Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Devetinpetdeset odtenkov sivomodre

Slovenski planinski muzej vabi na odprtje razstave Danila Cedilnika - Dena v petek, 10. aprila, ob 19. uri

Avtorja bo predstavila Elizabeta Gradnik.
V kulturnem programu bo zapela Barbara Čokl ob spremljavi pianista Gregorja Ptičarja
.

Mirno, svetlo, tiho

Ni veliko slovenskih slikarjev, ki bi jim bile gore tako pogosto vir navdiha in osrednji motiv kot Danilu Cedilniku; in niti ni tako pomembno, katere gore, tuje ali domače, z vsemi goji intimen odnos, vsaka se ga je dotaknila tako ali drugače – Jalovec s svojo lepoto, Triglav s svojo simboliko, himalajski orjaki s trdno mogočnostjo ali ljubljene Kamniške Alpe s svojo domačnostjo. A tudi njih se je slikar kot hodec in alpinist dotaknil. Dotiki so tako obojestranski – slikar se gore dotakne fizično, gora njega čustveno – in iz dotikov se vedno rodijo odnosi in odnosi rojevajo slike. Ni mu treba vedno znova na goro, za slikanje mu zadošča, da v sebi ponovno obudi spomine, takratna občutja in razpoloženje.

Cedilnikove slike izžarevajo samost, ne osamljenost ali samoto, temveč dejstvo, da so same sebi zadostne. Gora, strašilo, viharnik, kamen – nihče ne potrebuje nikogar in ničesar, samo JE in je v svoji samosti popoln. Ne potrebujejo nobenih človeških pridevnikov in Cedilnik jim jih tudi ne daje, čeprav jih po drugi strani z lastnimi občutenji določa. Njegova lastna introvertiranost, ki se kaže tudi v dejstvu, da mu ni neprijetno biti sam, se odraža v njegovih delih. A vendarle smo človeška bitja narejena tako, da težimo k življenju, k bližini, k ostalim bitjem. Zato se v Cedilnikovih slikah z njihovo samozadostno samostjo nekako sramežljivo, minimalistično, a vztrajno in odločno pojavljajo žive sledi: človeške stopinje v snegu, šotor pod goro, plezalec v megli, skladovnica drv, kamniti možic, ptica na horizontu, cvetlica v skalni razpoki. Tudi strašila, ki v svojem osnovnem poslanstvu od sebe odganjajo živa bitja, je poosebil, oživil s tem, da jim je nadel vojaško uniformo, žensko obleko ali avtoportretno slikarsko paleto. Brez vsake dramatičnosti združuje dve univerzalni dejstvi: življenje in smrt. Obe sta enako pomembni in nas vse enako zadevata. Zgovorni so žerjavi, ki s selitvijo na jug naznanjajo zimo in se v iskanju prave poti v vetru, ki jim zmede formacije, zaletavajo v skale. V njih je vse, kar določa tudi ljudi: vsa hotenja, želje, borbe, iskanja – vse stvari med začetkom in koncem in vključno z njima. Zgovorna je podoba treh najvišjih zemeljskih vrhov, ki so vidni z ene točke – gore s svojo višino in trikotno obliko kot vezni člen in posrednik med zemljo in nebom, med človekom in Bogom.

Rad in pogosto upodablja zimske motive, ko je narava očiščena in ni nobenega nepotrebnega balasta in se belo-modro-sivemu stvarstvu, kakršno se nam kaže tedaj, posveti z vso intenzivnostjo. S težo, pomembnostjo in preciznostjo, ki jo daje detajlom, le-ti postanejo dragoceni in enkratni. Vsi so pomembni, brez enega neizdelanega bi se lahko podrla cela slika. Zanima ga sestava gore, vse razčlembe, plasti in razpoke. Zanima ga tudi sam likovni proces, kar nam kaže slika tihožitja s kamni. Slednji ga privlačijo s strukturo, barvo, obliko pa tudi kot sestavni del gore.

