Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Če nočeš tvegati, ostani doma

REPORTER - Marko Medvešek intervju: Tomo Česen, alpinist

Nekje sem prebral, da ste alpinist, ki tvega razumno. Se strinjate s tem?
Strinjam se s tem. Tako se je tudi meni vselej zdelo, da sem poskušal tveganje, ki vsekakor obstaja, spraviti na minimum. Hkrati je treba reči, da se ljudje, ki se ukvarjajo s takimi športi, včasih znajdejo v položaju, v katerem ne moreš vplivati na to, kaj se bo zgodilo. To se je letos zgodilo Francu Oderlapu. S stene je priletel kos ledu in ga po naključju zadel. Tako kosi z gore letijo ves čas in običajno gredo mimo alpinistov. Ali je razumno, da se človek odloči za te stvari? Jaz bi rekel, da je potem najbolje, da ostaneš doma.

Zdaj za vas pravijo, da se vam niti tvegati ne da več, da imate raje »zanesljivo in varno plezanje«.
Alpinizem je vselej povezan s tveganjem. Enkrat čez mejo, drugič v bolj razumnih mejah. Malo je odvisno od posameznika. Če obvladaš stvari, v katere se podajaš, je tveganje manjše. Glede na to, da se z alpinizrnom še vedno ukvarjam, sedaj sem končal tudi šolanje za gorsko vodništvo, ne morem reči, da tveganja ni. Je manjše, a vselej sem skušal biti še bolj previden pri sorazmerno lahkih podvigih. Človeku takrat koncentracija podzavestno upade in večina nesreč se zgodi ravno v takih trenutkih. Ko je vzpon zelo težak, pa si prisiljen biti bolj previden. Ko gre lažje, si misliš, saj bo. Se pa strinjam s tem, da sem si spustil mejo tveganja, na katero sem še pripravljen.

• Ne razlagate več, kam se odpravljate, a vseeno bi vprašal, kje plezate zadnja leta?
Povsod po Evropi, po Alpah, v naših hribih, še vedno sem opravljal solo vzpone, sicer lažje, to v narekovajih, saj se je bilo nanje še vedno treba pripraviti, še zmeraj je treba biti popolnoma skoncentriran. Nisem bil na himalajskih odpravah, saj preprosto nimam več toliko časa, da bi tja lahko šel. Imam druge obveznosti, niti nimam posebne motivacije.

Je vrhunskemu alpinistu, ki je plezal po osemtisočakih, katera slovenska gora sploh še izziv?
Večina javnosti vrhunski alpinizem pojmuje kot osvajanje osemtisočakov ali najvišjih gora po celinah. A  to je zelo široko področje, tako kot vrhunska atletika. Vzponi, ki jih naši fantje opravijo po Evropi, so zato marsikdaj po krivici zapostavljeni na račun vzponov po drugih celinah. Tudi ti imajo svojo specifiko, pomemben je vpliv temperatur in višinska razlika, ni pa nujno, da so tehnično tako zahtevni kot kak vzpon v Alpah. Nekako je to razumljivo, saj javnost tega ne pozna, a v stroki je znano, kaj so vrhunski dosežki.

Javnost morda gleda na številke? Osemtisočaki v Himalaji proti štiritisočakom v Alpah. Zdi se tudi, da je Evropa kot celina že preplezana, čeprav ni.
In tudi nikoli ne bo. Ljudje imajo občutek, da je sedem ali osem tisoč metrov višine nekaj za izbrance. A danes gorski vodniki pripeljejo na Mount Everest ljudi, ki sami ne bi bili sposobni priplezati nanj. Za normalnega hribovca lahko trdim, da ga lahko pripeljem na vsak šest tisoč metrov visok vrh, ki tehnično ni preveč zahteven. Kot je pred stoletjem morda veljalo, da se vsakdo ne more povzpeti na Mont Blanc, danes na take dosežke gledamo precej drugače.

Normalnega hribovca lahko pripeljem na vsak šest tisoč metrov visok vrh, ki tehnično ni preveč zahteven.

Kako pa gledate na turistični alpinizem?
Nimam težav z njim. Razvoj takega alpinizma smo predvideli že pred desetimi, petnajstimi leti. Nekoč so pri nas gore v Alpah zahtevale ljudi, ki so si jih upali osvajati, kasneje je na vrsto prišla Himalaja. Sedaj lahko ljudje, ki imajo dovolj denarja, najamejo vodnika za pot na Everest. To se v Evropi dogaja že sto let. Mi malo zaostajamo v razvoju takega turizma, a to je del alpinizma.

