Nedelo, 27.08.06 – Mitja Meršol: ... , skoraj zagotovo ne bi postal novinar – Jože Dekleva - Pepi
Nedelo, nedelja, 27. avgusta 2006
Novinarske legende: Jože Dekleva – Pepi
Če si med smučanjem ne bi zlomil noge,
skoraj zagotovo ne bi postal novinar
Nekoč smo napisali štiri vrstice o formuli 1 in po cele strani o smučanju, zdaj pa le štiri vrstice o smučanju in po cele strani o formuli 1, komentira nihanje zanimanja za različne športe izkušeni dolgoletni športni novinar Pepi Dekleva
Na kavču v stanovanju v Šiški je bilo nametanih na kupe listov, knjižic, publikacij. »Pripravljam nov predstavitveni bilten slovenske smučarije,« mi je pojasnil Jože Dekleva, ko je takoj opazil, kam sem zapičil pogled. Novinar Jože Dekleva, za prijatelje Pepi, je pri 76 letih še vedno zelo zaposlen, tako da sva se morala zaradi njegovega najnovejšega biltena srečati popoldne, zunaj njegovega delovnika. Novinarski asi kar vztrajajo, mi je zapisal v posvetilu v svoji – ne edini – knjigi V službi smučanja, ki govori o obdobju Toneta Vogrinca. In čeprav Pepi tega ni zapisal v prvi osebi množine – in tudi sicer me je prepričeval, da zagotovo ni kakšna »legenda« –, izrek o vztrajanju nesporno velja tudi zanj.
V mladih letih je bil tudi sam smučar. Življenjsko pot si deli s smučarsko reprezentantko Kristo Fanedl. Sin Andrej je prav tako zelo predan športu in medijskemu delovanju. Ko si je Pepi pri smučanju močno poškodoval nogo, je pri petnajstih postal kurir pri Poletu in se še naprej najbolj zanimal predvsem za smučanje. Čeprav je diplomirani pravnik, je bil le kratek čas sodnik za prekrške v Domžalah, drugače pa vseskozi novinar. Najprej pri Dnevniku, Tanjugu, od 1961 pa je bil več kot tri desetletja redno zaposlen kot športni novinar in urednik pri Delu. Prve zimske olimpijske igre, ki jih je spremljal, so bile pred 50 leti – v Cortini d"Ampezzo leta 1956 …
Odsihdob si poročal z devetih, desetih zimskih olimpijskih iger …
No, niso bile samo zimske olimpijske igre, ampak tudi poletne. In sploh, ali se spomniš, kako sem v 90. letih prišel k tebi, ko si bil dopisnik v New Yorku, in si me peljal v OZN? Tedaj sem bil v Frostburgu v Marylandu na svetovnem prvenstvu v kajaku na divjih vodah. Torej ni šlo zgolj za smučanje in zimske olimpijske igre.
Česa se spomniš iz Cortine d"Ampezzo? Tega je že petdeset let.
Uh, spomnim se … Hja, spomnim se, da je bilo mraz kot sto hudičev. Kakšnega posebno hudega dela nisem imel, ker sem poročal za tednik TT, za Slovenski poročevalec pa sta dnevno pisala Evgen Bergant - Kuki in Dušan Kuret.
Ste se tedaj novinarji res bolj zanimali, kakor sem nekje prebral, za mlado Sofio Loren, ki je tudi prišla v Cortino d"Ampezzo?
(Smeh in nato še bolj hrapav glas, kot sem ga vajen pri Pepiju.) No, punca je res vzbujala zanimanje, ampak glavno vlogo pri tej tematiki je imel televizijski kolega Beno Hvala, ki je bil že tedaj bolj internacionalen, mi pa smo bili bolj provincialni. Tudi za TT je bila to dobra zgodba. Seveda pa ne gre pretiravati s tem, saj nas igralka na kakšen fruštek ni ravno vabila.
Zbir vseh olimpijskih iger in vrste spremljajočih dogodkov je nedvomno bogata zakladnica, v katero lahko zahajaš v raznih miselnih povezavah, mar ne?
Veš, da bi ti vse to skupaj dalo kakšno notranje bogastvo, ne, tega ni. Bilo je bolj garanje, še posebno ko poročaš z OI sam, na primer iz Mehike, Sappora na Japonskem, in moraš nenehno letati naokoli. V veliko pomoč so bili tudi stalni dopisniki Dela v tujini, na primer Bogdan Pogačnik v Franciji ali Slavko Fras v Nemčiji. Bogdan je veliko pomagal pri OI v Grenoblu, Fras je bil sploh nepogrešljiv med OI v Münchnu leta 1972, ko se je zgodil palestinski teroristični napad.
Torej si bil tudi v Münchnu. Tudi v času terorističnega napada?
Da. Napadu samemu nisem bil priča, toda takoj po njem sem šel v olimpijsko vas in nato hodil na tiskovne konference. Nabralo se je kakih tri tisoč novinarjev. Takšne novinarske množice še svoj živi dan nisem videl. Bolj osebno sem doživel spopade v Mehiki, med olimpijskimi igrami leta 1968. No, v Mehiki sem se hotel kot novinar prvič in zadnjič iti malo turizma. Več kot deset dni prej sem šel tja. Malo sem se hotel potepati naokoli, si ogledovati znamenitosti. A prvi udarec je bil že to, da so mi na letalu izgubili prtljago. Na sebi sem imel malone zimsko obleko, v Mehiki pa vročina. Drugi, tretji dan mojega bivanja pa je počilo, dobesedno nad našimi glavami. Študentski protesti proti olimpijskim igram – češ da si siromašna dežela, kot je Mehika, ne bi smela privoščiti teh iger – so se sprevrgli v nasilje, v spopade s policijo. Ta je odgovorila z orožjem. Bil je skrajno krvav uvod v olimpijske igre, s kakimi 80 mrtvimi. O vsem tem sem moral seveda nenehno poročati. Aca Stanovnik me je vsak dan klicala iz redakcije: »Pepi, poročaj za zunanjo, za prilogo …« Adijo izlet! In turizma se potem pri svojem delu nikoli več nisem šel.
