Tavanja po slovenskih hribih - Mojca Luštrek: ... »zaresne« hribe v središče Slovenije

Tretjo aprilsko soboto sva se spet podala v Zasavje. En avtomobil sva parkirala na Vačah, z drugim pa sva se vrnila na izhodišče v Kamnico.
Odcep od glavne ceste nasproti Mercatorja ni označen, a se že od tam vidita cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. V tisto smer kaže tudi oznaka za Vegovo pot pri razlagalnih tablah o deželi Jurija Vege. Ozka asfaltna cesta naju je skozi na novo zasajeni drevored in mimo gradu pripeljala k cerkvi, kjer sta znak, da je dovoljeno parkirati na igrišču (ni pomota), ter prva razlagalna tabla Vegove poti s slikami in zemljevidom. V gradu stanujejo priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Na skrbno obdelanem vrtu še stoji vodnjak z grbom, letnico MDLXXXXI (1591) in latinskim napisom. Za cerkvijo je zvon z letnico 1923, pri župnijskem uradu pa spomenik misijonarju dr. Janezu Janežu. Za vsakim teh podatkov tiči zgodba, a moji zapisi so že brez njih predolgi.

Mimo Pastoralnega doma misijonarja Janeža sva se povzpela na glavno cesto, kjer je konec (ali začetek) Kamnice. Med spomladanskim cvetjem so prevladovale jagode. Z manjšimi orientacijskimi težavami zaradi slabe označenosti sva po 20 minutah prispela v Klopce. Nad vasjo se dviga Murovica, ki na to stran kaže nekaj skalnatih reber. Nemarkirana asfaltna cesta se zložno vzpenja do križpotja. Tam je ob stezi, ki se odcepi v levo, kažipot za Murovico, a sva se držala starega vodnika po BKP ‒ nadaljevala po cesti mimo gasilskega doma ter zavila levo šele pri smerokazu Vrh, kažipotu Murovica in tablici Vegove poti.

Na Vrhu pri Dolskem imajo dve razlagalni tabli Vegove poti, Z ladjami po rečnih cestah (7) in Jurij Vega v vesolju (8). Pri slednji vrh klanca se naravnost naprej mimo kapelice spusti kolovoz proti Zagorici pri Dolskem, nama pa je veljal ta dan prvi napis BKP na puščici, ki kaže levo. Zavila sva na makadamsko cesto in z nje po travnatem kolovozu v gozd. Nad Vrhom je steza k sreči dobro označena (tam teče tudi Domžalska pot spominov) in očiščena, saj bi bila imela zaradi podrtega drevja sicer težave. Precej strma je, po kake četrt ure pa se unese. Pripeljala naju je na križišče, na katerem so se z druge strani pojavile še oznake Moravške planinske poti. Pot se od križišča spet vzpenja in je dokaj skalnata, nato pa se zravna in postane prijetno mehka. Mimo »spodbudnega« napisa 50 m sva bila kmalu na vrhu Murovice (743 m). Končno spet pravi hrib! Pred leti sva prišla gor z druge strani, iz Zaloga pod Sv. Trojico.

Vrnila sva se na križišče in nadaljevala za moravškimi markacijami proti Ciclju in Sv. Miklavžu. Tudi tam so posledice žledoloma odstranjene s poti, precej »odstranjene« pa so tudi markacije. Na enem izmed križišč si za nazaj narisane lomljene črte nikakor nisva znala razložiti (s tem imam posebno jaz večkrat težave). Čeprav lomljena črta pomeni spremembo smeri, sva šla kar naravnost naprej in kmalu zapustila kolovoz; od bele puščice, ki kaže desno z njega, se vidi naslednja markacija, toda odcep se »zgodi« tako iznenada, da bi ga zlahka prezrla. Kar hitro sva se vrnila na kolovoz, ta pa se je iztekel na markirano gozdno cesto. Pri desnem odcepu kmalu zatem naju je presenetila nenavadna »markacija«: pod polivinilom, z žebljički pripetim na deblo, na papir narisana črna dvojna krožnica s črnim križcem na sredi, vsa ploskev rumena, čeznjo pa črna puščica v tisto (desno) smer. Takih ostankov kakih dogodkov in lokalnih oznak, ki si jih ne znava razložiti, je po naših gozdovih precej. Gozdna cesta se je razširila in zavila desno navzdol; mimo vodnega zajetja sva se spustila na makadamsko. Čeprav sva zgrešila (očitno bolj slabo) markirano pot, so nama v bližnji hiši potrdili, da nama Zagorica ne uide.

