24. septembra 2021 je v 41. letu umrl vrhunski alpinist in alpinistični inštruktor Dejan Koren iz Vipave.
Dejan Koren - DeKo (AO Vipava) se je več kot dvajset let intenzivno ukvarjal z alpinizmom, desetletje tudi profesionalno.
Opravil je več kot tisoč alpinističnih vzponov doma in v tujini ter bil na enajstih odpravah v zunajevropska gorstva: Kavkaz 2004, Tien Shan 2005, Yosemite 2007, Kanada 2008, Patagonija 2009, Maroko 2009, Trango 2010, Skalno gorovje 2012, Patagonija 2013, Kirgizija 2014 in Patagonija 2015. V okviru zadnje sta z Boštjanom Mikužem splezala prvenstveno smer No fiesta v vzhodni steni Cerro San Lorenza.
Bil je vsestranski plezalec, mnogoštevilni alpinistični vzponi in kilometri preplezanih linij za trening in veselje so botrovali temu, da je rad plezal vse - vse, kar ponuja alpinizem, tako kopno skalo kot led in kombinirane smeri, ki jih je imel najraje, tekmoval je tudi v lednem plezanju.
Leta 2016 se je huje poškodoval med plezanjem zaledenelega slapu, ko se je po spletu nesrečnih okoliščin nanj zrušil led, 24. septembra 2021 pa se je njegovo srce za vedno ustavilo.
Iskreno sožalje Dejanovim najbližjim!
Dejan pred davnimi časi začel pisati o svojem življenju
Tako nekako se je začelo ... Kot tretji otrok in prvi sin sem privekal na ta svet 18. 12. 1980.
Ker sem doma, v za mener najlepši dolini na svetu, vipavski in to v Vipavi, ki hribov in gora nima ravno za vogalom, sem sorazmerno pozno začel zahajati v gore. Ljudje, ki so me obkroževali v otrštvu pač niso zahajali v hribovski svet. Tako sem šele v začetku srednje šole, začel oblegati stene nad Vipavo. Gradiška Tura in soteska Bela mi je in mi še vedno nudi odličen poligon za treniranje in dvigovanje mojih meja kvišku.
Počasi in vedno z večjim zanosm sem srkal informacije o alpinizmu, kateremu se predajam vedno več.
Mislim, da sem bil v drugem letu srednje šole, ko sem sam sedel pri večjem balvanu, pod steno našega očaka Triglava. Takrat sem si prvič zastavil malce večji alpinistični cilj. Do konca srednje šole sem si zadal, da bi rad prosto preplezal VIII. stopnjo v plezališču, stopil na Mont Blanc in soliral Dolgo nemško v Steni.
Približno leto po tem sem se vračal s Kredarice bogatejši za cilj, ki sem si ga zadal leto poprej. Tisti dan je bil Veliki Šmaren in soliral sem Dolgo nemško do vrh Triglava v dobrih štirih urah.
Po tem je sledila nekakšna praznina, obvezni vojaški rok, vpis na Fakulteto za Organizacjiske vede, služba, ...
Rad delam stvari stoodstotno in odloči sem se za alpinizem in službo, drugo je bolj ali manj ostalo v zraku. V alpinizmu sem našel neenoličnost, saj prav vsak letni čas prinese nova doživteja, nove zgodbe in nove cilje. Sedaj ko gledam nazaj mi ni niti sekunde žal, ki sem jo vložil v alpinizem, celo več, brez njega bi bilo to isto življenje, le bleda senca senci tega, ki tako rad uživa v cirkusu, ki ga ponuja plezanje. Zavedam se, da pri teh letih bi moral za seboj imeti že vrsto odprav, a sorazmerno "pozen" začetek in redna služba mi ne dopuščata mesečne avanture. Zato pa ni vikenda, ki bi me zadrževal doma in domače stence in stene stare celine mi zaenkrat še nudijo kar dobro uteho! Skratka uživam v plezanju, uživam v alpinizmu!
< ??? > Nadaljevanja žal nismo dobili
Brez kakšnih posebnih načrtov sem letos zakorakal v poletje. Tako, da so se potem stvari začele odvijati, kar same od sebe in prihajale na moj koledar tiste, v katere sem v tistem trenutku najbolj verjel in jih posledično najbolj rad počel.
Dalje na poobjavi: Ko ne moreš izbrati >