Malo vprašljivo je morda to, da si želijo na osemtisočake ljudje, ki telesno niso sposobni takih vzponov.
To je res, a vsakdo ima željo doseči neki cilj. Nekdo, ki se je klatil po naših hribih, si zaželi kaj več, najprej gre v Alpe, naslednja stopnica so lahko Andi, ki so malo nižji, nazadnje pa pride Himalaja. Res pa je, da so tam drugačne razmere. Do sedem tisoč metrov normalno treniran, zdrav človek, seveda vajen hribov, ne bi smel imeti velikih težav, če bi upošteval pravila aklimatizacije in poznavanje samega sebe. Od te višine naprej je zgodba drugačna. Obremenitve so večje, fizična pripravljenost mora biti vrhunska, tudi organizem mora biti za to primeren. Večina turistov to morda jemlje preveč na lahko. V Himalaji sem srečal ljudi, ki vzponov na osemtisočake niso bili sposobni, a so to na srečo še pravočasno spoznali. Nekateri pa pridejo do tiste točke, ko ne morejo več naprej, in tudi vrnitev je lahko prezahtevna.

Kako se odloči vodnik, ko ugotovi, da njegova stranka ne bo zmogla vzpona?
S tem nimam izkušenj, prav tako ne drugi slovenski vodniki, razen morda Tomaža Jakofčiča in Andreja Štremflja, ki sta sedaj nekoga privlekla na Everest. To je zelo odgovorna naloga. Ko ugotoviš, da ne bo šlo, v alpinizmu ne moreš preprosto stopiti s pločnika in iti nazaj. Vodnik se mora pravočasno odločiti, kaj bo naredil. Tudi pri vodenju v naših Alpah je tako. Sprejeti je treba odgovornost za stranko in jo uravnotežiti z njeno željo, da doseže cilj.

Slovenci se imamo za narod planincev, zato je osvajanje slovenskih vrhov nekaj vsakdanjega, ne posebno zahtevnega.
Hribi niso posebno zahtevni, poti so tudi dobro označene. Je sicer nekaj vrhov, na katere ni nobenih označenih poti, pa niso tako enostavno dostopni. Imamo tradicijo, a imajo jo vse alpske države, Italijani, Avstrijci, Nemci, Švicarji ali Francozi niso nič drugačni. Planinstvo je prav tako dobro razvito kot pri nas, zaradi večjega števila ljudi še bolj.

Kako prisoten je pri plezalcu strah pred smrtjo ali vsaj pred padcem? Vas kdaj na gori zagrabi panika?
Ne, nikoli. Če je koga kdaj to doletelo, potem ni človek za to. Mislim, da o strahu pred smrtjo ne bi smeli govoriti. Jaz o tem nisem razmišljal in mislim, da je z večino alpinistov tako. Nekje sem prebral, da se vsi alpinisti, ki hodijo v Himalajo, zavedajo, da se morda ne bodo vrnili. Zame je to zastraševalno, s tako miselnost jo se ne morem strinjati. Na pot nisem nikoli odhajal z mislijo, da je to morda moja zadnja odprava. Če se peljem v Ljubljano, obstaja možnost, bom imel prometno nesrečo, a vseeno ne grem s to zavestjo na cesto.

Statistično gledano je vendarle precej večja verjetnost, da umrete na himalajski gori kot na gorenjski avtocesti.
Ne vem, kakšno je povprečje za Slovenijo, upam, da ni več tako visoko, kot je bilo včasih, ko so ceste vsak dan zahtevale žrtve. Vsi smo potencialni kandidati, da se nam to zgodi, a ne vem, če kdo razmišlja o tem, ko se usede v avto. Tudi ne vem, ali alpinisti odhajajo od doma z zavestjo, da gredo morda v smrt.

Morda vsaj z mislijo, da toliko tvegajo?
A ne zavestno. Ne morem si predstavljati, da bi šel v goro z mislijo, kaj tvegamo Meja tveganja obstaja, in ko gre nekdo čeznjo, se lahko samo vprašam, ali je normalen. Nikoli se nisem prepustil usodi.

