti prileti nazaj v glavo … Morda so ravno zato njihove čompe tako dobre, saj zrastejo skoraj iz kamna. Kdo bi vedel …
Vojko je vozilo parkiral v senci drevja na koncu poti. Konec poti! Na levi in desni in spredaj so bile same visoke gore, da sem jih gledal pošteno navzgor! Bavški Grintavec desno, levo Briceljk. Za trenutek se mi je zazdelo, da če bi se dobro zagnal, bi bil v nekaj urah na vrhu. Kako varljivo je lahko človekovo oko! In kako majhen sem postal pred goro, ko sem si na hrbet naložil nahrbtnik (takrat sicer še nisem preklinjal vseh zelenih konzerv v njem), vzel palico v roke, se napol slekel in se pognal za Vojkom, ki je spešil v hrib kot mladenič. In z njim Reks. Zdaj je bil pravi barvar, hodil je z vodnikom, nič ga ni premotilo. Skoraj ničesar mu ni bilo treba reči. Vsak čas je vedel, kaj mu je narediti. Kot bi gospodarju bral misli. Reks je šel na lov tako kot midva in tako kot midva je tudi vedel, kaj mora narediti. Pogosto se srečujem z različnimi psi in vodniki, redko pa s takimi, kot sta Reks in Vojko – uigran par.

Gledam gore, Vojko mi pripoveduje, kje je pogosto mogoče videti divjad. Jeleni so zelo visoko, glede na višino gozda in podrasti. Videl in čutil sem, kako neizmerno ima rad gore, videl sem, kako nežno jih je opazoval in kako mu gore dajejo energijo. Vroče je bilo, čeprav je bilo sonce vedno bliže Kaninu, za katerim prespi. Po približno treh urah hoje sva prispela čez planino Bala, kjer stoji lovska koča. Uh, je bilo prijetno iztegniti krake na klopci pred njo! Čevlje sem vrgel z nog, iz nahrbtnika potegnil (še kar) hladno pivo, ali pa se je le meni zdelo takšno, in pogledal v kočo. Postelja se mi je zdela kot v hotelu ekskluzivne kategorije. Potiho sem si želel, da bi se tisti dan ali vsaj naslednji gamsi iz solidarnosti do moje kondicije zadrževali kje blizu okrog lovske koče …

Vojko je uredil kočo za zvečer, nato pa sva se odpravila na lov. Vzpenjala sva se nad kočo, pred seboj sem zagledal bovško dolino. Prelep večer! Pozdravljali so jo zadnji prameni sonca z nazobčanega pogorja Kanina. Aja, z očmi moram vendar iskati gamse!
Gledala sva naokrog. Daleč, daleč se je pasel eden, predaleč, da bi ga dosegla. Slišala sva brlizg svizca, ki je preostale svoje vrste opozarjal na nevarnost. Pa dobro, lahko noč, gams, sem si mislil. Vojko mi je povedal, da bova naslednji dan odrinila v tisto smer.
Vrnila sva se v kočo. Rekla sva še kakšno lovsko in zvalil sem se v poste celo nič sanjalo. Pa četudi se mi je, ne vem kaj, ker sem spal, kot ne bi bil živ.

