Vzpon na hišno goro koče na Kamniškem sedlu.
Pripeljem na Jermanco, ki je še ni obsijalo sonce, medtem ko so vrhove od Mokrice do Skute že dosegli sončni žarki.
Smuknem v pohodno obutev, oprtam nahrbtnik in že stopam do konca ceste, ki preide v neoznačeno a dobro uhojeno stezico in prečim gozdnato pobočje.
Stezica se pridruži označeni poti iz Kamniške Bistrice in malo kasneje sem V klinu, kjer pričnem vzpon po pobočju med bukvami s pogledom na oddaljeno Kompotelo. Prehitim nekaj pohodnikov in pridem do studenca s pogledom na Kaptanski graben in ostenje Brane.
Še nekaj korakov naredim po poti, nato po lesenem stopnišču in sledi še končni vzpon za počitek pri zasilnem bivaku Pri pastirjih, kjer so klopi in mize. Nekaj pohodnikov gre mimo, medtem ko si privoščim prvi obrok in potešim slo po tekočini. Obkrožajo me jesenski macesni, ki bodo zažareli, ko bo posijalo sonce. Odpravim se na ravnico, jo prečim in se povzpnem po pobočju na sončno Kamniško sedlo, a ne grem do koče. Še pred njo stopim po pobočju polnem posušenih planik proti zahodu, dosežem rob sedla in si privoščim nekaj minut za poglede na vrhove gora. Iz nahrbtnika roma čelada na glavo in že stopim na spodnjo stezo, ki preči severno senčno pobočje Brane. Ko so melišča za menoj, se povzpnem na zgornjo pot in z nekaj oprijemi skale pridem na greben, od koder uzrem Grintovec in Skuto, ki ju je pred tem zakrivala Turska gora. Na Okrešlju že sije sonce, medtem ko je večina Logarske doline še v senci, ki jo mečejo Krofička, Ojstrica in Planjava. Nadaljujem vzpon, srečam pohodnika, z grebena prestopim na vzhodno pobočje, se povzpnem po grapi na drugo stran in v nekaj korakih sem na vršnjem pobočju gore, kjer hitro dosežem vrh 2253 m visoke gore. Na vrhu je planinec, ki oddide, ko prilete planinske kavke, s katerim podelim obrok.
Dolgo ne ostanem sam na vrhu, pridruži se mi planinka, ki je priplezala preko Šije. Minila so desetletja, ko sva po isti poti hodila in plezala s pokojnim prijateljem, sedaj pa na vrh stopam le še po označeni poti.
Z vrha grem po poti vzpona in se vrnem na Kamniško sedlo, kjer na zahodnem robu naredim premor, nato po hodim ob grebenu proti vzhodu, se spustim do koče, spotoma poslikam nekaj zadnjega cvetja in nadaljujem spust na ravnico Pri pastirjih. S soncem ožarjeni macesni vabijo in čas je za občudovanje jeseni in fotografiranje. Nikamor se mi ne mudi. Grem od macesna do macesna, ujamem nekaj podrobnosti lesketajočih iglic z balvani, ruševjem, melišči in ostenji, ki obdajajo ravnico in nato se spustim do bivaka, kjer ostanem še nekaj minut.
Ko nadaljujem hojo, srečujem kopico pohodnikov. Hodim po poti vzpona in dosežem parkirišče, od koder se odpeljem na nižje ležečo ravnico z lovsko kočo in lepim razgledom, kjer naredim še zadnje posnetke in odpeljem v dolino.