Silvo Baznik: V dolinah megla, v gorah sonce, dva razloga
za pot v višave.
Iz meglenega mesta pripeljem na izhodišče poti za Kamniško sedlo v dolini Kamniške Bistrice. Na nebu sveti mesec in vidijo se zvezde, ko naredim prve korake v soju svetilke. Zakorakam na strmo pot skozi gozd in hitro pridobivam na višini.
V nekaj minutah sem pod previsnimi stenami Galerije, kjer stezica zavije na greben in ob robu sten, še vedno skozi gozd, do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer stoji avtomobil s prižganimi lučmi, ki ga hitro izgubim iz vida pri nadaljevanju vzpona. Nebo postaja vedno bolj svetlo, tako da svetilko pospravim in še hitreje stopim po stezici naprej do gozdne ceste. Po cesti grem levo in se povzpnem na Jermanco, kjer je velika poseka, ki omogoča pogled na gore od Mokrice do Zeleniških špic. Naredim nekaj posnetkov v upanju, da bo sonce kmalu obsijalo visoke vršace.
Mimo prikorakata pohodnika, minute minevajo in že sta tu pohodnici, katerih pogovor kmalu zamre v daljavi. Še malce počakam, a ker sonca ni od nikoder, grem še sam na pot.
Hitro sem pri odcepu neoznačene poti za Srebrno sedlo, kjer gre moja označena pot malce višje in ko stopam skozi gozd, ponovno slišim nad seboj pogovor mladenk. Ozrem se nazaj, uzrem gore, katere vrhove že božajo sončni žarki. Neučakanost mi ni dala videti jutranji sonce na gorah z Jermance, a nič ne de, morda kdaj drugič, se tolažim, ko hitim navzgor do grape s presihajočim studenčkom. Korakam dalje po stezici, polni suhega listja, ki prijetno šelesti, ko naredim še pot iz gozda do počivališča Pri pastirjih, kjer dohitim pohodnici, ki sta se predali počitku. Nadaljujem hojo med rumenimi macesni v senci, ki jo meče na prostran travnik Planjava, medtem ko se vršnje pobočje Brane že koplje v soncu. Zavijem v pas ruševja, pridem do Kamrce in višje na razgledno pobočje. Hodim po poti, dodobra izklesani z erozijo, za menoj sta že pohodnici, pred seboj vidim pohodnika, a še pred planinsko kočo odvijem na travnato pobočje, polno odcvetelih planik in prečno pridem na vetrovni rob Kamniškega sedla in malce višje naredim kratek odmor za okrepčilo. Poveznem še čelado na glavo in stopim mimo odcepa za Okrešelj na pobočje Brane in s tem v senco in hlad. Stopam sprva po kamnitem pobočju, nato prečim melišča, dosežem skalnato pobočje in se povzpnem na greben, kjer me dohitita znani pohodnici in medtem ko fotografiram, sta že na drugi strani grebena. Stopim za njima, prestopim greben, se rahlo spustim in nato se vzpenjam po vzhodnem pobočju, grem v strmo grapo, na vrhu katere ponovno prestopim na drugo stran in še malce navzgor na vršnji greben in zahodno pobočje Brane. Močno vleče veter. Brrrr, je hladno kljub soncu na nebu. Naredim še zadnje korake in dosežem vrh 2253 m visoke gore, na kateri je nekaj planincev, ki pa v naslednjih minutah zapuste vrh, na katerem še vztrajam s pohodnicama, a ne za dolgo.
Nekaj grižljajev in požirkov je treba narediti, pa tudi slikanje pride na vrsto in nato ponovno nahrbtnike na ramena in pot pod noge, le da tokrat po isti poti nazaj.
Ko pridemo do grebena in prehoda na vzhodno pobočje, pohodnici oddideta. Malce počakam, ponovno fotografiram in nato grem še sam navzdol po stezici, se spustim na nekaterih mestih ob varovalih, srečam pohodnike, ki se vzpenjajo, dosežem melišča, ki jih prečim in že hodim po skalovju na travnato sedlo. Na sedlu stopim na previsen rob, pogledam na Okrešelj, spodaj še na slap Rinke in Logarsko dolino, ki je še vedno v senci. Hodim po robu sedla proti pobočju Planjave, vidim planinske kavke, ki v vetru nekaj iščejo v travah in se spustim do koče, kjer počiva nekaj planincev. Ne ustavljam se, le korak za korakom izgubljam višino, ko stopam navzdol. Srečam kolesarja, ki nosi kolo proti sedlu. Težje navzgor in lažje navzdol, pravi, ko spregovoriva nekaj besed in nato greva vsak svojo pot.
Spustim se na sončno ravnico nad Pastirji, kjer sedaj žarijo v sončnih žarkih macesni v zlatorumeni barvi iglic. Lepo je in kar ne morem iti dalje. Vsako drevo daje pridih tej preskrasni naravi. Tisoče listov in iglic odseva v soncu, trave se zibljejo v pišu vetra, balvani in skale sredi trav, na obeh straneh pa visoko skalovje Brane in Planjave in skupaj so ustvarili čarobni pridih jeseni. Še nekaj planincev hiti proti sedlu, medtem ko se za nekaj minut ustavim na počivališču, da predahnem od lepote in zaužijem še nekaj kalorij, a že je treba vstati, oprtati nahrbtnik in zapustiti mali raj pod sedlom. Grem v gozd, se spustim po poti, nekajkrat malce skrajšam pot in že sem V klinu, kjer prestopim malo grapo, prečim pobočje v rahlem spustu, ujamem odcep za Jermanco in se vrnem na mesto jutranjega čakanja sončnega vzhoda.
Tudi tokrat naredim nekaj fotografij tako osončenih kot senčnih pobočij in vrhov nad dolino in nato grem po cesti nazaj na stezico in skozi gozd do spodnje postaje žičnice. Še nekaj poti naredim pod Galerijami in že se spustim na izhodišče današnje ture.
Lep sončen in nekoliko vetroven sprehod po gozdu, travah in skalovju je zaključen. Njegovi odtisi so zabeleženi in kdaj kasneje bodo slike nemi dokaz jesenske idile.