Tavanja po slovenskih hribih - Mojca Luštrek: ... v okolici Ljubljane ‒ Koreno

Po enotedenskih smučarskih počitnicah, med katerimi sva imela srečo z vremenom, zato sva veliko smučala in bolj malo hodila, sva morala 4. februarja spet vzeti pot pod noge, pa čeprav samo na Koreno (729 m). Tako pohleven cilj sva izbrala, ker je bila za tiste dni razglašena velika nevarnost snežnih plazov. Na Korenu ali po domače Koreni sva bila že dvakrat: pred 15 leti iz Zaklanca in pred 12 iz Briš. Tokrat sva se odločila za Vrzdênec.

z Ljubljane sva se odpravila skozi Dobrovo in Horjul, kjer sva zavila proti Šentjoštu in se skozi Ljubgojno pripeljala do izhodišča. Parkirala sva pri cerkvi sv. Kancijana (410 m), za katero se je asfalt končal. Cerkev krasi kopija freske sv. Krištofa (izvirnik iz 16. stoletja je v Ljubljani). Ta je zavetnik čolnarjev, splavarjev, nosačev, voznikov, romarjev in popotnikov, v njegov resor pa smo bili v novejšem času sprejeti še pohodniki, avtomobilisti in piloti. Torej sva bila na »njegovem« parkirišču na varnem. Cerkev se med drugim ponaša s freskami iz 14. stoletja, ki veljajo za najstarejše v Sloveniji, vendar je bila (seveda) zaprta. Preddverje je zastekljeno in na šipe so nalepljene lastovice – upravičeno, saj je steklo tako čisto, da se sploh ne opazi. Na pokopališču je plošča v spomin žrtvam komunizma. V nekdanjem župnišču sta črna kuhinja in Železnikova harmonikarska delavnica, pozneje pa sem izvedela, da tudi spominska soba Cankarjeve matere Neže Pivk, ki se je leta 1843 rodila v leseni bajti na Vrzdencu 16. Na bližnji trati je »parkiral« nenavaden zrakoplov, še ena skrb za sv. Krištofa (dotlej sem mislila, da na letalce pazi le sv. Elija, zdaj pa sem poleg teh dveh odkrila še posebneža sv. Jožefa Kupertinskega, ki skrbi celo za astronavte). V vasi, ki je ne le zelo lepo urejena, ampak očitno tudi zanimiva, je še naravni živalski vrt Zoo park Rožman.

Nad cerkvijo izvira Sopošče (to ime sem našla v angleški Wikipediji, slovenska pa premore o Vrzdencu le nekaj stavkov), eden številnih studencev okrog vasi, ki se domnevno imenuje prav po nastanku vrh studenca (etimologi povedo bolj učeno, da »je vrh okrnjeni lokal singulara u-jevske osnove (vrhu) v funkciji adverba, ki zahteva sledeče ime v genitivu: vrh-studenca >vrzdenca, na kar je bil narejen nom. Vrzdenec«, kakor piše na strani 156 Zgodovinskega časopisa 1952‒1953. Sledila sva kažipotu Korena (Koreno) 1h 50 min ob reguliranem potoku navzgor (v isto smer še Samotorica 50 min in Kožljek 1 h 10 min, desno Polž 30 min). V razmočeni pesek na gozdni cesti se nama je kar udiralo. Takoj za trojnim razcepom, pod katerim je tekel potok, sva jo ubrala po srednjem kraku (naravnost), po kolovozu. Ko je ta napravil oster levi ovinek, se je ločil od potoka; tisto območje se imenuje Sredgrič. Strm zemljato-kamnit kolovoz se je vztrajno vzpenjal in je imel kar nekaj odcepov, a sva se držala glavne poti. Na razcepu Mrle (510 m) s kažipoti se je strmina unesla. Zavila sva desno (lahko bi bila šla tudi po položnejši daljšnici levo, kjer se menda pride k Hlipč, tako Zaplana.net) in se vzpenjala dalje.