Po cesti sva zavila desno in obžalovala, da ni vreme boljše, saj se od tam sicer lepo vidijo Kamniško-Savinjske Alpe. Čez kakih 10 minut sva se znašla pod klančkom; pod njim tiči nenaseljena hiša Spodnja Javoršica 12, vrh njega pa levo znamenje in desno kapelica. Različni zemljevidi ta kraj imenujejo Buven ali Bovon (nekateri govorijo o sedlu s tem imenom, drugi o domačiji). Na znamenju je markacija. Iz nasprotne strani sta pritekla oče in sin in zavila na stezo, ki vodi mimo znamenja v gozd. Na Cicelj, sta povedala. A midva sva bila prej namenjena k Juriju Vegi. Med znamenjem in kapelico sva se po ovinkasti makadamski cesti spustila v Križévsko vas. Pri garažah stanovanjske hiše poleg cerkve sv. Križa sta na drevesu markacija in zarjavel kažipot Sv. Miklavž, ki kaže po makadamski cesti proti naslednjim hišam. A kot rečeno, je bil najprej na vrsti Vega.

Domačija Zagorica pri Dolskem 12 je le nekaj minut hoda po cesti navzdol. Pri Vehovcu se je 23. marca 1754 rodil pastirček Jurče, ki je postal matematik, častnik in baron Jurij Vega, svetovno znan po delu Thesaurus logarithmorum completus iz leta 1794. V domačiji, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše (njena naslednica je med drugo svetovno vojno pogorela), sva si ogledala spominsko sobo; ob slikah, knjigah in drugem gradivu sva prisluhnila zanimivi gospodarjevi razlagi. Še danes ni znano, kako je veliki mož umrl – je bil umorjen ali si je vzel življenje sam. Kakor je bil skrivnosten njegov konec, se zdi podobno pravljici vse njegovo življenje: reven kmečki otrok je dosegel visoke cesarske časti. A tako se le zdi ‒ slava mu ni prinesla osebne sreče. Ko sva z Janijem brskala po literaturi, sva odkrila celo slikanico za najmlajše: O pastirčku, ki je znal računati Mojiceje Podgoršek. Pred lepo urejeno domačijo stojita Vegov doprsni kip in top, saj je bil strokovnjak za balistiko. Na dvorišču hranijo žig kontrolne točke (KT) 10 BKP.

Vrnila sva se do Buvna in se povzpela mimo znamenja v gozd. Spočetka zelo strma skalnato-zemljata pot je bila očiščena in zadovoljivo označena. Potem se je položila, udobno tekoč po bujno cvetoči živo zeleni travi, in se celo spustila po nekakem grebenu. Desno spodaj sva skozi drevje dobro videla cerkev sv. Križa, zdaj odprto za vernike, ki so prinašali k blagoslovu. Greben se je nekoliko razširil in spet sva se vzpenjala. Steza je postala skalnata in koreninasta. Pred ciljem se je za nekaj 10 m položila in že sva stala na vrhu Ciclja (najpogostejši podatek 836 m). Od najinega prvega obiska ni bilo videti nič novega. Ker je na BKP bolj malo pravega hribolazenja, sva vsakega »zaresnega« hriba še posebej vesela.

Po kratkem spustu na drugo stran se je strmina unesla. Šlo je dol in gor do poseke, s katere se je odprl pogled na ranjena pobočja Slivne in savsko dolino, na drugi strani pa sva le slutila Kamniško-Savinjske Alpe. Pod poseko je velika travnata jasa, od koder je še lepši razgled ‒ kadar je. Zamenjala sva nekaj kolovozov, pristala na križišču z več kažipoti in stopila iz gozda. Pred nama je bila Kataríja, za ovinkom na desni pa se je pokazal sv. Miklavž ‒ za naju prvič v zelenju (doslej sva ga poznala le v belem). Pri Katariji 9 naj bi bila dva žiga BKP, a v skrinjici je bil en sam. K sreči je bil tam Janko Kokalj, ker je kosíl, da bo lepo, ko pridejo ljudje na velikonočni ponedeljek k maši. Povedal nama je, da se je žig za Sv. Miklavža (KT 12) pokvaril. Obiskovalci jih menda veliko kar snamejo z držal. Tako sva ga za BKP lahko dobila samo za Cicelj (KT 11), Miklavževega pa običajnega (tega je prinesel iz hiše, torej ga ni mogoče dobiti, kadar ni nikogar doma). Pripovedoval nama je tudi o Lojzetu Kotarju, ki je že večkrat opravil BKP v 24 urah; tega si res nisva znala predstavljati. Preden sva se poslovila, sva se seveda povzpela še k sv. Miklavžu (741 m).

