Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čudoviti izleti po bosanskih hribih

Večer, 29.11.06, Gore: Igman pokrivajo lepi gozdovi, nad njimi pa se dviga Bjelašnica

Večer, sreda, 29. novembra 2006
Gore

Čudoviti izleti po bosanskih hribih

Igman pokrivajo lepi gozdovi, nad njimi pa se dviga Bjelašnica ter novi hoteli in apartmaji v turističnem kompleksu Babin



Pogled na Vito, ki je eden izmed vrhov Vosočice Foto: (Tatjana Drozg)Pogledi na okoliško gorovje so krasni, Bjelašnica je s te vzhodne strani videti kot travnata kopa, naprej pa razgibana Treskavica, ki je zaenkrat bolj ali manj nedostopna in nevarna zaradi min. Kar nekaj časa smo se vozili po vijugasti cesti pod Bjelašnico mimo zaselkov, odpirali so se vedno novi pogledi v južno smer, in proti večeru smo prispeli do planinske koče za vasjo Tušila pod pogorjem Visočica, kjer nas je sprejel oskrbnik z ženo. Prilegla se je dobra večerja.

Zjutraj drugi dan smo skozi poševno okno gledali le meglo, a kmalu jo je pregnalo sonce, in občudovali smo sveže jasno nebo. Pogled na to krasoto planin, travnikov, nebesno modrino pa tudi na led na steklu avtobusa je silil v globoko dihanje; zazeblo je. Ogreli smo se že po prvih korakih v hrib kar nad planinsko kočo. Na srečo je bil to enodnevni vzpon na planine Visočice, zato nahrbtnik ni bil pretežek. Na travi se je bleščala rosa, bodeče neže pa so s široko odprtimi cvetovi naznanjale lep dan. Še nismo prispeli do prvega prevala, ko so nas iz trave pozdravljali gobji dežniki. Toliko lepih gob na kupu! Seveda smo jih pustili za popoldansko oziroma večerno nabiranje. Skozi nizek gozd smo prisopihali na prvi in drugi preval in malo po tihem, malo na glas kritizirali vodnika Staneta, da je ubral prehud tempo za začetek. Čeprav nas je opozoril na pomanjkanje vode v teh pogorjih, smo že pri prvem studencu zajeli svežo, mrzlo vodo in prihranili zaloge za kasneje. Po pretežno travnatem hribu smo osvojili prvi vrh Drstro (1808 m) in po dveh urah prvič malo dalj časa počivali. Za razgled pa skoraj ni besed: na severu Bjelašnica, na zahodu Pren, pred nami vrhovi Visočice, Puzim z nazobčanimi grebeni kot kulisa iz filma, v ozadju pa še Treskavica. Spodaj pa strme stene, porasle z gozdom, zakrivajo potok Rakitnico, čudovit, skoraj neprehoden kanjon.

Na Bjelašnici pod vrhom Obalj je vas Lukomir, edina vas, ki v tem delu Bosne ni bila uničena. Foto: (Tatjana Drozg)Drstra ni najvišji vrh v tem pogorju, zato je bilo treba naprej, po grebenih malo dol, še bolj pa gor, po mehkih travnikih, med katerimi so bile zaplate borovnic in brusnic, omamno sladkih, med razmetanimi skalami na drugi najvišji vrh Vito (1960 m). Počitek in malica pa spet razgledi, slikoviti osamelec Puzim (1776 m) je bil skoraj v dosegu roke. Po nižjih planotah in dolinah so ležale slikovite vasi, postavljene na novo na mestu prejšnjih porušenih, z novo cesto in električno napeljavo. Najvišji vrh Visočice Đamija (1967 m) je bil le predaleč, zato smo ga lahko le občudovali. Pohod smo nadaljevali kar počez s prečenjem po grebenih in pod njimi, pod Mokrimi stenami še na en vrh brez imena. Markiranih je zelo malo poti, vendar se je ob tako lepem vremenu težko izgubiti. Naš vodnik Stane teren kar dobro pozna, predvsem po turnem smučanju, ki je tu, po njegovih besedah, veličastno. Tudi spust smo opravili malo po pastirskih stezah, malo na pamet, do makadamske ceste in do studenca Mandino vrelo. Kako se je prilegel počitek, začinjen z bistro, mrzlo vodo! Na pobočjih nad nami so se zgrinjale črede ovac. Pohod smo zaključili delno po makadamski cesti mimo Puzimskega groblja, kasneje po asfaltu do vasi Sinanoviči in po osmih urah hoje prispeli v naš planinski dom. Nepozabni so bili tudi na žaru pečeni dežniki - neumorni planinci in oskrbnik koče so jih nabrali najmanj 50.

Prijetno je, da ni treba zjutraj noreti ob zgodnji uri. Pohode smo začenjali ob 8. uri. Ponoči je bilo manj mrzlo, zato pa nekaj več megle. Z avtobusom smo se zapeljali do vasice Umoljani. Ta leži v pogorju Bjelašnice. Kot pravi legenda, je ime dobila v času, ko je vasi grozil hud zmaj. Prebivalci so molili noč in dan in s tem pregnali zmaja, ostalo pa je ime. Stane je dobil pomočnika, prijatelja planinca in markacista. Zijo je član planinskega društva Treskavica iz Sarajeva in seveda dobro pozna ta pogorja. Ta nam je tudi na jasi nad vasjo povedal legendo o krajevnem imenu. Po krajšem vzponu smo zagledali ograde za ovce, seveda prazne, saj so ovce na paši, in stanove. Srečali smo nekaj starejših ljudi, ki se radi zapletejo v pogovor, ženske seveda takoj prinesejo na ogled svoje volnene izdelke, predvsem rokavice in nogavice živih barv in lepih vzorcev. Pa je treba naprej. Današnji začetek je bil prijetnejši: ni bilo tako hudega vzpona in tempo je bil malo počasnejši. Naš cilj je Obalj (1896 m). Tu poti niso markirane, zato je šlo navzgor po travnikih, na katerih sem neprestano občudovala šope cvetov bodeče neže in drugih, ki jim ne poznam imena. Bilo je kar nekaj velikih zaplat borovničevja in brusnic, nekateri pa so od daleč na teh zaplatah videli medveda, ki se je dvignil na zadnje noge. Kasneje smo ugotovili, da se je pastir sladkal z zrelimi sadeži. Kljub Stanetovemu opozorilu, da tu ni vode, smo se iz novejšega vodnjaka - na vsakem je napis, kdo ga je dal zgraditi ali komu je posvečen - napili hladne vode in seveda malicali. Na vrhu Obalja smo bili po štirih urah hoje. Spet krasni razgledi daleč naokoli, morda kakšen oblaček in malo vetra. Na južno stran smo lahko gledali prepadne strmine kanjona Rakitnice, na zahodni strani pa slikovito vas Lukomir, ki je menda edina avtohtona vas na tem območju, saj ni bila porušena. V to vas smo se namenili in treba se je bilo kar precej spustiti, čeprav leži še vedno nad 1000 metrov, nad kanjonom, in je bila do pred kratkim težko dostopna. Spusta je bilo najmanj 600 metrov in bilo je precej strmo, noge so kar malo trpele. Tu v vasi smo kar nekaj časa počivali, približala sta se nam dva prebivalca in že smo se zapletli v pogovor. Od prejšnjih 50 družin jih je danes samo še 10, to je približno 30 starih ljudi, ki tu še živijo. Nekaj jih prihaja samo v letnem času, saj otroci tu nimajo šole.

Fijaker, ki vozi na ogled piramid pri Visokem Foto: (Tatjana Drozg)Po počitku in obnovitvi vodnih zalog smo se začeli vračati proti izhodišču. Malo nižje smo po ozki stezi obšli Obalj, ves čas nad kanjonom. Vpliv kleme z Neretve povzroča drugačno rastlinje, tu je veliko šipka, trava je višja in več je raznega grmovja. Steza je speljana večinoma po izohipsi, ni večjih vzponov in spustov skoraj do konca poti. Mimogrede smo si ogledali rekonstruirane vodenice - mline na vodo, ki pa nimajo več vodnih koles. K potoku se je spustila čreda ovac, vodnik se je zapletel v pogovor s pastirjem, psi pa so spravili čredo v pogon. Tako je hitro minil krajši počitek, spustili smo se še do ceste, kjer nas je čakal avtobus, mimogrede pa smo si ogledali še stečke, o katerih več kdaj drugič.

Še en začetek v megli

Nadaljevanje pa v soncu. Današnja tura je bila olajšana najprej z vožnjo z avtobusom do športno-turističnega centra Babin, od tam pa s trisedežnico do vmesne postaje na Bjelašnici - približno do višine 1500 ali 1600 m - naprej pa ne gre drugače kot pot pod noge. Je kar strmo in bolj kamnito sploh proti vrhu, kamor pelje tudi nekakšna cestica. Objekti na vrhu Bjelašnice (2067 m) so bolj ali manj neuporabni, zasedajo jih le "vremenarji". Pa vendar so nam tamkajšnji prijatelji planinci organizirali pravi planinski čaj, saj je zelišč v izobilju po teh planinah. Čaj se je zelo prilegel, kajti pihal je tako mrzel veter, da bi najraje ostali v pokritem, čeprav neopremljenem prostoru. Nekaj bolj utrujenih in šofer so se spustili po isti poti brez žičnice do avtobusa, ostali pa smo kljub močnemu vetru in malodane mrazu nadaljevali pot po grebenu in malo manj uživali v razgledih. Tudi tu smo hodili po brezpotjih, vendar smo ves čas imeli naš cilj skoraj pod nogami - Umoljane. Nekaj časa smo prečili pod grebenom, da smo se ubranili vetra, nato pa smo jo ubrali navzdol čez drn in strn, kot se reče. Malo nižje je veter v glavnem ponehal in spet je bilo prijetno opazovati rastlinje, okoliško gorovje, predvsem pa uživati ob počitku na mehkem travniku in se nastavljati toplim sončnim žarkom. Tudi malica ni bila odveč. Brezpotje nas je enkrat pripeljalo skoraj na rob prepada nad vasjo in morali smo se kar precej povzpeti in narediti precejšen ovinek, da smo prispeli po zložnejši poti v Umoljane. Čeprav je bila današnja tura krajša, smo se razveselili avtobusa.

Planinski tabor Bosna 2006 je organiziral Klub Maksa Perca Ljubljana, udeležili so se ga tudi člani planinskega društva Viharnik iz Ljubljane. Program je pripravil vodnik Stane Soklič, ki se v tem delu Bosne počuti kot doma. Udeleženci tabora so bili utrjeni planinci, seveda nekateri bolj, drugi manj, vendar razen ožuljenih nog in nekaj težav zaradi drugačne hrane ni bilo, zato tudi dobre volje in petja ni manjkalo.

TATJANA DROZG


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40614

Novosti