Silvo Baznik: Napoved lepega vremena me je spodbudila, 
da se zjutraj usedem za volan in odpeljem na Ljubelj.
Oblačno nebo in meglice so bile spremljevalke skoraj do Ljubelja, kjer me je pozdravilo jasno nebo. Hitro v pohodne čevlje, nahrbtnik na rame in grem na pot v trenutku, ko prvi sončni žarki obsijejo vršnji greben Begunjščice. Stopam po nekdanjem smučišču in vidim, kako sončna svetloba poboža Spodnji plot in se počasi razširja po golih ostenjih Ljubeljščice ter doseže vršnji nivo gozda.
Grem po transportni poti do Zelenice, ki jo še ne doseže sonce, medtem ko je Vrtača že obsijana. Tla so pomrzjena in na mlaki pred kočo se lesketa ledena skorjica. Tokrat se bom držal markirane poti, ki pelje do Roblekovega doma in večino jutra hodil v senci severnih in zahodnih pobočij Begunjščice.
Od doma na Zelenici hodim skozi gozd in pas rušja pod melišča. Lepo speljana pot me popelje še enkrat v pas ruševja, kjer se strmeje vzpenjam in nato stopim na stranski greben gore, prečim strma pobočja in se spustim na melišče Smokuškega plazu. Plaz prečim in preidem na strma pobočja ter se povzpnem na prehod, varovan s pletenico. Venomer se oziram na sončna pobočja Stola in Vrtače, a ostajam še vedno v senci. Pot me popelje na glavni greben Begunjščice. Tik pod njim je razpotje, ki desno in navzdol vodi do Roblekovega doma, jaz pa jo mahnem levo in po nekaj korakih si privoščim odmor na soncu ter naredim kopico fotografij. Pod menoj je pas megle, ki se razteza po vseh vidnih dolinah.
Visoki vrhovi gora pa so obsijani s soncem pod jasnim modrim nebom. V daljavi so vidni Julijci z očakom naših gora. Lepo je in ni mi žal v zatišju pod grebenom ostati še nekaj minut in se šele nato odpravim naprej. Stopam v smeri Velikega vrha, prečno se vzpenjam navzgor po mestoma strmih južnih pobočij gore. Pot je lepo vzdrževana in ima nešteto položenih in pritrjenih debel, ki preprečujejo veliko erozijo. Sem ter tja stopim na sam rob grebena, da naredim fotografijo in končno me pot pripelje na višino 2060 m, kjer je postavljena roža gore, ki s smernimi puščicami kaže na oddaljene vrhove. Veter me še vedno hladi tako, da ne ostanem dolgo na vrhu. Nič ne kaže, da bi v kratkem še kdo prišel na vrh in tako se odpravim proti vzhodu.
Stopam po zelenih, rahlo pomrzjenih pobočjih do robu Šentanskega plazu, kjer naredim še en odmor, poveznem na glavo čelado in se previdno spustim na plaz in v senco. Kamenje je sem ter tja pomrzjeno in zato pazim kako stopam navzdol. Kjer je mogoče izkoristim melišče za hitro spuščanje in kjer je potrebno počasi stopam, da ne spodrsne. Vsake toliko časa zastanem, da se oči spočijejo na zlatoožarjenih macesnih na nasprotni strani in nato nadaljujem spust do transportne poti, po kateri hodijo planinci proti in z Zelenice.
Od izhodišča me loči še nekaj poti in zato pohitim navzdol. Še vedno stopam v senci in ko prispem do sončnega parkirišča, sem hitro za volanom in se odpeljem v sivino doline.