Jutro (1933): Oldřich Zemek je moravski Čeh, bivši ruski legionar, ki je svoja zanimiva doživetja opisal v obsežni memoarski knjigi »Svetovym požarom«. V literaturo je vstopil že prej kot pesnik, po vojni pa se je uveljavil tudi kot pripovednik.
Njegova novelistična zbirka »Srdce Niponu« je izšla že v drogi izdaji. Zemka je usoda privedla na Japonsko, kjer je preživel dalje časa in opazoval svojevrstno japonsko življenje. Razen v omenjeni knjiži »Srdce Niponu« je obdelal japonske motive v zbirki »Nadeje Tokia«. Obe knjigi sta plod Zemkove tankočutne duše, ki se je popolnoma vživela v ta pisani eksotični svet in skušala doumeti njegovo človeško in narodno bistvo. Svoje pesmi je Zemek strnil v zbirko »Zpevy odboje«, ki je bila ugodno sprejeta. V njegovi poeziji je nekaj baladično ostrega, kakor pri nas n. pr. v poeziji Aškerca. Verzi teko sladko in neprisiljeno, slike so izrazite in jasne, metafore nikjer ne presenečajo po izredni bleščavosti. Če čitaš Zemka imaš vtisk, da namenoma ostaja pri starem,— da ne mara koketirati z ekspresionistično Muzo, ker njegovi bolj epsko kakor pa čisto lirsko razviti poeziji bolj prijajo klasični vzori. Vzlic temu pa čutiš za tem malce okorelim izrazom prisotnost sodobnega duha, ki je dojemljiv za vse današnje nacionalne in socialne tresljaje in ki jih po svoje izraža in oblikuje. Njegove spise izdaja sedaj založba A. Pišu v Brnu. Doslej je izšlo šest zvezkov.
Oldřich Zemek je pred dvema letoma obelodanil pesniško zbirko »Pod Triglavem« s samimi slovenskimi motivi, v bibliofilski izdaji pa ob istem času knjigo potopisnih kramljanj »Krasnym jihem«, v kateri je lepo opisal tudi slovensko pokrajino. Zbirka »Pod Triglavem« je sedaj izšla v drugi, izpopolnjeni izdaji, v zelo lični opremi, s krasno naslovno stranjo, ki v treh barvah — obenem naših narodnih barvah — kaže Triglav v večerni zarji. Zemek je iskren in navdušen prijatelj Slovencev; našega jezika se je naučil toliko, da lahko korespondira v slovenščini, v Celju ima sestro, ki je omožena z inž. Ozvaldom, v Ljubljani več dobrih znancev.
Drugi izdaji zbirke »Pod Triglavom« je dodal uvodno besedo, v glavnem posneto po knjižici »Krasnym jihem«, ki je izšla v močno omejen nakladi. V tem uvodu opisuje najprej Celje, razlaga Češkemu čitatelju usodo celjskih grofov in pripoveduje o razgovoru z dr. A. Novačanom. Nato opisuje pot po Gorenjski, veslaške tekme na Blejskem jezeru in Bled z okolico, pot skozi Vintgar in vtise z Bohinjskega jezera. Zenika zanima vse, kar vidi in sliši, z izbranimi besedami slika lepoto naših krajev, opisuje preteklost in sedanjost slovenskega ljudstva, navdušuje se za naše planine, ki so take, »da si ne morem predstaviti lepših in pripravnejših za počitek«. Mož, ki je videl pol sveta, se tu vdaja pesniškemu občudovanju slovenske alpske zemlje in ji posveča celo zbirko pesmi, kakor jih le malo najdeš o naši domovini med neslovenskimi pesniki. Ob koncu svojega uvoda omenja tudi svoje literarne obiske v Ljubljani pri Albrechtu, Borku in dr. in se v Mariboru poslavlja od ljubljene slovenske dežele.
Zemek, češki legionar, pesnik narodnega »odboja« in pripovednik o daljnem eksotičnem Niponu, je torej tudi poet slovenske pokrajine, njene lepote, svojstvenosti in narodne preteklosti! Zbirka »Pod Triglavem« šteje osemnajst pesmi. V prvi opeva celjski grad.
Smutny je celjsky grad./
Vracim se strani,/ je mi, jak sám bych … (Žalosten je celjski grad. Vračam se ob strani in mi je tako, kakor bi moral sam umreti.)
Celju je posvečena tudi drobna pesemca o »blagi gotski cerkvi sv. Nikolaja«. V baladi »Jezerna panna« opeva legendo o lepi Mari, ki je nesrečno ljubila pastirja Toneta in so jo ob povodnji usmrtili valovi.
A když zuři bouře, v rákosine kvili:
»Kde jsi, kde jsi. Tone, pastyri muj mily? Kde je tvoja pisen o lásce a kráse?«
Panna čeká, čeká, a le nedočka se.
(I ko divjá nevihta, stoka v ločju: »Kje si, kje si Tone, moj dragi pastir? Kje je tvoja pesem o ljubezni in lepoti?« Devica čaka in čaka, a nikdar več ne dočaka.)
Nadaljnja pesem je posvečena blejski kraljevi vili Suvobor, zatem sledi balada »Črna gospa« z blejskega gradu s srednjeveškim motivom, dalje balada »Poklad« (Zaklad), romanca »Opuštena« (Zapuščena) z motivom iz Dobrave:
Huči, buči Radovina.
Drago v dáli zapomina ...
Pesem »Pohřeb« je posvečena spominu Sokola Toneta Maleja, »Bohynské jezero« opeva jezero, »obkoljeno od gora« v trenutku, ko ob vodi rekruti iz Bohinjske Bistrice pojo, vesela pesem se razlega po kraju, harmonik vrisk.
Nadaljnji motivi so »Vodopád Savica« z liričnonežno sliko pokrajine pred Komarčo, dalje epično krepka pesem »Triglav«, potem »Prešernov hrob«, v kateri pravi patetično: »Koliko večja od Triglava je tvoja slava!« Potem opeva ljubljanski grad, ki češkemu poetu vzbuja mračne spomine na dobo, ko so tujci hoteli ubiti slovansko dušo, toda »telo se lahko ubije, duša pa nikdar«.
Lepa pesem je posvečena slovenskemu kmetu. Tudi iz nje govore spomini na preteklost: gradovi po naši zemlji so pesniku iz bratske Moravske priča trpljenja slovenskega ljudstva in kliče kmetu v spomin Matijo Gubca. Turška zakrivljena sablja, cesarski palaš in graščakov meč, vse je zdaj v muzeju, narod pa je ostal in mirno obdeluje grudo svojih očetov. V pesmi Drava-opeva to našo reko, ko jo gleda z mariborskega mostu. Prvotni ciklus zaključuje lirična pesmica »Loubeni« (Slovo).
Dodani sta pesmi »Vintgar« in »Bohinska Sava«.
To je vsebina te češke pesniške zbirke, ki jo je avtor posvetil slovenski zemlji!
Oldřich Zemek je s svojo drobno, a po vnanjosti in vsebini ljubko knjižico pokazal toliko iskrene ljubezni do naše zemlje, da smo storili samo prijetno dolžnost, ko smo nekoliko obširneje opozorili na njegovo knjigo »Pod Triglavem« — Pisec teh vrstic je preverjen, da bo Oldřich Zemek (ki je, mimogrede omenjeno, tudi ustanovil in dve leti urejal novo brnsko revijo »Středisko«) s svojim literarnim talentom in solidnim delom ustvaril še marsikaj tehtnega. Prijatelju slovenskih gora želimo obilo nadaljnjega uspeha!
Jutro, 1. marec 1933