Vsi likovni elementi od kompozicije, kolorita, perspektive, svetlobe do risbe kažejo šolanega, veščega in izkušenega slikarja. Kljub trdnemu realizmu in detajlni doslednosti slike niso zgolj imitacija vidnega, temveč njegova interpretacija, ki nosi v sebi slikarjevo duhovno in čutno predelavo. Pri tem se pogosto zavestno odpove natančnemu ujemanju z naravo, spreminja razmerja in uvaja svojo barvno skalo in kar same se ponujajo vzporednice z metafizičnim in nadrealističnim slogom. Kot odličnemu opazovalcu mu zasneženo podrto deblo postane okostje praživali, korenine dobijo kremplje in gobce, na kamnitih skladih se izrisuje človeška pisava.

Pri tehtanju med barvo in formo se Cedilnik odloča za slednjo. Je tonski slikar, barve uporablja odgovorno in kot sam pravi, jih dodaja po ščepcih kot začimbo, da ne bi razvrednotile oblike. Barvne tone zlaga skupaj kot glasbenik note in šele skupaj in pravilno ubrane zazvenijo kot mojstrska celota. A njihovo zvenenje je nežno, pridušeno in običajno zamre v popolno tišino. Cedilniku je vsaka kričavost tuja, tudi v usodnih temah ni nobene drame, slike govorijo v jeziku miru in tišine. Zanimajo ga drobni odnosi med sivinami in modrinami, a ga včasih vendarle premami neskončno rumeno repično ali bledo rožnato ajdovo polje. Ko ga motiv pritegne, ga v sebi nosi dolge mesece, ga premleva in skicira, dokler se mu ne izkristalizira v načrt. A med nastajanjem ga slika sama zapelje v svojo smer, proti kateri nima obrambe. Ves čas ustvarjanja mu igra tiha glasba, ki jo slikam pusti tudi, ko ga ni v ateljeju, da v njih ostane njena vibracija. Kot ljubljenim otrokom, ki jih noče pustiti samih.

V Cedilnikovih slikah, kljub krokarjem, čortenom in mrtvim drevesom, ni nobene turobnosti. So mirne, svetle in tihe, prav take kot najlepše človeške duše. Kljub hladnemu koloritu, izčiščeni likovni govorici in vzvišeni dostojanstvenosti, ki jo izžarevajo, nam niso tuje, saj nam jih je slikar približal prav s tem, da se jih je dotaknil in vnesel vanje – pa čeprav skoraj neznaten – košček življenja.

Tokrat se predstavlja z deli zadnjih dveh let, ki še niso bila razstavljena. Pripada nam čast, da se nas prvih dotaknejo.

Besedilo: Elizabeta Gradnik

O SLIKARJU

Rojen leta 1947 v Ljubljani. Po končani Srednji šoli za oblikovanje je študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani in do upokojitve delal kot likovni pedagog.
Alpinist, gorski reševalec in vodnik, član alpinističnih odprav v Himalajo, Hindukuš in Ande. Z Zaplotnikom, Kunaverjem in Andlovicem prvi inštruktor šole za nepalske gorske vodnike v Manangu. Avtor in soavtor več knjig (avtorski deli Congma je hodil spredaj, 1979, in Sledovi ptic, 1984). Njegovo najobširnejše delo so ilustracije vseh slovenskih in istrskih plezališč za športno plezalne vodnike (Založba Sidarta).
Ukvarja se z oljnim in akvarelnim slikarstvom, grafiko in knjižno ilustracijo. Razstavljal je na več kot petdesetih samostojnih in skupinskih likovnih razstavah. Član Društva slovenskih likovnih umetnikov, zadnjih deset let redno razstavlja na njihovem Majskem salonu.
Verjetno edini slikar na svetu, ki je ustvaril in razstavil serijo svojih akvarelov v Himalaji, na višini 4600 metrov. Njegova slika Everesta je razstavljena v enem od Messnerjevih gorskih muzejev na Tirolskem.

 

 

03.04.2015

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti