Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Danilo Škerbinek

Slovenske novice - Drago Perko: Legende slovenskega alpinizma

ka.pzs.siLEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.

Z velikimi zrezki ga je vabil v Himalajo

Danilo Škerbinek je pustil pečat v slovenskem alpinizmu
Gorska reševalna služba je bila njegova ljubezen

Rad bere, piše in ustvarja. Nazadnje je bil urednik in avtor zbornika ob 70-letnici društva GRS Ljubljana. FOTO: Drago PerkoLJUBLJANA • Domače okolje je še kako zaznamovalo tudi 80-letnega Danila Škerbinka, ki je bil 16 let načelnik Gorske reševalne službe pri Planinski zvezi Slovenije, nase pa je opozoril z izjemnim delom doma in na tujem. Začelo se je v neokrnjeni naravi v okolici Maribora. »Ponosen sem na svoje korenine,« pove, ko ga obiščemo v Ljubljani. Že kot fantič se je na Štajerskem na dedkovi kmetiji lotil vseh del, vozil hlode na žago in žito v mlin. Z očetom je često hodil v hribe tja do Sv. Križa in nazaj. Sprva je bil član PD Maribor, leta 1956 se je prepisal v PD Obrtnik – poznejši Akademsko PD Kozjak Maribor. Danilo je bil in ostal človek, ki ni polovičar. Planinstva se je lotil poglobljeno, zraven pa se nenehno izobraževal, še danes rad prisluhne, izmenja izkušnje in preizkusi kaj novega. Leta 1957 je uspešno opravil šolanje za mladinskega vodnika, leta 1959 je postal alpinist, dve leti pozneje gorski reševalec, od leta 1963 je gorski vodnik, leto pozneje je že postal gorski inštruktor. Tu se ni ustavil: leta 1968 je opravil izpit za inštruktorja planinske vzgoje, leta 1970 je postal inštruktor gorske reševalne službe, mednarodno licenco (UIAGM) pa je prejel leta 1999.

Prednost študiju

Zaradi hribov in gora je stkal številna prijateljstva. FOTO: Osebni arhiv»Plezal sem večinoma kar s kadrom, ki je šel skozi mojo alpinistično-plezalno šolo. Ponosen sem tudi na kvartet Milan MedenBeno ReisFranci GselmanIvan Šturm, ki so 1969. preplezali severno steno Eigerja, to je bil 2. jugoslovanski vzpon. Čopov steber sem splezal z Mitjo Koširjem, v Dolomitih pa v osmih dneh 17 smeri s Cirilom Debeljakom,« opiše, s kom jo je najraje mahnil v steno. Danilo je opozoril nase, zato ni presenetljivo, da so ga vabili na odprave. Tako bi moral z JAHO II, drugo jugoslovansko alpinistično odpravo v Himalajo, ki je trajala od 5. avgusta do 14. decembra 1965, na 7902 metrov visoki Kangbačen, leto zatem še v Kavkaz. »To so bili časi, ko sem se selil iz Maribora v Ljubljano. Če bi šel na odpravo, bi izgubil študijsko leto. Spomnim se, kako se je Jože Gover vračal iz Murske Sobote, prišel je mimo mene v Mariboru. V Pomurki je dobil hrano za na pot. Lilo, tako mi pravijo, poglej, take zrezke bomo imeli. Pa sem mu odvrnil, ne me loviti na šnicle. Pojasnil sem mu, da me oče financira in pomaga, da sploh študiram, za mano pa sta bila še dva brata, tudi oče je bil v letih. Pojasnil sem mu, da enostavno ne morem na pot,« se spominja, kako je dal prednost študiju. »Še danes se spomnim očetovih besed, rekel mi je takole: 'Ti boš na odprave še lahko hodil, če boš pa zluftal ...'« Pa so potem prišle njegove odprave: bil je vodja tistih v centralni Kavkaz (1977), Mount Kenyo (1977) in perujske Ande (1981).

Ne v Niš, v Bovec

Ljubezen do gora in strokovnost sta tesno prepletena s služenjem vojaškega roka (1966–1967). Moral bi v Niš v t. i. tehnično enoto. »Tedanji predsednik planinske zveze dr. Miha Potočnik me je vprašal, kam grem k soldatom. Sem povedal, da v Niš, in menil, da to ni dobro. Rad bi ostal v hribih,« pove in razkrije, da se je hitro zgodila prekomanda. Odšel je v Bovec, kjer je že drugi dan prihoda organiziral orientacijski pohod za vso kasarno, v nadaljevanju pa izpeljal dvomesečno izobraževanje za 40 oficirjev. Planinska zveza Slovenije je zagotovila popolno strokovno podporo, tudi s preizkusom znanja, ki so ga tečajniki opravili s testom pri Tomažu Banovcu in Tonetu Škarji.

Pomemben pečat je pustil na področju gorsko-reševalne službe, ki jo je vodil med letoma 1982 in 1998. »Ta je moja ljubezen,« pravi in se spomni, da je od 1968. do 1981. opravljal vlogo amaterskega tajnika pri GRS. Vodenje GRS je prevzel od Bineta Vengusta, v svojem mandatu pa pustil velike sledi, tako doma kot na tujem. Upravičeno je ponosen na vzpostavitev zglednega sodelovanja s sosedi, predvsem z avstrijsko Koroško in Furlanijo-Julijsko krajino, kar je skrajšalo reakcijski čas ob gorskih nesrečah. Med letoma 2000 in 2012 je bil član predsedstva Mednarodne komisije za reševanje alpinistov v evropskih gorah.

Namesto mazuta plin

Ima tudi bogato kariero v gospodarstvu. Po končni nižji gimnaziji se je zapisal finomehaniki, po kratkem času v stroki uspešno pa je končal srednjo in višjo tehniško šolo v Mariboru.
	Z ženo živita v Ljubljani. FOTO: Osebni arhivDiplomiral je 1972. v Ljubljani, usmeril se je v modul energetike. Tema njegove diplomske naloge je bila elektrarna Fužine. Prav to mu je kmalu odprlo vrata v Ljubljani. Sprva je bil zaposlen v preventivnem planskem vzdrževanju, potem pa je postal vodja energetike v Združenih papirnicah Ljubljane, kjer je vodil projekt izgradnje nove energetike. »Namesto da bi pokurili 14 ali 16 vagonov mazuta na dan, smo se odločili za zemeljski plin. Bili smo prva industrija na tej strani Trojan, ki se je odločila za to. Postali smo vzorčni model za vse druge,« se spominja Danilo, ki ga je pot vodila k Petrolu, kjer je med 1974. in 1978. vodil plinifikacijo Slovenije, začenši pri industriji. Tedaj je 70 slovenskih podjetij ustanovilo Interesno skupnost plinifikacija Slovenije. »Ta podjetja so dala garancijo za kredit Petrolu,« dodaja Škerbinek, ki mu je z ekipo uspelo, da je bil projekt pravočasno in uspešno sklenjen, Slovenija pa se je priključila na zemeljski plin pri Šentilju, kjer je mimo tekel ruski plin v Italijo. Vmes je postal tehnični direktor, upokojil se je leta 2004 v Geoplinu, kjer je bdel nad sektorjem za načrtovanje in izgradnjo, vzdrževanje in razvoj plinovoda. Na strokovnem področju je aktiven še danes, vodi in izvaja predavanja.

Ponosen je na svoje delo v organizacijah. Začel je kot član UO PD Kozjak, bil je načelnik Mladinskega odbora. Rad se spomni, da so se mladi, takrat mladinskih klubov še ni bilo, navduševali nad pohodništvom in so množično drli v planinske vrste. Na njegovo delo so postali pozorni v Ljubljani. Pet let je bil član Komisije za alpinizem PZS, vodil je Odbor za opremo PZS, bil vodja Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS. Med letoma 1962 in 1977 je bil član glavnega odbora PZS, pozneje podpredsednik PZS in predsednik Izvršnega odbora PZS. Leta 2000 je prejel častni znak svobode Republike Slovenije »za požrtvovalno in vztrajno delo v planinski organizaciji«. Drago Perko

Ustvaril si je dom in družino, z ženo sta poročena 44 let, ponosna sta na hčerko in sina.

Izjemen turni smučar
Lahko se pohvali z vsaj 1600 alpinističnimi vzponi, nekaj jih našteje: Čopov steber v Triglavu, Rumeni raz in smer Cassin-Ratti v Dolomitih, zimsko prečenje Mont Blanca, deveta ponovitev stebra Štajerske Rinke, druga ponovitev Tri kota v Stenarju, raz Dedca, pa Jalovca in pettisočaka Dych-Tau v Kavkazu. Ponosen je na nekaj prvenstvenih smeri: v Draškem vrhu, Turški gori, Anič Kuku, KužeIju, petstometrsko varianto Skalaške smeri v Triglavu, pristop na Abasraju v Andih, vsaj 60-krat je bil na Triglavu. Danilo je navdušen nad turnim smučanjem. Marca 1964 je s smučmi prečil del Vališke gorske verige. Potem je šel še korak dlje: leta 1966 je povezal in dokončal iz Chamonixa ter tako – verjetno med prvimi Jugoslovani – opravil 180 km dolgo prečenje Centralnih Alp.

Slovenske novice, 07.06.2021
Z velikimi zrezki ga je vabil v Himalajo

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti