Predlani napisana razprava Boruta Peršolje, ki je - ob načrtih PD Ljubljana Matica in še nekaterih, pa tudi sicer - še vedno aktualna.
Razprava Boruta Peršolje, ki jo spodaj poobjavljamo, je bila objavljena v Planinskem vestniku predlani, v junijski številki prvi del, drugi del pa v septemberski številki pod naslovom Gospodarski pomen gorništva. Čeprav so podatki, uporabljeni v članku, lahko danes tudi drugačni, pa razmerja in trendi ostajajo, zapisane ugotovitve in predlogi pa ostajajo aktualni. Besedilo je bilo poslano v obravnavo tudi Gospodarski komisiji Planinske zveze Slovenije, pa je ostalo brez odmeva.
Čemu služijo planinske koče?
HVALA ZA ČAJ
Približuje se 133. poletna sezona, od kar se lahko obiskovalci slovenskih gora ustavimo v planinski koči. Prva planinska koča v slovenskih gorah z imenom Triglavska koča je bila odprta 8. 9. 1871 (Matjaž Deržaj opozarja, da je uveljavljeno ime Triglavski tempelj napačno). Pri tem zavestno izpuščamo pastirsko naselitveno kulturo, ki je na primer na območju Velike planine po raziskavah dr. Toneta Cevca prisotna že vsaj tri tisoč let. Prva planinska koča je hitro dobila trdnejše posnemovalke, saj je njihovo skupno število do danes naraslo na 167 planinskih koč in bivakov, ki so na uradnem seznamu Planinske zveze Slovenije in jih nad vhodom razkriva tipična rdeča kovinska plošča z znakom Planinske zveze Slovenije.
Obisk gora narašča
Do planinskih koč vodijo planinske poti, zato oboje skupaj imenujemo gorniška infrastruktura ali gorniško omrežje. Ti zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake so namenjene izvajanju športnih, gospodarskih, raziskovalnih, humanitarnih in kulturnih dejavnosti povezanih z gorsko naravo. Razvejeno in vsakomur dostopno gorniško omrežje je hkrati učinek in spodbujevalec gorniške dejavnosti, kar se odraža v številu in kakovosti ali načinu obiska gora. Osmišljena planinska koča pa omogoča prostovoljni in nepridobitni planinski organizaciji tudi pridobivanje pomembnega finančnega vira za izvajanje svoje dejavnosti.
V zadnjem desetletju opažamo, da se gorniška dejavnost v gorah povečuje in sproščeno širi izven okvirov planinske organizacije. Raziskava Slovensko javno mnenje ugotavlja, da se z gorništvom ukvarja 15,7 % prebivalstva oziroma več kot 300.000 prebivalcev Slovenije, kar ga po priljubljenosti uvršča na visoko četrto mesto. V Poročilu o stanju okolja v Sloveniji 2002 je v poglavju Turizem zapisano, da planinske koče obišče nad 1,5 milijona obiskovalcev letno, med njimi tudi veliko tujcev. V Statističnem letopisu za leto 2003 beremo, da je bilo na dan 31. 8. 2002 v planinskih kočah na voljo 6036 ležišč in da je bila v letu 2002 njihova povprečna letna zasedenost 7 %, v višku poletne sezone (avgusta) pa 15,2 %. Vsega skupaj je v letu 2002 v planinskih kočah prenočilo 84.227 obiskovalcev, od tega 22.099 tujcev (26 %). Planinska zveza Slovenije navaja oceno, da slovenske gore letno obišče čez 3 milijone obiskovalcev.
Sobivanje koče na gori
S povečanjem števila obiskovalcev je dobilo gorniško omrežje drugačen pomen. Ne samo da omogoča varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, pač pa ta obisk tudi usmerja v prostoru in času. Dobro vzdrževane planinske poti obiskovalce odvračajo od hoje izven poti in preprečujejo spore z lastniki zemljišč po katerih vodijo poti. Planinske koče, ki so v času gradnje po naključju našle svoje mesto v (visoko)gorski pokrajini, s premišljenimi ukrepi v zadnjem obdobju postajajo njen sestavni del. Ti aktivni ukrepi obsegajo zmanjševanje udobja in odpadkov, čiščenje odpadnih vod, preprečevanje hrupa in okolju prilagojeno energetsko oskrbo. Povečan obisk pa očitno ne pomeni tudi boljših gospodarskih rezultatov, saj se javno izražena stališča društev vrtijo predvsem okrog težav povezanih s težkimi pogoji poslovanja.
Za učinkovito spajanje planinskih koč s pokrajino pa morajo gradbene in druge tehnične posege dopolniti tudi spremenjene navade obiskovalcev, ki jih lahko dosežemo le z usposabljanjem in osveščanjem. Tudi usmeritev, da gorniki vedno več hrane in pijače prinesemo s seboj, se bo nedvomno še nadaljevala, če ne bomo vanjo posegli s spremenjenimi navadami, tako pri obiskovalcih gora, kot pri oskrbnikih planinskih koč. Načrtno uvajanje prehranjevanja v planinskih kočah ima lahko pri izvajanju gorniške dejavnosti kar nekaj pozitivnih učinkov. Če drugega ne, to lahko pomeni nošnjo lažjih nahrbtnikov (pomembno zlasti pri gorništvu najmlajših) in doslednejše vpisovanje v vpisne knjige.
Podporo temu procesu zagotavlja program kakovostne množičnosti. Njegov globalni cilj je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varnejše gibanje, ki pa ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov za obvladovanje posameznih prvin gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje in raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj gostje. V izvajanju programa sodelujejo zlasti mentorji planinskih skupin, vodniki Planinske zveze Slovenije in inštruktorji planinske vzgoje.
Lahko prebavljiva hrana – lahek nahrbtnik?
Pa preidimo k bistvu – k hrani (ki obsega tudi pijačo). Gorniku na turi zagotavlja hrana obnovo energije in moči, posledično vpliva na njegovo počutje, ta pa na varnost. Oskrbniku hrana vzame največ časa, zaposluje ga ekonomičnost priprave, kakovost jedi, postrežba in pomivanje ... Ob koncu dneva je vse skupaj izraženo v ostanku prihodka. Vpliv v koči ponujene hrane na gorsko naravo, pa se kaže v porabi vode za njeno pripravo in onesnaženosti teh odplak, rabi toplotne in električne energije ... Skromnost ponudbe pomeni, da kakovost hrane vrednotimo z več vidikov – po njeni kalorični vrednosti, okusu in količini, pa tudi glede na vložek toplotne energije pri pripravi in količini trdih in tekočih odpadkov po zaužitju.
Za enodnevnega obiskovalca gora prehrana v planinski koči ne more biti nikakršen problem. S telesnimi zalogami in možnostjo hitre obnovitve teh zalog doma v dolini, je kratkotrajna sprememba v prehrani dobrodošla in celo prijetna. Pri večdnevnem bivanju v gorah pa pogrešamo raznovrstno in uravnoteženo zdravo prehrano in obroke, ki bi zadostili snovno-energetskim potrebam gornikov. Enoličnih enolončnic se na večdnevnih turah hitro zasitimo. Na gorniških usposabljanjih, ki jih izvajamo širom po Sloveniji opažamo, da je v naših kočah na voljo premalo testenin, sveže zelenjave (zlasti solate) in sadja pa ni zaslediti niti v nekaterih dolinskih kočah tretje kategorije (da ne bo pomote – po razvrstitvi Planinske zveze Slovenije). Sedanja ponudba je prilagojena predvsem odraslim – tako po izboru jedi kot tudi količini. Otroških jedi, zlasti pa otroških porcij, naši oskrbniki praktično ne poznajo.
Prednosti uporabe planinskih koč
Pri vodenju skupin mladostnikov in mladih na turah, še zlasti na večdnevnih prečenjih gorskih skupin in premičnih planinskih taborih, je zagotavljanje preskrbe s hrano in pijačo eden večjih organizacijskih (in finančnih) zalogajev. V osnovi imamo dve možnosti: samooskrbo iz nahrbtnika ali postrežbo v planinski koči. Samooskrba pomeni težji nahrbtnik, enoličnost prehrane in obvladovanje osnovnih kuharskih veščin. Ta ciljna skupina gore šele spoznava, zato ponavadi še ne dosega ali zmore prehranske gorniške samostojnosti. Izbira planinske koče zato ni samo izhod v sili, ampak tudi premišljena stopnica k zrelosti.
Z načrtnim obiskom, prenočevanjem in spoznavanjem življenjskega utripa planinskih koč skušamo vodene navaditi na njihovo uporabo. Te vsebine so sestavni del gorniškega usposabljanja otrok in mladih, večplastnost (ali po učiteljsko učni cilji) takšnega ravnanja pa je vodnikom Planinske zveze Slovenije dobro znana. Zato smo zlasti ob koncu šolskega leta v mladinskih odsekih redno izvajali dvo ali več dnevne ture s prenočevanjem kot piko na i celoletnega dogajanja. Ni bilo redko, da smo v kočah prenočevali tudi v okviru gorniškega tabora postavljenega v dnu ene izmed alpskih dolin. Odločitev o selitvi taborečih v planinsko kočo (sicer udobno nameščenih v šotorih s polno prehrano taborne kuharice) je bila v finančnem smislu neumnost. Najemnino za taborni prostor smo plačevali kljub temu, da so šotori samevali, jasno pa je, da je šlo veliko denarja tudi za prehrano udeležencev in vodnikov, ki znajo po turi v koči pospraviti zavidljive količine hrane. Pa smo kljub temu to počeli dolga desetletja. Pridobljena vsebina – bivanje v planinski koči – je bila očitno v sorazmerju s stroškom.
Kuhana voda je zlato
In kako je danes? Organizirane skupine mladih v planinskih kočah vedno manj prenočujejo. Učni cilji usposabljanj so ostali enaki, spremenil pa se je odnos planinskih društev, njihovih gospodarjev in oskrbnikov, izostren v cenovni politiki. To, da smo ena sama, velika planinska družina, drži le še v (slabih) političnih govorih planinskih funkcionarjev. Vse, tudi gorniško usposabljanje otrok in mladih z namenom, da bi morebiti čez deset ali več let vendarle imeli odnos do prostovoljnega dela (tudi pri planinskih kočah!), je prepuščeno trgu in tržnim zakonitostim.
Zelo nazoren primer: upravni odbor Planinske zveze Slovenije v skladu s Statutom Planinske zveze Slovenije vsako leto sprejme sklep o najvišjih cenah nočitev, osnovne prehrane in napitkov v planinskih kočah 1. in 2. kategorije. Sklep za leto 2004 na primer določa, da je najvišja cena čaja (0,25 litra) v planinski koči 1. kategorije 300 SIT, v planinski koči 2. kategorije pa 200 SIT. Planinska skupina, sestavljena iz 27 otrok od 1. do 6. razreda osnovne šole, ki jo vodi 7 vodnikov Planinske zveze Slovenije, si čaj obeta pri večerji in pri zajtrku. Skupaj skupina popije 68 čajev (17 litrov te prijetno sladke tekočine), za kar plača od 13.600 SIT do 20.400 SIT. Zanimivo je, da bi ta skupina za 17 litrov navadne vode, ki jo ustekleničeno (s helikopterjem) pripeljejo v to isto planinsko kočo, po dogovorjenem ceniku plačala od 3400 SIT do 6800 SIT (po predpisani ceni 300 oziroma 600 SIT za 1,5 litra).
Srž zgodbe je, da si organizirane skupine, še posebej pa skupine otrok in mladih iz planinskih društev, zaslužijo drugačno obravnavo. Recimo v obliki povprečnine oziroma pavšalnega zneska za plačilo skupne količine čaja in ne zaračunavanje vsake skodelice čaja posebej. Težnja po zaslužku naj bo samoomejevana s prvotnim namenom planinskih koč in delovanjem planinske organizacije.
DOMAČNOST PLANINSKIH KOČ
V prejšnji številki smo planinske poti in koče skušali vsebinsko umestiti v gorski svet. Opozorili smo na njihov pomen pri vzpodbujanju gibanja v gorah, na varstvo gorske narave in na vez, ki prostovoljni in nepridobitni planinski organizaciji omogoča pridobivanje pomembnega finančnega vira za izvajanje svoje dejavnosti. Članek smo sklenili z ugotovitvijo, da mora biti težnja po zaslužku samoomejevana s prvotnim namenom delovanja planinske organizacije. Tokrat pa iščemo odgovore na vprašanji, kaj zmorejo naše planinske koče v kontekstu celotnega slovenskega gorništva in kje so meje rasti gorskega turizma?
Če je bil v slovenskih gorah v zadnjem desetletju in pol narejen bistven premik zlasti pri ekološki sanaciji planinskih koč (kjer gremo nedvomno v korak z ostalim evropskim alpskim svetom), pa pri notranji vsebini in življenju planinskih koč capljamo daleč za sosednjimi alpskimi državami. Ponavadi to vsebino odpravimo s cenikom jedi, pijač in prenočevanja. Pa vendar so planinske koče še nekaj več. In ta več se skriva v gorniški vpetosti planinske koče v prostor in življenje, ki ga s seboj prinašamo obiskovalci. V sodobni turistični ponudbi se zato ne vlaga samo v izboljšanje tehničnih oziroma nastanitvenih razmer, ampak se povečuje tudi obseg in kakovost samih storitev.
Ciljne skupine obiskovalcev gora
Če drži podatek, da slovenske gore letno obišče čez tri milijone obiskovalcev, potem to v življenju gora pomeni naslednje: da je prav vsak dan v letu (365 dni) v slovenskih gorah 8220 ljudi (približno toliko prebivalcev imata Ravne na Koroškem ali Kočevje). Ob upoštevanju sezonskosti obiskovanja predpostavimo, da se 2/3 (to je 2 milijona obiskovalcev) skupnega števila odpravi v gore predvsem v štirih poletnih mesecih (122 dni), potem je vsak poletni dan v slovenskih gorah 16.393 obiskovalcev (eno celo Trbovlje ali Jesenice).
Očitno pa je, da množičen obisk sam po sebi ne zagotavlja preživetja in razvoja. To pa pomeni, da bomo morala planinska društva kot lastniki planinskih koč – glede na njihove naravne danosti in prevladujoč značaj – razmišljati o prilagojenosti ponudbe različnim ciljnim skupinam obiskovalcev. V ospredju so predvsem družine z majhnimi otroci, ki jih v gorah srečujemo iz leta v leto v vedno večjem številu, skupine, ki se udeležujejo različnih oblik gorniških usposabljanj in obiskovalci, s poudarjenim turističnim pristopom obiskovanja gora.
Tovrstna prilagojenost pomeni drugačno organizacijo prostora in opreme, pa tudi drugačno vsebinsko naravnanost. Če govorimo o enodnevnem družinskem gorništvu, potem so lahko takšne vzpodbude povezane z organizacijo previjalnice ter prostora za pripravo otroške hrane, namestitvijo sedežev za hranjenje otrok in ureditvijo otroškega igrišča na dvorišču koče ... Pri penzionski ponudbi je treba biti pozoren na načrtovanje igralnice, opremo sob z nizkimi ležišči in višino naprav v sanitarijah ter umivalnici. Tudi usposabljanja zahtevajo za kakovostno izvedbo primeren prostor in opremljenost. Kadar urejamo planinsko učno središče ali razmišljamo o tem, da bo planinska koča prizorišče planinskega tabora za šolske in obšolske dejavnosti, je prvi pogoj urejena predavalnica, učilnica oziroma večnamenski prostor, ki naj bo ločen od živahnejše gostinske dejavnosti. Opremljenost prostora za podajanje učnih vsebin zahteva možnosti uporabe diaprojektorja, grafoskopa, prenosnega računalnika, televizije ...
Poletni program in prireditve
Redka so planinska društva, ki za svojo kočo v času stalne odprtosti pripravljajo organizirano ponudbo vodenih izletov, pohodov, tur in strokovnih ekskurzij (s področja geografije, geologije, botanike, etnologije ...), gorniške šole in druge krajše oblike usposabljanja (takšna je bila na primer akcija Zdravi v gore), strokovna in potopisna predavanja, kulturne prireditve (privlačni so študijski krožki Beremo z Manco Košir ali javne vaje pevskih zborov) ... Malo je tudi planinskih koč, ki imajo pripravljen program večdnevnega bivanja, ki je namenjen družinam ter skupinam otrok, mladostnikov in mladih. Planinske koče tudi nimajo pomembnejše vloge v okviru informacijskih in izobraževalnih sistemov zavarovanih območij.
Organska vez planinske koče z dolino so planinske poti, zato je skrb za planinske poti neločljivo povezana s skrbjo za planinsko kočo. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. Zato se dogaja, da urejena, največkrat pa kar neurejena parkirišča, postajajo izhodišča planinskih poti. Pot, ki je nekdaj vodila iz doline in jo danes cesta preseka, je prepuščena zaraščanju, motoriziranim obiskovalcem gora pa se brez pomislekov uklonimo z označevanjem ceste. Zato morajo sicer redki obiskovalci gora, ki bi želeli goro doživeti od njenega vznožja do temena, ob intenzivnem razvedanju požirati še oblake prahu in avtomobilskih izpuhov.
CIPRA upravičeno opozarja, da so vznožja in pobočja gora na višini od 500 do 1500 m obiskovalcem vedno manj znana, kar vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja dveh, če ne celo treh rastlinskih pasov. Ta pas gorskega sveta pa je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje prav predšolskih in osnovnošolskih otrok. Zato – kadar vabimo v svojo kočo – omenjajmo tudi dostope iz doline, ohranimo pa tudi nekoč odlično navado, da je v planinski koči na vidnem mestu izobešen vozni red odhodov in prihodov avtobusov in vlakov. K urejanju poti, zlasti na dobro obiskanih turističnih območjih, vsekakor sodi tudi ureditev počivališč (klopi in mize), postavitev dodatnih in pojasnjevalnih smernih tabel ter razglednih rož ...
Oskrbnik je duša in srce vsake koče
Podrobnejša analiza gospodarskih rezultatov pokaže, da nanje poleg vremena in cenovne politike odločilno vpliva predvsem (ne)priljubljenost cilja. Deloma je ta pogojena z naravnimi danostmi, marsikdaj pa nanjo vplivajo urejenost poti in koče, ponudba in odnos oskrbnika. Zato tudi pogosto rečemo, da gremo na obisk k oskrbniku, ne pa na izlet h koči. Oskrbnika je treba usposobiti in motivirati, da bo z različnimi ciljnimi skupinami obiskovalcev ravnal njim primerno. Pri prehranskih navadah to na primer pomeni upoštevanje dejstva, da imajo otroci – tako kot doma – v gorah drugačne prehrambene navade od odraslih. Z malo iznajdljivosti (če jim ob zajtrku postrežemo čokolino in kosmiče) lahko zadostimo tudi njihovim potrebam.
Delovanje oskrbnika obsega tudi (ne)formalno osveščanje obiskovalcev, tako glede varnejšega gibanja v gorah, kot tudi naravi prijaznega obnašanja. Oskrbnik s konkretnimi napotki v živo (zlasti pri večjih organiziranih skupinah, ki se dlje časa zadržujejo ali celo prenočujejo v planinski koči) ali s pomočjo pisnega gradiva (zgibanka z napotki, nevsiljivi napisi v planinski koči ...) lahko predstavi značilnosti koče in okolico. Nasploh so predstavitvene zgibanke planinskih koč redke, izginjajo pa tudi tradicionalni predstavniki alpske pop kulture – razglednice. Njihova prodaja se vedno bolj zmanjšuje, saj jih izpodrivajo multimedijska sporočila, ki vključujejo sliko, pošiljanje pa omogočajo prenosni telefoni.
Neobičajna naveza
Zlasti pri organiziranih skupinah je sodelovanje med vodnikom in oskrbnikom pomembno in v obojestransko korist. Sodelovanje se začne s predhodno najavo in poštenim dogovorom o vsebini ponudbe in ceni. Ob prihodu v kočo vodnik pomaga pri organizaciji prehrane in hitrem ter učinkovitem razmeščanju skupine po sobah, s pripravljenim seznamom udeležencev pa olajša njihovo vpisovanje v knjigo gostov. V primeru kakršnihkoli težav vodnik olajša delo oskrbniku in vzdržuje stik s skupino. Pomembna je tudi izmenjava informacij o stanju planinskih poti, nameščenih varoval in napredoval, o novi vodniški ter strokovni literaturi in zemljevidih. Upravičeno je pričakovanje, da bo oskrbnik skupini predstavil svojo kočo in njeno okolico. Skupek vsega tega pa je domačnost, ki jo v naših kočah še kako pogrešamo.
Planinske koče so od nekdaj odprt prostor za druženje in shajališče dobro mislečih ljudi in kot take nedvomno eden od razpoznavnih simbolov krajevne identitete slovenskih gora. Zato kaže na ravni planinske organizacije razmišljati o dopolnitvi obstoječih standardov kakovosti udobja in življenja planinskih koč. Vsaka planinska koča naj bi imela svojo lastno knjižnico (s Planinskim vestnikom, z vodniki in zemljevidi za domačo gorsko skupino, s strokovno in leposlovno literaturo, ki se jo da poceni kupiti v antikvarjatu, z monografijami slovenskega gorskega sveta ...), razstavni in panojski prostor za predstavitev ustvarjalnih dosežkov in obveščanje obiskovalcev, družabne igre (Človek ne jezi se, šah, igralne karte ...), pesmarice in vsaj en glasbeni inštrument (kitara, piščal, orglice ...). S temi drobnimi ukrepi, ki nimajo velikih finančnih posledic, bi se nedvomno povečala domačnost naših koč.
Z roko v roki
Odločitev o omejitvi ponudbe na raven, ki zadošča okrepčilu in vključuje zdravo prehrano, zmerno pitje, nekajenje in dosledno uporabo s seboj prinešenih rjuh je v rokah lastnika – planinskega društva in njegovega trenutnega vodstva. To velja tudi za dodatne dejavnosti, s katerimi bi planinska koča dobila svojo razpoznavnost v sivini planinskih koč. So pa stvari, ki jih posamezno planinsko društvo ne bo moglo reševati samo. Gre seveda za zaposlitvene, tržne, davčne in sanitarne pogoje, za doseganje ugodnejših cen kupljenega blaga v dolini in za probleme skupnega oglaševanja in trženja ponudbe posameznih gorskih skupin pod enotno blagovno znamko.
Vsekakor velja, da lahko za posameznega obiskovalca gora predvsem ekonomska raven razmišljanja, ob usklajenem delovanju planinske organizacije preraste v učinkovito uresničevanje programa sonaravnega trajnostnega razvoja gorskih območij in programskih načel Alpske konvencije.
Borut Peršolja
PERŠOLJA, Borut. Gospodarski pomen gorništva : Hvala za čaj. Planin. vestn.,
junij 2004, letn. 109, št. 6, str. 24-26, ilustr. [COBISS.SI-ID: 22615085
PERŠOLJA, Borut. Gospodarski pomen gorništva : Domačnost planinskih koč. Planin. vestn., september 2004, letn. 109, št. 9, str. 30-32, ilustr. [COBISS.SI-ID: 22657837