Tine Mihelič: Spoznati Bohinj! To pomeni dolgoletno iskanje in odkrivanje vedno novih skrivnosti.
Avtorjev uvod
Ni še dolgo tega, ko je Bohinj veljal za deželo nekje za devetimi gorami.
Zatrep Bohinjske doline se še danes imenuje Ukanc (“V koncu”). Težko dostopno gorsko zakotje, obdano z nebotičnimi grebeni, je mnoga stoletja čemelo v svoji odmaknjenosti, daleč od velikega sveta. Prebivalci so si zavoljo svoje izoliranosti pridobili posebno identiteto, ki jo je zaznamoval večni boj za preživetje v okolju, kjer gospodarijo naravne sile s tršo roko kot v blagih nižinah. Pojem “Bohinjec” ne označuje le v Bohinju živečega Gorenjca, marveč pomeni posebno, miselno in narodopisno, ne le zemljepisno opredelitev. V njej zaznaš drugačnost, nehote pomisliš na blesk visokih vrhov, na ostre gorske sape, na šum razpenjenih voda... Bohinj je prava gorska trdnjava. Zato je bila Bohinjcem v zgodovini prihranjena marsikatera nadloga. Že Turki, na primer, so se zaman zaganjali v vrtoglave bregove Soteske. Kraj, kjer so odnehali, se še danes imenuje Obrne. (Zanimivo je, da je na istem mestu l. 1991 obrnila tudi Jugoslovanska armada.)
Bolj kot z “zunanjim sovražnikom” so se morali Bohinjci soočati z gorskim svetom, ki od vseh strani pritiska na domačije. V njem pa niso videli sovražnika, saj so ga v stoletnem merjenju moči dodobra spoznali in vzljubili. Z gora sicer včasih pridro hude nadloge: hudourne vode zasipajo polja in ogrožajo domačije, plazovi pogosto prihrumijo prav v dolino in rušijo vse pred seboj. Toda, kdor pozna gore, ve, da tam nista doma le strah in nevarnost. V gorskem svetu se razprostirajo najbogatejši gozdovi, na goličavah muli živina najslastnejšo gorsko travo, pa tudi izkoriščanje rudnega bogastva je dolga leta spadalo v bohinjski vsakdan. Zato so Bohinjci svoje gore vedno spoštovali in so jim pogosto posvečali tudi svoje sanje. Tam gori, na ožarjenih grebenih, med sivimi pečinami in v skritih zatrepih je svet bohinjskih mitov in legend.
V gorskem svetu so skozi stoletja doživljali svoje pustolovščine lovci in pastirji. Pri tem so se izurili in dodobra spoznali vsak kotiček svoje deželice, da so jo kasneje kot vodniki lahko razkazali strmečemu svetu. Lepoto gora pa so odkrili nekoliko kasneje. Marsikaj so jim morali prišepniti tujci, ki so pred sto, dvesto leti pričeli tako vneto stikati po visokogorju. Bohinjci so na izziv odgovorili z dejanjem: svojo najveličastnejšo goro - svetinjo - so osvojili sami! Prav lepota je prvina bohinjskega bogastva, ki je od tistih časov dalje vedno bolj stopala v ospredje. Najprej so jo svetu oznanjali znanstveniki - naravoslovci, pa tudi umetniki.
Nato so prišli planinci in turisti. Danes Bohinj že dolgo ni več pozabljeno zakotje, marveč znani in priljubljeni turistični raj - prava “oaza Alp”.
Ta knjiga je vabilo v Bohinj. Naš alpski kot sicer vabi s svojo razkošno lepoto kar sam in mu obiska sploh ne manjka. Namen pričujočega pisanja pa je vzpodbuditi obiskovalce, da bi postali tudi ljubitelji in poznavalci Bohinja ter varuhi in zaščitniki njegovih lepot.
Spoznati Bohinj! To pomeni dolgoletno iskanje in odkrivanje vedno novih skrivnosti. To pomeni tudi nenehno bogatenje. Ni res, da je Zlatorog skril ves svoj zaklad med sive pečine Bogatina. V resnici ga je raztresel vsenaokoli. Ne verjamete? Samo poglejte ob sončnem zahodu gor na grebene! Ulovite svetli preblisk kapelj, ki pršijo s previsnih pečin! Stopite poleti na visokogorski travnik ali jeseni med macesne! Zazrite se v globino tolmuna gorskega potoka! V zimskem jutru se odpravite na smučeh čez planote, kjer je pravkar izpuhtela megla!
Zlatorogovih draguljev ne najde vsakdo. Zagotovo ne ležijo doli na plažah med množico nedeljskih kopalcev. Tudi na plehkih zabaviščih jih ni najti. Kdor jih hoče poiskati, se bo moral že bolj potruditi. Če mu ne bo žal kakega žulja ali litra znoja, bo vsaj enega zanesljivo našel. Zlatorogov zaklad je namreč velik, nekdaj smo celo mislili, da neizmeren. Danes vemo, da ni neizčrpen in večen. Prav vsi, Bohinjci in naši gostje, ga moramo varovati, saj ga želimo čim bolj nedotaknjenega izročiti svojim otrokom.
Vabilo v Bohinj je poslano na različne naslove. Namenjeno je tako skromnim vandrovčkom kot mojstrom visokih gora. K spoznavanju Bohinja bo vsakdo pristopil na način, ki je v skladu z njegovimi željami in sposobnostjo. Zahtevnost izletov in gorskih tur se v knjigi počasi stopnjuje, zato bo lahko služila tudi kot učbenik v bohinjski “planinski šoli”. Kdor jo bo uspešno opravil, bo ob spoznavanju lepot Bohinja dozorel v dobrega gornika. Srečno!
Vodnik sem napisal izključno na temelju lastnih izkušenj, saj sem prehodil prav vse opisane poti in brezpotja. K mnogim se vračam vsako leto. Interpretacija dolgoletnega pohajanja po bohinjskih gorah je torej povsem osebna. Nanje gledam pač z očmi zaljubljenca. Kako so mikavne in zapeljive!