Gorenjski glas - Jelena Justin: Kalška gora (2047 m) - Današnji cilj bomo dosegli po lovski stezici, ki še ne dolgo nazaj ni bila označena. Mojo druščino so ob našem vzponu presenetile markacije, narejene z razpršilom. A take markacije le kazijo pristnost okolja, saj naj na neoznačenih poteh za seboj ne bi puščali sledov.
Vzpon na Kalško goro poteka po lovski stezi, ki do nedavnega ni bila markirana. Skoraj čez noč je nekdo pot označil z razpršilom. No, če si začetnik, ki se srečuje z neoznačeno potjo, so take markacije dobrodošle, a praviloma naj na neoznačenih poteh ne bi puščali sledi za seboj. Velja pa tudi pravilo, da se možicev ne podira. Ti so na stranpoteh gora nadvse lepa markacija.
Izhodišče današnjega vzpona bo Kamniška Bistrica. Od Doma v Kamniški Bistrici nadaljujemo še po makadamu naprej. Pozorni bomo le na mestu, kjer se desno zavije proti Jermanci, mi pa se držimo levo in se povzpnemo do Žagane peči, 809 m, ledeniškega balvana kvadratne oblike. Njegova širina je 20 metrov, višina 8 metrov, na vrhu pa iz njega raste drevje. Nekaj metrov naprej je na levi strani parkirišče, kjer parkiramo jeklene konjičke.
S parkirišča vodi v gozd dobro uhojena lovska stezica, ki se hitro začne strmo dvigovati. Pot je dobro uhojena, na skalah in drevesih pa bomo opazili tudi markacije, narejene s sprejem, ali pa puščice. Pot preči nekaj grap in se obrne močno v levo. Po približno uri hoje ali pa malce več bomo prišli do lovske koče na nadmorski višini 1330 m. Pred nami bo severno obličje miroljubne in travniške Kompotele, ki s te strani zgleda divje prepadna. Nad kočo se pot usmeri desno in spet strmo v okljukih napreduje skozi gozd, dokler ne pridemo do žleba. Na vrhu žleba bo na naši desni strani stena, ob kateri bodo velikanske skale, balvani, ki kljubujejo zobu časa. Ob njihovi mogočnosti bomo videti kot mravljice. Nadaljujemo kar naravnost proti ruševju, ki pa se mu skoraj v celoti izognemo. Pred nekaj tedni je bilo v tem koncu še precej snega, vendar njegovo prečenje ni bilo zahtevno. Pot se počasi začne vzpenjati in zavijati desno. Gibljemo se po visokogorskih podih Kalce. Prečimo strmo travnato pobočje, zato je po dežju velika nevarnost zdrsa. Sem ter tja bomo opazili markacije, narejene s sprejem, potem pa bomo prišli do markirane poti na Kokrško sedlo. Čaka nas nekaj metrov jeklenice, ki nas bo pripeljala na greben s Kalškega grebena. V smeri markacij gremo desno in v nekaj minutah pridemo do Kalške gore, kjer nas čakata vpisna knjiga in žig. Od lovske koče do vrha smo potrebovali dobri dve uri. Razgled z vrha je veličasten, saj se zazremo v samo jedro Kamniško-Savinjskih Alp: Kočna, Grintovec, Dolgi hrbet, Skuta, Turska gora, Brana, Kamniško sedlo, Planjava …; kot razprostrta ogrlica.
Če se s Kalške gore spustite malenkost nižje proti vzhodu, dosežete Malo Kalško goro, 2019 m. Še nižje je Zob, ki meri 1911 m, a pot do njega je zelo zahtevna, saj teče dobesedno po ruševju, ne med ruševjem. Zato previdno. Z Zoba se lahko spustimo nazaj v grapo pod Kalcami, a je pot zelo težko sledljiva, zato se je najbolje vrniti kar po poti vzpona. Svet pod Zobom je ruševnat, poti praktično ni oz. je brezpotje. Za brezpotje pa lahko rečemo, da je labirint tisočerih poti.
Ko smo se s prijatelji spuščali z Zoba navzdol, smo si v eni od kotanj nadeli gamaše in prepričana sem bila, da bomo nadaljevali naravnost; tako se mi je videla pot. A zavili smo desno, na povsem neopazno stezo. Po snegu ni bilo stopinj, poti se sploh ni videlo. Če bi krenili naravnost, bi prišli do roba, s katerega se ne bi mogli spustiti v grapo, in čakala bi nas pot nazaj navkreber. Čudovite brezpotne poti je najbolje odkrivati z ljudmi, ki pot poznajo, ki so si že vzeli čas in našli naravne prehode. Raziskovanje brezpotij zahteva znanje branja zemljevidov, orientacijo in stezosledništvo.
Nadmorska višina: 2047 m
Višinska razlika: 1238 m
Trajanje: 5 – 6 ur
Zahtevnost: 5 zvezdic