Ob pol petih zjutraj je zarezgetala budilka. Odmislil sem vse drugo in se dvignil v navpični položaj, saj sem vendar prišel zato, da bi šel za gamsi. No, ja, sam menda nisem več kot gams, leta so že naredila svoje, ampak volja pa tudi nekaj šteje! Ni vrag, da ne bi bil še enkrat takšen kot gams …
Pred kočo sem se razgledal naokrog. Saj nisem resno mislil s svojo molitvijo, da bi me kakšen gams čakal pred kočo, ampak za vsak primer … Nič. V tisti dolini ni bilo nobenega. Pot pod noge, pa na drugi greben. Saj se mi sploh ni zdel tako daleč, a sem po dveh urah hoje že »pogruntal«, da sta utrujena tudi moja zaznava in občutek za resničnost.
»Ga slišiš?« me je naenkrat vprašal Vojko.
Kaj naj bi slišal? Svoje srce že. Tako mi je razbijalo!
»Glej ga, tam gori stoji,« je dejal Vojko in mi z roko pokazal gamsa. Za strel veliko predaleč. Pomaknila sva se naprej v tisto smer, obhodila veliko peč in zaplato ruševja, in prišla na rob police. Pravzaprav bi moral biti tam gams, sem si mislim! Seveda ga ni bilo! V daljavi pa sva zagledala cel trop gamsov! To je to! Mi je zaplalo v žilah od veselja, še bolj pa potem, ko sva v njihovo bližino hodila dve naslednji uri! In to po vročem soncu. Med samimi kamni in ruševjem! Pa med kamni, nebom in soncem. Pomikala sva se navzgor. Neprestano sva opazovala trop. Ko sem pogledal, se mi je zdel še kar blizu, ko pa sem pogledal naslednjič, so bili vedno bolj oddaljeni. Tu in tam sem opazil še planike, očnice, in še neke nežne rumene rožice, ki so rasle iz kamna in so zmogle preživeti v surovih gorskih razmerah. Po glavi mi je blodila tista: … a lovec pa na štor' sedi … Kaj bi si mislil Vojko, če bi mu predlagal, da bi malo sedla na kakšen kamen … Smejal sem se sam sebi in počasi prestavljal noge za njim.
Prilezla sva do skale, na katero sem se naslonil, saj sesti nisem upal, in premišljeval, kaj me je vendar prineslo sem gor. Opazovala sva gamse, če se bodo kam premaknili. Čakala sva. Umikali so se višje v goro. Vojko je dejal, da lahko streljam, če želim, toda meni so se zdeli tako daleč. Čakala sva. Potem sem se odločil, da bom poskusil. Vojko mi je natančno razložil vse potrebno.
Ustrelil sem!
»Ma, sn falu!«
Malo sem bil razočaran. Na Pohorju bi s takim strelom podrl tri naenkrat, sem se junačil sam pri sebi in spravil spet v akcijo svoje noge. Hodila sva na drugo stran pečine, čez neko planoto.
Čutil sem, da mi noge postajajo vedno bolj otrdele, kot da mi kamnina leze po mečih, sonce pa je žgalo, da so se mi povesili še krajci na klobuku. Vlekel sem se po kamnih, ko sva naenkrat zagledala trop gamsov, ki so se mirno pasli pod visoko steno, ki jim je dajala tudi senco. Vojko je z daljnogledom pregledal trop in mi pokazal »mojega« gamsa. 'Daleč je, predaleč zame! Za mojo puško je predaleč,' so se podile misli po glavi. Kaj naj? Da ne bi zavlačeval, sem položil prst na sprožilec.
Zagrmelo je, zaslišal sem top udarec!
»Si le diplomiral,« se je smejal Vojko.
Spravil sem se po gamsa. Reks je hodil korak pred menoj in me vodil do njega. Dotaknil sem se ga, v mislih mu povedal svoje občutke in se mu priklonil. Nežno sem ga dvignil in odnesel do vodnika. Opravila sva vse po lovskih običajih. Opazil sem mehkobo v Vojkovih rokah, njegov ljubezniv pogled. Občudoval sem ga! In potem sem si gamsa naložil na hrbet. Nesel sem ga do koče, tako kot so stoletja kleni bovški ljudje nosili plen svojih lovskih gostov na svojih hrbtih. Štiri ure sem hodil z njim! Vojku ves čas ni zmanjkalo duhovitosti, nasmeška na obrazu, sproščenosti in prijaznosti. Hodil je kot mladenič, vztrajno. Tudi spoštljivo do narave; do vsakega kamna in travice, do divjadi.

V koči sva si pripravila nekaj za pod zob. Sonce je ravno prešlo zenit na nebu, nato pa sva se odpravila v dolino. V mislih in s pogledom in v srcu sem se poslavljal od gora. Po ozki poti sva se spuščala po grušču; včasih mi je zdrsnila noga. Izjemno veseli občutki so me prevevali; poljubil bi vsak kamen, objel bi podkvasti zatrep, neizmerno veselje je bilo v mojem srcu. Ne zaradi velikost gamsovih rogljev, zame je uplenjeni gams edini – zlat! In bo vedno ostal tak! Moj prvi in najbrž tudi zadnji …
Zdi se mi, da je bil moj lov na gamsa zame še bolj dragocen, ker sem spoznal Vojka in ker je nekaj svojega časa v življenju delil tudi z menoj. Utrujen sem, noge me skoraj ne nesejo več. Nese me le pohorska vztrajnost …

Jože Napret