Gorenjski glas - Alenka Brun: Naslednji dan se je skupina z džipi odpravila še na safari okrog jezera Manyara.
Elizabeti se zdi zanimivo, v kakšnem sožitju tam živijo divje živali, dokler seveda ne postanejo lačne …
»To je bila prava odprava na Kilimandžaro, ki smo jo združili še s turističnimi ogledi najpomembnejših znamenitosti na poti in safarijema. Kot sem že povedala: sam vzpon na Kilimandžaro ni tehnično zahteven, lahko ga primerjamo z vzponom na Viševnik, a ker višina dela svoje, je za vzpon potrebna ustrezna aklimatizacija in treba je ubogati izkušene vodnike, ki držijo primeren tempo hoje. Na vrhu kraterja sta se začela in sneg, zato so nam zelo prav prišle male dereze, drugače pa je pot do Uhuru Peaka lepa, široka in zložna.«
Potemtakem je vzpon na Kilimandžaro primeren za vsakogar? Je, če se nanj psihično in fizično pripravi, pravi Elizabeta. »Najprej je potrebna močna želja, potem dobra kondicija, saj je skupaj okrog 72 kilometrov poti in precej višinske razlike. Ne nazadnje je tudi finančni zalogaj. Že letalske vozovnice so drage. Na naši odpravi nas je spremljalo devet vodnikov in 38 nosačev, kar stane pri tovrstni organizaciji trekinga tudi kar nekaj denarja.«
Domov se niso vrnili le z enim vtisom. Morda se je v spomin prav posebej vtisnilo parjenje leva in levinje, kar so doživeli na lastne oči. »Da to vidiš čisto od blizu in doživiš v njihovem naravnem okolju, se te res nekako dotakne. V Arushi smo prisostvovali pravi baptistični maši, kjer so domačini prepevali molitve kot najbolje uglašen zbor. Z zaprtimi očmi in solzami v očeh so vili roke proti nebu, plesali, predano peli in ploskali ob spremstvo ansambla – tudi tega ne bomo nikoli pozabili,« pripoveduje Elizabeta.
Še posebno ji je ostala v spominu energija z začetka poti, ki je nastala ob petju dobrodošlice njihovih vodičev in nosačev, priljubljene pesmi Jambo Bwana. Prepričana je, da so enakega mnenja vsi člani odprave. Ker jim je bila tako všeč, so jo peli vsako jutro.
»Vsekakor se je treba sprehoditi tudi skozi vasice, kjer prebivajo tisti ''mali'', čisto običajni prebivalci; kjer zaznaš pravi utrip življenja in pogledaš v temne očke ljubkih temnopoltih otrok. Vse to je tista prava Afrika, Tanzanija, ki jo lahko doživiš samo ob pravem trenutku, na pravem mestu, s pravimi ljudmi,« pripoveduje Elizabeta.
O tem, kako so Bohinjci osvajali streho sveta v Afriki, je Elizabeta v domačem okolju pripravila tudi potopisno predavanje. V smehu pove, da je bil obisk rekorden. »Res dober občutek, da je naš vzpon požel toliko zanimanja. Ljudje na cesti nas ustavljajo in nam čestitajo, nekatere potem zanima tudi kaj več in se večkrat razvije klepet kar na običajnem sprehodu ali ob obisku lokalne trgovine.«
Zaupa nam še, da so bili v skupini tudi taki, ki so bili prvič po svetu ali celo prvič na letalu.
Naslednji načrtovani skupni podvig bo najbrž vzpon na Ararat, najvišji vrh Turčije, na glas razmišlja Elizabeta. Na Kilimandžaro se bo z novo odpravo vrnila januarja prihodnje leto, ponovno ob polni luni. Mogoče bodo potepanju dodali še dva dneva Zanzibarja. Marca pa ju s soprogom in skupino ponovno čaka obisk Himalaje, treking, kjer bodo odkrivali Katmandu in Pokharo – primerja ga z Bledom v Nepalu. »To je namreč malo letoviško mestece ob jezeru z otočkom, na katerem je romarska cerkev. Do nje vozijo posebni čolni, zato res malo spominja na Bled.«
Načrtov Sergiju in Elizabeti Hlede ne manjka in vedno znova se jima porajajo novi, upata samo, da jima bo zdravje še dolgo služilo in da bosta lahko vse te pobožne želje tudi uresničila. (Konec)