Katarijo sva zapustila po asfaltni cesti mimo Mežnarja. (Ko sem pozneje raziskovala, zakaj v starem vodniku piše, da je žig pri hiši 9, kjer se pišejo Kokalj, po domače pa se reče pri Mežnarju, ko pa je pri Mežnarju vendar št. 7, so mi na kmetiji odprtih vrat Pri Mežnarjevih povedali, da imajo od lani žig BKP za Sv. Miklavža pri njih za šankom. Toda na njihovem dvorišču nisva opazila nobenega opozorila v zvezi z BKP.) Čez dobre četrt ure sva prišla do spomenika padlim v NOB, ki je prvotno stal na prevalu Grmače. Spustila sva se h kapelici, pri kateri je več oznak, med njimi za planinski dom. Asfaltna cesta se je neumorno vzpenjala. Kmalu za stopnicami na spodnjo gozdno cesto proti Moravčam in Podbrdu sva zavila levo na pognojen travnik. Preden sem začela vihati nos nad (tudi pognojeno) potjo, so me zabolela ušesa zaradi preglasne glasbe; zdelo se mi je, da se res »čuje do Jádrana«, kakor je odmevalo vsenaokrog in ni bilo v skladu ne z veliko nočjo ne s planinstvom. V nekaj minutah sva stala pred lepim planinskim domom na Uštah (658 m). Glasba k sreči ni hrumela od tam. Oskrbnica ni znala odgovoriti na nobeno najino vprašanje o okolici, saj niti za nekatere večje kraje ob Savi še ni slišala. Da ni domačinka, se nama ni zdelo tehtno opravičilo. Ne predstavljam si, da bi bila oskrbnica planinskega doma, a se ne bi pozanimala o območju, ki ga »pokriva«. Še bolj čudno pa bi se mi zdelo, če tega ne bi zahtevalo pristojno planinsko društvo.

Ko sva odhajala, naju je vsaj o najini smeri poučila tablica na drvarnici (če bi bila oskrbnica, bi prebrala vsaj to ...). Napotila sva se skozi gozd in levo po asfaltni cesti pa spet z nje po gozdni desno v breg mimo kozolčka, ki opozarja na Osoletovo jamo pri Dešnu. Po 20 minutah se je na Štancah Lazah (stari vodnik sklanja »na Štancih Lazih«, na tamkajšnjih tablah pa piše »v Štance Lazah«) vzpon končal. V tem najviše ležečem zaselku v občini Moravče imajo strelišče, opazila sva prvi kažipot Poti okrog Slivne, posebno pa naju je pritegnila hiša Drtija 46 z gredico kosmatincev in etnološko zbirko. Na nekaj tablah so shematični zemljevidi, da se obiskovalec znajde, kje je in kam od tod lahko pride.

Dalje naju je kolovoz vodil med travniki in njivami po precej kraškem svetu ter skozi gozd, kjer so cvetele ljubke trilistne penuše in je trkal detel. Na neki skali je poleg markacije pisalo KZO. Da je mišljena Pot Kamniško-zasavskega odreda, sem izvedela iz seminarske naloge o Moravški planinski poti, ki vztraja pri »Knafličevih« markacijah (z žalostjo ugotavljam, da to ni tako redek pojav). Dosegla sva slabo gozdno cesto in zavila levo nanjo (desno zdelana tabla svari: Pozor nevarnost prepadnih sten – robovi etaž; najbrž je mišljen kamnolom na Slivni). Na tem območju so posledice žleda kar hude, a zlatičnih vetrnic in drugih rožic to očitno ne moti. Kažipot Pivkelj 5 min. naju je obvestil, da je vrh Slivne blizu. O njem najdemo različne podatke: da je Pivkelj turn (880 m, doslej najvišja točka BKP) vrh Moravškega hribovja in je v občini Moravče, Slivna desno od njega (867 m) pa v občini Litija; da sta Pivkelj in Pivkelj turn eno in isto ‒ najvišji vrh Slivne (880 m, tako tudi vodnik Posavsko hribovje); pojavlja se še ime Pinkelj, ki naj bi meril 820 m, nekateri pa pravijo, da je Pivkelj in Pinkelj isto. Po Atlasu Slovenije Slivna meri 880 m, Piv/nklja pa ne pozna. Na vrhu so klop, vpisna skrinjica in zvonček želja ali bolj pravilno (ker je tako zapisal darovalec Sead Ćurak iz Dešna) zvonček sreče. Po starem vodniku je bila tam lesena piramida s koto 870 m.

Na drugo stran kaže kažipot Zg. Slivna Vrtače. Na križišču pod vrhom sva bila malo v zadregi, ker naj bi se prišlo levo na Zgornjo Slivno, desno pa v GEOSS, saj sva hotela na oba kraja. Zavila sva levo. Kolovoz naju je pripeljal na asfaltno cesto. Kaj pomeni črno-bela markacija na drevesu onkraj nje (pozneje sva jih opazila še nekaj), nisva vedela, nama znane oznake pa so kazale desno. Na levem ovinku sva zavila na makadamsko cesto in po njej prišla na Zgornjo Slivno. Pred obzidjem cerkve sv. Neže trohnijo miza in klopci, ob vhodu je partizanska spominska plošča.

Mimo kmetije, ki se ukvarja s čebelarstvom in rejo kozličkov, sva prišla k Domu na Zgornji Slivni (826 m). Stari vodnik omenja nedokončano stavbo turističnega doma TD Vače. Na spletni strani pešpoti sem našla tole: »70 m jv. od cerkve sv. Neže je Trgovsko podjetje Moderni Interieri iz Ljubljane leta 1991 odprlo počitniško-planinski dom Zgornja Slivna, ki je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih.« Na oknih so nalepljeni urnik ter listka Pridem takoj 31. 6. 2013 in Zaprto zaradi bolezni. Grizlo me je, ali dom je ali ni, zato sem poklicala lastnico in gospodinjo Branko Sitar. Zaradi prehudih zdravstvenih težav in ker sta sin in snaha odnehala, so zaprli in prodajajo. »Če ne bo nihče kupil, bo pa spomenik, kakršnih je po Sloveniji veliko,« je obžalovala (takoj sta mi prišla na misel vsaj dva). Še vedno jo posebno za praznike veliko kličejo. Ljubljančani so radi hodili na pehtranko, špehovko, štrudelj, gobovo juho. Prihajale so skupine borcev, planincev, invalidov. Ob koncih tedna je bilo dela za tri ljudi. Ni bilo zaposlenih, delali so »tajkunsko«, se je zasmejala; kdor govori tako, naj najprej pogleda pri sebi, od tistih v parlamentu naprej. Delala je z veseljem in srcem. Ni znala povedati, od kdaj – pač »precej časa«. Hiša propada tudi zaradi tega, ker je slabo zgrajena. To ni bil nikoli dom kakega planinskega društva. Pred zadnjo vojno ga je začelo graditi turistično društvo iz Vač, potem pa so se skregali in je vse obstalo. Stavbo je po njenih besedah najprej odkupila Lesnina (nekje sem prebrala, da jo je le pomagala obnoviti). Ko mi je povedala, da bo avgusta stara 82 let, sem vse laže razumela.

Če me ne bi toliko zanimalo vse, kar cveti, je vprašanje, ali bi bila opazila v cvetočem grmovju skriti kažipot GEOSS Vrtače, ki usmerja na travnati kolovoz pod cesto. Mimo kapelice sva prikorakala na dvorišče bližnje domačije. Gospodar nama je nasmejan potrdil, da sva prišla prav; za vogalom je markacija. Od tam do asfaltne ceste ni bilo nobene več. Na Spodnji Slivni sva se ustavila pri Vrabcu (prej pri Kimovcu); oštir Srečko Balent nama je pokazal albume s pohvalami zadovoljnih gostov, tudi Janeza Drnovška, na čigar novoletne voščilnice in pohvale je še posebej ponosen. V vasi so še spomenik Kamniško-zasavskemu odredu, ustanovljenemu »v Štancih Lazah« (še ena različica), Škundrov vrt z igrami narave (večinoma debli in kamni zanimivih oblik), Kimovčeva zbirka starega orodja, zdravilni in pustolovski park, predvsem pa Geometrično središče Slovenije (GEOSS, 644,842 m). Njegov poglavitni spomenik je granitni obelisk s slovenskim grbom, našo himno, zemljepisno dolžino in širino, geodetskima koordinatama in označenimi stranmi neba. Zraven so postavili grba SRS in RS, spomenik rodoljubu Slovenije; repliko knežjega kamna so dodali le šest dni prej, ob 600. obletnici ustoličenja zadnjega koroškega vojvode Ernesta Železnega, sina plemkinje Viride, ki sva jo »srečala« pri sv. Lambertu.

Gredoč s Spodnje Slivne sva videla zanimiv toplar, enega mnogih kozolcev, na katere so domačini zelo ponosni. Čez Klanec sva bila prej kot v pol ure na Vačah. To bo izhodišče najine naslednje, zadnje etape BKP. Hoje je bilo za pet ur in tričetrt, čisto v skladu s starim vodnikom. Tokrat so bili postanki najdaljši doslej: potepala sva se več kot deset ur.