Ko se je gozd razredčil, sva zavila desno, tokrat izjemoma ne po glavn(ejš)em kolovozu, a s spremembami smeri nisva imela težav, saj so bile dobro označene. Kolovoz se je iztekel na travnik, sredi katerega je stala preža, na desni pa sva že videla zvonik cerkve na Samotorici. Čez travnik ni bilo markacij, zato sva se držala kolesnic. V preži je bilo zelo malo prostora, a za kratek pogled na Samotorico in okolico dovolj. Po 35 minutah sva prišla do cerkve sv. Mihaela z letnicama 1722 in 1985 (prvič je bila omenjena že v 16. stoletju). Plošči s posvetilom borcem proti komunizmu in Balantičevimi verzi ter s seznamom žrtev spominjata na hude čase.

Od cerkve sva odšla desno po asfaltni cesti mimo hiše št. 7 in na vogalu garaže, prizidane k njej, je bila obledela markacija. Na križišču (655 m) čez dobrih 100 m sva se ustavila pri kozolčku s smernimi tablicami in kažipoti ter treh planinskih kažipotih; do Korena (naprej) naj bi bilo še 50 minut. Ko sva stopala po severni strani grebena, katerega najvišji vrh je Kožljek,naju je v senci pošteno zeblo, da naju niti »zabavni« opis s spletišča Zaplana.net, kako je tu poleti prijetno hladno, ni mogel ogreti. Takrat še makadamska cesta je zdaj že asfaltirana. Na levem ovinku pri znamenju, kjer ima nekdo nabiralnik, sva zavila desno s ceste in takoj levo na kolovoz. Na tamkajšnjem drevesu je bila tablica z modrim napisom ... po prednikov stopinjah, dosežen bo željeni cilj. z rdečimi dodatki 700mv, PD-B (PD Blagajana) in PPP XVII (pri PD Blagajana so mi razložili, da so rimske številke poleg oznak za Polhograjsko planinsko pot zaporedne številke dodatnih tablic, ki jih je za PPP izdeloval njihov nekdanji markacist Jože Marolt, velik ljubitelj narave). Tam teče tudi Ljubljanska mladinska pot z oznako M. Lep čas sva se spuščala in sestopila iz gozda na travnato pobočje.

Dolina desno pod nama je bila vsa poplavljena. Čez travnike pot ni bila označena. Ko je kolovoz zavil rahlo levo, sva desno spodaj med drevjem opazila majhno hišo, mimo katere je tekla gozdna cesta in se z desne združila z najinim kolovozom. Odtlej sva stopala po cesti. Po kakih 30 metrov se je od nje desno odcepil kolovoz in Janiju se je zazdelo, da v daljavi na električnem drogu ob njem vidi markacijo. Kljub temu da ni bilo nobenega znaka, da bi morala zaviti tja, tudi pri naslednjem odcepu čez nekaj metrov ne, in se okoliščine niso ujemale ne opisom s spleta ne z zemljevidom, sva na drugem odcepu zavila desno na kolovoz in izkazalo se je, da je na drogu ob njem res markacija. Desno spodaj se je vlekla ozka dolina, imenovana Úlaške doline. Od odcepa sva se spet rahlo vzpenjala in se 35 minut od Samotorice znašla pri čedni brunarici, okrog katere je bilo več ptičjih hišic. Tam sta bili v nasprotno smer prvi markaciji po tisti na električnem drogu, vmes pa nisva opazila nobene. Zavila sva desno in takoj zatem se je pri drvarskem delovišču pot obrnila navzdol, poslej kot peščena gozdna cesta, najbrž potrebna za dostop do delovišča in brunarice.