Če malce bolj dosledno pogledava tvojo kariero: tudi sam si hotel biti nekoč alpski smučar, kajne?
No, košček tega sem bil. Pri smučanju sem si tudi zlomil nogo. In ta nesreča je bila naključni povod, da sem stopil v novinarstvo. Življenje je res polno naključij. Če si takrat ne bi zlomil noge, skoraj zagotovo ne bi stopil na novinarsko pot. Ker je bil zlom zelo hud, zaletel sem se v smreko, sem se zdravil kar vse leto. Ko so me potem postavili na noge, nisem znal hoditi. Zdravnik pa mi je dejal: »Ho, ho, zdaj bova pa začela rehabilitacijo.« Mislil sem, da me bo poslal v kakšne toplice. On pa je vprašal: »Imaš kolo?« – »Imam.« In je odsekal: »Od jutra do večera se vozi s kolesom. Potem pa se čez tri mesece spet oglasi na pregled.« Da ne bi kolesaril zastonj, sem šel na Polet in se tam prijavil za kurirja. In sem iz Parmove v tiskarno v Župančičevo vozil rokopise. Zlasti intenzivno je bilo to ob nedeljah, ker je Polet izhajal ob ponedeljkih. Takrat nas je nekaj mulcev s Kodeljevega in iz Most tudi sicer prinašalo športne izide v redakcijo … Potem sem začel nekaj malega o športu pisati za Dnevnik. Spet naključje. Leta 1953 je skoraj vsa moška ekipa Dnevnika zaradi tržaške krize odšla na orožne vaje. Glavni urednik Dušan Benko me je pri mojih 23 letih nastavil za urednika športne rubrike.
Po krajših zaposlitvah na Tanjugu in – po pravniški diplomi leta 1960 – na domžalski občini kot sodnik za prekrške si se leta 1961 zaposlil v športni redakciji Dela in ostal v njej vse do upokojitve sredi 90. let.
Prošnjo za zaposlitev v športni redakciji Dela sem pravzaprav oddal sočasno s sodniško zaposlitvijo v Domžalah. Honorarno sem praktično vsak večer zahajal v Delovo športno redakcijo. Nekoč sem si med sodniško službo celo vzel dopust, da sem šel lahko poročat z neke kolesarske dirke … Novinarstvo je pri meni prevladalo in ostalo za vselej.
V svoji dolgoletni reporterski karieri si spoznal številne športnike, zlasti smučarske. Kateri so se ti najbolj vtisnili v spomin?
(Daljši razmislek.) V prvi vrsti nekateri slovenski, prav gotovo. Seveda je bilo naše smučanje na mednarodni sceni v določenem obdobju stvar 30. ali 40. mesta. Po vojni, ko še nisem delal kot smučarski novinar, so prevladovali uspehi Tineta Muleja, Janka Štefeta … Ko pa sem jaz začel poročati, je bila precejšnja sivina v smučanju. In sem si seveda močno želel, da bi lahko napisal kaj blestečega o naših tekmovalcih. Potem se je pojavil pobič, ki se je nenadoma uveljavil kot evropski in svetovni mladinski prvak in postal veliko ime. To je bil Bojan Križaj! Kako je bilo potem lažje pisati, ko je šlo za naše uspehe! Zmage so se kar vrstile. Močno se spominjam tudi Stenmarka, ki je sicer veljal za precej odljudnega človeka, a me je kar prenašal. Na neki skupni poti v Garmisch sem ga celo učil italijanščine. Sicer pa sem imel kot novinar vedno določeno distanco do tekmovalcev. Prijateljeval sem edinole z južnotirolskim smučarjem in italijanskim reprezentantom Erwinom Strickerjem, ki me je, bil sem precej starejši od njega, klical kar »oče«. Prirejal je tudi tekme v dobrodelne namene in pomoč smučarskim invalidom in me je vedno vabil nanje. Na eni izmed njih je nastopil tudi sin Andrej. Ko je pri nas 1991. izbruhnila vojna, me je poklical in vprašal, ali potrebujem kakšno pomoč.
Kako gledaš na sedanje slovensko smučanje?
No, zdaj je zatišje. Sedem suhih let, bi lahko rekli. Gre za valovanje vrh-dol-vrh. Razlika med tedaj in danes pa se kaže tudi pri opravljanju našega poklica in po zanimanju za vsebino. Ko si napisal poročilo, je bilo opravljenega šele pol posla. Potem je nastopilo čakanje na telefonsko zvezo. Poročati iz Francije je bila prava groza, ker so bile telefonske linije obupne. A tudi iz Planice ni bilo kaj dosti drugače. Zdaj gre vse bliskovito hitro. Podobno je z vsebino. V začetku moje kariere je bilo državnemu prvenstvu v smuku v časopisu posvečene najmanj četrt strani, formuli 1 pa štiri vrstice. Zdaj je četrt časopisne strani namenjene formuli 1, štiri vrstice pa državnemu prvenstvu v smuku.
Besedilo Mitja Meršol, fotografija Ljubo Vukelič