Vam je žal za neosvojenim vrhom, nepreplezano smerjo?
Ne vem, zakaj bi mi bilo žal. Danes tudi na te stvari gledam drugače kot nekdaj. Vrhov je po svetu toliko, da jih v tisoč letih ne bi mogel preplezati. Včasih smo se s kolegi pogovarjali in dejal sem, da mi je malo ža!, da sem se vrgel v vrhunski alpinizem, ker če se ne bi bil, bi morda lahko preplezal veliko več lažjih in dostopnejših smeri. A tako razmišljanje ni smiselno, saj sem nekdaj stremel po ciljih, ki so me pritegnili. Danes so drugačni. Nič pa mi ni žal. Na K2 sem bil blizu vrha, a sem se obrnil. Ko sem takrat odhajal domov, sem si mislil: »Škoda, pol dneva bi še zdržal, pa če bi se vreme obrnilo ... « Pa kaj, si mislim zdaj. Tudi na stvari, ki sem jih poče!, ne gledam s hudo nostalgijo. Življenje je ena pot in na tej poti počneš vse živo, kar ti je vešč in kar ti ni. Bolj se stvari v času odmikajo, manj so pomembne. Takrat so mi res veliko pomenile, a nič več. Problem dela slovenskih alpinistov je to, da se jim zdi, da bi morali drugi še ne vem koliko časa govoriti o njihovih dosežkih.

Na Humarja je letelo precej očitkov zaradi velike samopromocije. S tem naj bi omadeževal alpinizem.
Tomaž je v slovenski alpinizem prinesel novo dimenzijo, veliko medijsko podporo. To mu je omogočil tudi napredek tehnologije. Ne vem sicer, ali si je vselej žele!, da se stvari razpletejo tako, kot so se. Toliko ga nisem poznal. Nazadnje sva govorila ob lanskem reševanju Dejana Miškoviča in Pavla Kozjeka, ko je bil v odpravi tudi moj sin in smo koordinirali reševanji. Ne morem pa konkretneje komentirati njegovega pristopa. A tak je bil, in če se izpostaviš, vselej zbudiš pozitivne in negativne odzive. Mislim, da je šla vsa stvar včasih čez mejo dobrega okusa, a ne po njegovi krivdi, bolj zaradi medijev. Nekaterim je bilo to všeč, pri drugih je zbudilo odpor. O omalovaževanju pa ni govora. Alpinizem v bistvu ni tak, dogaja se daleč od oči javnosti. Sodobna tehnologija ga je nekoliko bolj približala ljudem, a ne v največjih višinah.

Humarja so, ko je v steni Nanga Parbata čakal na reševalce, novinarji lahko klicali po satelitskem telefonu.
Dramatično je že bilo. A Tomaž bi se lahko tudi odločil, da se ne bo pogovarjal. Nesprejemljivo s strani novinarjev pa je to, da ne vedo, da v steni nikakor ne moreš napolniti baterije telefona, ki je lahko življenjskega pomena. Komunikacija naj bo le najbolj nujna. Čudi me, da je del javnosti to sprejel z zanimanjem. Poznam primer iz Chamonixa: moj danes že pokojni prijatelj je tudi veliko tvegal z raznimi smučarskimi spusti. Nazadnje je prišel z načrtom, ki je bil že na meji, in poskusil je za sodelovanje pridobiti tudi medije. A dočakal je splošno nasprotovanje svojemu načrtu, ljudje so ocenili, da je šel predaleč in pri tem niso želeli sodelovati. Podobno kot s Humarjem je bilo ob reševanju Miškoviča in Kozjeka; takrat so šle baterije satelitskih telefonov zaradi novinarjev k vragu.

Omenili ste pokojnega kolega. Zdi se mi, da imate alpinisti precej prijateljev ali vsaj znancev, ki so umrli mladi. Kdaj razmišljate o tem?
Pri vrnitvi z Jalung Kanga sem bil priča padcu Boruta Berganta. Videl sem ga, ko je padal s stene. Mislim, da je pravzaprav umrl, da se ni ubil pri padcu. Bil je tako izčrpan, da ni več mogel stati. Ko sem kasneje razmišlja!, kaj bi še lahko storil- potrebovala sva še kakih 50 metrov do razmeroma varnega mesta, kjer sem nato prenočil - nisem vedel, kako bi še lahko pomagal nekomu, ki je v takih razmerah enostavno ugašal. Tisti trenutek to ni bil hud problem. Že prej sem razmišljal, kako bi se odzval, če bi se ponesrečil soplezalec, in vselej sem se spraševal, ali bi v takem položaju lahko zvozil. Ko je do tega prišlo, sem lahko normalno reagiral. Vsa stvar je prišla za mano kasneje. Enako se lahko jutri pripeti tudi meni.

Zdi se, da brez medijske podpore alpinistični dosežki v slovenski javnosti nimajo več posebnega odmeva. Včasih je šlo skorajda za dosežke nacionalnega pomena.
To so bili drugi časi. Celoten sistem se je spremenil. Slovenija ima tudi to posebnost, da je nekoliko manjša, zato smo imeli do alpinizma drugačen odnos, a sedaj smo tudi v tem bolj podobni tujini, kjer so alpinistični dosežki bolj lokalnega pomena. Vrhunski alpinizem ni značilen samo v Aziji, je po vsem svetu, in če nimaš podpore medijev, te ni. Je samo stvar odločitve posameznika, ali bo šel v navezo z mediji ali bo vztrajal v anonimnosti. Ljudje smo nečimrni. Nekateri ljudje morajo povedati, kje so bili in kaj so dosegli - bodisi zaradi nečimrnosti bodisi iz potrebe, ker so za njimi sponzorji, ki si želijo reklame. Če se greš stvari, ki zahtevajo denar, si prisiljen stopiti v ta čarobni krog, ki se nikoli ne neha. Saj vem, tudi jaz sem bil del tega in mi na koncu ni bilo več všeč. Zato sem iz tega tudi izstopil. Od tebe zahtevajo vedno več. Pritisk sponzorjev je sicer prikrit. Ne zahtevajo neposredno vzponov, a vselej te vprašajo po načrtih, in to se nikoli ne neha. Noben alpinist ni bil nikoli dovolj plačan za svoje tveganje, dobil je samo drobtinice, s katerimi se je lahko za nekaj časa posvetil temu športu, si plačal stroške odprave. Nobeden od alpinistov, vključno z Reinholdom Messnerjem in Britancem Chrisom Bonningtonom, ni obogatel zaradi podpore sponzorjev. Večino denarja se zasluži s knjigami. Omenjena sta imela na voljo tudi precej večji jezikovni trg, kot ga imajo Slovenci.

Je pri nas zdaj težje dobiti sponzorje kot pred leti?
Seveda.

So krive nesreče?
Ne vem, mogoče. Letos je ta statistika res žalostna. Sedaj je zaradi krize položaj še slabši, vprašanje je, ali sploh še lahko pričakujemo podporo sponzorjev za večje odprave.

Nekdaj so šle plezat nacionalne odprave, sedaj se bolj zdi, da gre za vzpone posameznikov.
Ni denarja za veliko ekipo. Spremenili so se tudi časi, in tak pristop kot nekdaj ne deluje več najbolje. Danes je bolj primerno, da se zbere skupina kolegov, ni nujno, da so vsi vrhunski plezalci, pomembno je, da se razumejo in da se imajo dobro. Drugače je muka preživeti dva meseca v šotoru z nekom, ki ga slabo poznaš, nazadnje ga niti videti nočeš več. Hitro pride do trenj. Take odprave so bile vselej kritične in pogosto je bilo slišati hude besede. Nazadnje ti ni všeč niti kolegov način prehranjevanja.

Plezalci ves čas negodujejo, da ni denarja in pozornosti javnosti, a te težave poznajo tudi v številnih drugih športih.

Bi imel Tomaž Humar več možnosti za preživetje, če bi na zadnjo odpravo šel z večjo spremljevalno odpravo?
Tomaž si tega ni želel, šel je na pot tako, kot je bil zadnja leta vajen. Podrobnosti niti ne poznam, a slišal sem, da so ga iskali na napačnem kraju. Dobro je, da po stari hribovski navadi vsaj nekomu poveš, kam greš, kdaj in kje se boš vračal. To delamo še pri nas v naših gorah. Večina ljudi niti ni vedela za njegovo pot. Če nič drugega bi vsaj vedeli, kje ga iskati.

Zaradi komunikacije je bilo največ vprašanj.
Zavedati se moramo, da komunikacija ni tako enostavna, kot je pri nas. Alpinist ima vsaj telefon, nekdaj ni imel niti tega. A če imaš v baznem taboru nekoga, ki spremlja tvoj vzpon in sestop, je vse skupaj lažje. Če bi ga iskali na pravem kraju, bi se vsa stvar morda drugače končala. V švicarski ekipi so res vrhunski reševalci, a če ne vedo, kam ... Nekoliko je pripomoglo tudi vreme. Vem pa, da je komuniciranje lahko res problematično. Ob Kozjekovem reševanju sem bil v stiku s sinom, obenem pa sem lahko spremljal informacije, ki so krožile po medijih in med ljudmi, in res čudiš se lahko, kaj se iz vsega naplete. Kaos.

Kako na tuje alpiniste gledajo povprečni prebivalci gora v Nepalu, Pakistanu, Južni Ameriki?
Kaj pa vem, nikoli se nisem pogovarjal z njimi. Kaj si mislijo o nas? Zanje je to malo neumno. Nosači in šerpe tega ne delajo iz veselja do alpinizma. So med njimi tudi taki posamezniki, a večinoma to počno zaradi denarja. Zanje so hribi božanstva, kamor se ne hodi. Zanje je plezanje po gorah prenevarno. Morda si mislijo, da nismo najbolj »gladki«. Smo jim pa dobrodošli, saj to zanje pomeni zaslužek. Vsi imajo nekaj od tega, a tudi tam se stvari razvijajo. Pot proti baznemu taboru za na Everest je zdaj kar turistična cesta. Enako kot v Alpah. Okrog Everesta je danes tako, da nas, ki smo bili tam pred kakšnimi dvajsetmi leti, kar šokira. V Himalaji sem bil prvič leta 1985, drugi naši alpinisti še prej. Pogovarjal sem se s Stremfljem in Jakofčičem, ki sta bila v zadnjem času tam. Kadar slišim njune zgodbe, se moram nasmejati. Noro. Pa ne, da bi na to gledal zviška, češ kako je bilo v naših časih. A vse to se bo še nadaljevalo. Nepalci imajo to za svoj kruh. Morda nekaterim šerpam ugaja postavljanje rekordov po številu vzponov na Everest ali hitrosti vzponov, a da bi šli gor iz lastnega veselja? Ni možnosti. Vzpon na Everest je bil včasih čez spodnji del ledenika, ki je precej nevaren in odprave so morale pogosto napeljati svoje vrvi. Nepalci so ugotovili, da lahko to počnejo sami in alpinistom računajo za vrvi - ena je za vzpon, druga za spust. Tujcem na ledeniku naredijo tudi platoje za šotore, vse; čakam samo še, da na južnem sedlu postavijo bivake. Češ, zakaj se vsako leto znova trudijo s pripravo terena za šotore. Kolegi mi pravijo, da nisem normalen, da se to ne bo zgodilo. Rekel sem jim, da če bomo še živi, se bomo še pogovarjali o tem. Treba se je postaviti v njihovo kožo. Zakaj delajo vse to? Zakaj imajo v baznem taboru pod Everestom točiIni pult, internet, televizijo, celo kino in nočni klub? Ker je prijetno, ker so ugotovili, da lahko še na ta račun nekaj zaslužijo. Zato tudi ne pustijo drugim napeljati svojih vrvi, temveč jim zaračunajo uporabo svojih.

Kako velik je ta bazni tabor?
Danes potrebuješ okoli dvajset minut, da prehodiš ves bazni tabor. Je pa postavljen na ledeniku, kjer ne moreš postaviti pravih poslopij. Če bi bilo le malo podlage, ki se ne premika, bi bilo že danes drugače. Ne bi več postavljali šotorov. In zakaj bi jih? Če se postavimo v kožo človeka, ki si želi olajšati življenje, je to popolnoma razumljivo. To počnemo vsi. Če ne bi, bi še danes živeli v jamah. A nekaterim se zdi to nesprejemljivo. Ne vem, zakaj?

Iz plezanja v gorah, kjer ste v steni sami, ste padli v tekmovalno plezanje v dvoranah, kjer na plezalca »vpijejo« gledalci. Mar to plezalcev ne moti?
Samo popravil bi vas. Od začetka sem se ukvarjal z vsemi vejami plezanja, in prvo tekmo smo organizirali že leta 1988. Vselej sem govoril, da mora alpinist za dobre vzpone v gorah tudi drugače trenirati - danes to počnejo vsi. Sta pa dva različna svetova, ki ju ne mešam. V športnem plezanju vidim predvsem šport, kjer tekmovalci niso zrasli s hribi. Kot otroci so pri štirih ali petih letih začeli plezati v dvoranah, gora pa ne poznajo niti ne vedo, kako je biti v steni, odmaknjen od sveta. Vajeni so tekmovalnega stresa in navijanja. Tehnično so zelo dobri plezalci, a vsi se ne bi najbolje obnesli v drugačnih razmerah na gori. Morda zanje ni problem preplezati zahtevne smeri v skalni steni, a v zimskih razmerah, v snegu, ledu, pri nizkih temperaturah je to druga zgodba. V velikanski steni bi se prav hitro izgubili, tudi je varovanje manj zanesljivo kot v dvorani, padci v hribih so lahko usodni. Primerjati oba načina plezanja je težko, jaz se temu raje izognem.

Slovenci se imamo za narod planincev. Zakaj ni športno plezanje bolj priljubljeno?
Očitno potrebuje čas. Plezalci seveda ves čas negodujejo, da ni denarja in pozornosti javnosti, a te težave imajo številni drugi športi. Mnogi so petkrat starejši od športnega plezanja, ki se je razvilo iz planinstva, zato dvorana s slednjim nima prave zveze. Rokometaši, košarkarji, odbojkarji imajo vsak teden tekme, o katerih poročajo mediji. Pri nas je tega veliko manj. Na najvišjem nivoju smo imeli letos 13 tekem. Nismo še prišli tako daleč, da bi mediji poročali: »Maja Vidmar se pripravlja tam pa tam, forma je dobra.«

O njej se sliši nekajkrat med letom in morda še ob koncu sezone na tekmi v Kranju.
Letos so tekmo iz Kranja prenašali še na Kitajskem, drugje tega niso imeli. Podobno je na drugih tekmah. Če poročamo, da je eden od naših tekmovalcev zmagal na tekmi za svetovni pokal, a ne moremo priskrbeti posnetka, potem ne pridemo daleč. Za slabšo prepoznavnost nismo krivi samo v Sloveniji, tako je v svetu. Mi lahko naredimo prenos, pa to za položaj športa v svetu ne bo prav nič pomenilo.

Ko sta vaša sinova šla po vaši poti, vas je kaj zaskrbelo?
Ne. Vedel sem, kakšno je tveganje, a vedel sem tudi, da človeka, ki se za nekaj odloči, od tega težko odvrneš. O tem smo se resno pogovorili. Moja sinova sta začela plezati v otroštvu kot dvoranska športnika. Za alpinizem moraš najprej dorasti. Kot eden od staršev lahko otroku nekaj priskutiš ali pa mu pomagaš z nasveti, znanjem, s skupnim plezanjem. Odločil sem se za drugo pot, ker sem bil včasih sam na istem, starši so mi branili plezanje, pa ni bilo boga, ki bi mi to preprečil. Po značaju sem tak, da če si nekaj zabijem v glavo, vem, da ni možnosti, da me od tega odvrnejo. Sinovoma sem pomagal, a obenem sem ju držal na verigi. Dokler nisem bil prepričan, da nekaj obvladata, ju nisem pustil sama naprej.

Sta že kar uspešna alpinista.
Da, za seboj imata že precej vzponov, a zdi se mi, da na plezanje gledata drugače kot jaz. Mene je popolnoma prevzelo in v določenem obdobju nisem počel ničesar drugega. S pokojnim Nejcem Zaplotnikom sva bila sorodni duši in zelo veliko časa sva zapravila za plezanje. Takega pristopa danes ne bi odobraval. Sinova nista tako zagrizena, imata tudi druge interese, počneta vse živo. Zdi se mi, da imata bolj odrasel pogled na to, kar počneta, kot sem ga imel v njunih letih.

Bosta kdaj splezala na Lhotse?
Ne vem, treba ju je vprašati.

Tekst: Marko Medvešek
Foto: Primož Lavre in osebni arhiv Toma Česna

  07.12.2009


– zadnjih petnajst let pleza zase. Nedavna smrt Tomaža Humarja je znova postavila v ospredje vprašanje o tveganju, ki se mu izpostavljajo alpinisti, in kaj jih sploh vleče v stene na drugem koncu sveta. Česen se je takim izzivom odpovedal, zdaj je izpostavljen predvsem kot predsednik komisije za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije.


 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46047

Novosti