Kmalu za brunarico sva prišla iz gozda med polja in travnike. Pred seboj sva videla hrib, izza katerega je kukal cerkveni zvonik. Spet dalj časa ni bilo markacij, le ko sva stopila iz gozda, je bila ena za nazaj, v najino smer pa nobene. V slabih desetih minutah sva prispela na Koreno nad Horjulom in nekaj metrov za krajevno tablo zakoračila na asfaltno cesto pri kažipotu nazaj Kožljek ¾h. Na razcepu za Maroltom (Koreno 3) sva jo ubrala po levem kraku in čez nekaj metrov se je levo odcepila ožja asfaltna cesta proti Samotorici in Prevalci. Po glavni sva nadaljevala mimo kmetije odprtih vrat Pr' Janš', kozolca s tremi planinskimi kažipoti (Ulaka-Janš, 655 m ‒ ta del Korena je zaselek Ulaka) in še enega odcepa desno. Od tam, iz Horjula, je prav tedaj dosegel cesto starejši planinec in ker še ni vedel, da se ne nameravava spustiti tja dol, naju je horjulocentrično ogovoril: »A, vidva sta pa že opravila.«

Ker še nisva opravila, sva se dalje vzpenjala po asfaltni cesti, na kateri so bili ostanki napisov, ki so najbrž spodbujali kolesarje na dirki na Koreno (letos bo že 19.). Na travnikih na desni se je v veliki ogradi pasla jelenjad. Na škarpi ob odcepu levo sva si ogledala skrinjici. Na zgornji leseni sta bila na vratcih vrezana kolo in napis Zapravljivček Horjul (to je ime kolesarskega kluba), znotraj pa so bili vpisna knjiga (na prvi notranji strani je pisalo: Za koga delal vzpone bi, če zase ne? / Gulfaš sam sebe, nas ne! / Ti že veš, če slabo imaš vest; / podpišeš druzga al pa ne prideš peš.) in pisala. Spodnja je bila kar škatla kompleta za prvo pomoč, v kateri sta tičala steklenica z brezbarvno tekočino in kozarec – prva pomoč pač.

Še nekaj vzpona po glavni cesti in 25 minut od začetka vasi sva prišla na križišče pod cerkvijo z več kažipoti. Na bližnjem drevesu je bila tudi tablica z zelenim napisom, podobnim tistemu v gozdu za Samotorico: Že samo pogled na te gore, delovnik krajša in zdravi srce, dodatni rdeči podatki pa tokrat PD-B, XVIII in 720-45 mv. Najprej sva stopila nekaj korakov v desno, h kmetiji odprtih vrat Pr' Lenart' (Koreno 8) z žigom in vpisno knjigo. Skrinjico sta »čuvali« figurici mačka in psa, pozdravil pa naju je tudi prijazen živ kužek. Dobila sva predzadnji žig v knjižici 10 vrhov v okolici Ljubljane. Še en kažipot Koreno na hrbtni strani kozolčka pred Lenartom je kazal proč od cerkve. Kaj to pomeni, nisva dognala, domačin, ki sva ga vprašala, pa vprašanja ni razumel. Po nekaj korakih v tisto smer sva naletela še na tri kažipote v razne smeri, ki nama uganke tudi niso razrešili.

Nato sva napravila še nekaj deset korakov levo k bližnji romanski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata (729 m) z zbledelimi ostanki fresk in kipcem angela v niši na pročelju. To je bil pravi cilj tistega dne. Preden sva se povzpela k njej, sva šla mimo dveh zvonov z letnicama MCMXXI in MCMXXII, ki stojita na travniku. Spominjata na 12. julij 2009, ko sta se »upokojila«, saj so na Korenu praznovali posvetitev novih zvonov in 620. obletnico posvetitve svoje cerkve. O tem (in še o drugih zanimivostih vasi) so izdali celó knjižico (Jožefa Marolt: Koreno nad Horjulom. Novi zvonovi. 620 let posvetitve cerkve sv. Mohorja in Fortunata. Odbor za zvonove Koreno, 2009).

Namesto da bi se bila ukvarjala z razgledi (razgledne plošče in klopce, ki se ju spominjava iz leta 2007, menda že kakih 10 let ni več tam), so naju zaposlile Lenartove ograje, ki so nama branile h križu in anteni naprej od cerkve. Spustila sva se nazaj k škarpi in mimo skrinjic zavila desno k hišam, kjer se je asfalt končal. Po kolovozu v desno sva prišla do antene na travniku, posejanem z iztrebki, in spet naletela na ograjo. S to je križ, če uporabim besedo, ki označuje prvotni kamen spotike: nekateri bi menda radi cesto, ki pelje do cerkve, podaljšali do križa, lastniki zemljišča pa tega ne dovolijo, ker tam pasejo škotsko govedo. Že več let se preklajo z občino, a po vseh tistih ograjah (kak kilometer jih je; table svarijo pred električnim pastirjem in nevarnimi živalmi ter prepovedujejo prehod) sklepam, da spora še niso rešili. Do križa tako nisva prišla.

Od antene sva se vrnila na asfaltno cesto in se spustila po njej do hiše s planiko na pročelju, tam pa zavila desno na kolovoz, gor grede opažen kot možno bližnjico, ki preseka cestni ovinek. Markirana pot nekoč najbrž ni bila speljana po cesti, ker se je po kolovozu prišlo ne le do antene, ampak tudi do križa in cerkve, zdaj pa nas ograja ustavi že pri anteni. Nasproti Janše sva sestopila nazaj na asfaltno cesto in na koncu Korena čez pol ure nisva zavila desno na kolovoz, po katerem sva prišla v vas, temveč sva ostala na cesti. Ta je presekala Ulaške doline in naju po 20 minutah pripeljala na križišče, kjer sta bila smerokaza nazaj Koreno in naprej Samotorica, levo navzdol pa nič. Ravno to pa je bila najina smer.

Kmalu sva pri kažipotih zavila desno proti Polževi domačiji, ki sva jo videla že s ceste više gori. Nasproti odcepa je iz gozda (z leve) pritekel kolovoz, po katerem naj bi se po Zaplana.net prišlo na to križišče s ceste od precej više zgoraj, vendar odcepa bodisi ni več bodisi sva ga zgrešila. Na začetku kolovoza proti Polžu pa so bili še vedno ostanki vrtljivih vrat, le da niso več delovala. Že od tam sva nad Polžem opazila obsežno golo zaplato, najbrž posledico zemeljskega plazu. Domačija dobrih 10 minut pod križiščem je bila videti obnovljena. Ko sva prečila razmočeno zemljino, se nama je nabralo za debele cokle blata. Na koncu podora sva se spustila po treh lesenih lestvah, položenih po pobočju ‒ zelo pohvalno, pa še kakšna bi prišla prav. Pri markaciji sva zavila desno v gozd (levo se pride k domačiji). Po slabe četrt ure sva ga zapustila in kolovoz se je nadaljeval čez razmeroma strm travnat breg, na drugi strani pa spet v gozd. Na razcepu sva sledila markaciji in puščici desno.

Po dobrih desetih minutah sva se spet držala desnega kraka, misleč, da je tisti, ob katerem sva gor grede opazila tablo na poti k evharističnemu križu, namesto tega pa sva se znašla pod novo leseno konstrukcijo, s katere je visela slovenska zastava. Eno izmed dreves je bilo »dodeljeno« krilatcem, saj so na njem visele ptičje hišice in koruza. Evharističnega križa ni bilo, le na nekem količku majhno leseno razpelo. Čez 5 minut bi bila že lahko pri avtu, a ker sva hotela videti tisti križ, sva se spustila na stezo niže, ki naju je naglo pripeljala do velikega kovinskega križa s številko XIV in tablo z napisom Križ, znamenje odrešenja / V letu evharističnega kongresa / postavili vaščani Vrzdenca / 1935 – 2010 na podnožju. Na hribu na drugi strani doline sva uzrla še en velik križ. Ko sva se vrnila k avtu, sva govorila z domačinkama, ki sta prišli s pokopališča. Povedali sta, da je cerkev mogoče videti tudi znotraj, če je možak, ki ima ključ, doma (takrat je bil po njunem mnenju v službi). Vse odkrito, a še ne videno bo počakalo na kako drugo priložnost (tako pogosto rečem in Jani je ob tem le zmerno navdušen).