Nedelo - Mateja Gruden: ... o hendikepiranem francoskem alpinistu - Slovenski režiser Jure Breceljnik je posnel celovečerni film
o Philippu Ribièru.
Nočem več verjeti. Hočem vedeti. Je, kakor je. To je življenje. Vsak človek ima svoj notranji načrt... Misli Philippa Ribièra, 35-letnega francoskega plezalca z diagnosticiranim Rubinstein-Taybijevim sindromom, ki jim prisluhne gledalec prvega celovečernega, dokumentarnega filma slovenskega režiserja Jureta Breceljnika Divji (Wild One). V petek je bila v ljubljanskem Kinodvoru projekcija filma; širše slovensko občinstvo si ga bo lahko ogledalo predvidoma to jesen.
»Introspekcija. Sem v Sloveniji, v Kamniku. Je polnoč... Potihoma sem zadovoljen, da sem tu, iz več razlogov. Počutim se kakor v laboratoriju, v katerem iščem rešitve, ki mi pomagajo rasti. Sem kot duh, ki je tukaj kakor opazovalec lastnega življenja. Stopam korak za korakom; temu bi lahko rekel: evolucija/revolucija,« je Philippe Ribière pred slabim letom med trimesečnim postankom v Sloveniji zapisal na Petzlovem blogu (je član ekipe enega najbolj znanih podjetij na področju alpinistične in plezalne opreme na svetu). »Urejamo film Divji... Če sem iskren, sem se veselil tega trenutka, toda – ko si ‘notri’, niti ne dojameš, da film govori o tebi. Pogosto se vprašam, zakaj je tako pomembno, da posnamejo film o meni. Zakaj se počutim neprijetno zaradi vseh intervjujev svojih prijateljev, ki govorijo o meni? Zakaj se počutim kot tujec, ki krade čustva drugemu? Včasih mi pomaga, ko slišim vse te lepe stavke, na katere sem čakal vse življenje. Počutim se dobro, toda... Kaj počnem?«
Zapuščen
Rubinstein-Taybijev sindrom je redka genetska bolezen, ki zaznamuje prizadetega zlasti s telesnimi odkloni (nižja rast, deformacije prstov, značilne obrazne poteze...) in praviloma tudi mentalnimi. Philippu so sindrom diagnosticirali ob rojstvu, a so mu diagnozo, kakor razkriva film, pred kratkim ovrgli. Telesni hendikepi, »napake«, kakor pravi sam, sicer ostajajo, čeravno je njegovo telo od rednega treninga športno, čvrsto. Da njegovi možgani niso poškodovani in da je mentalno povsem zdrav, pa je bilo jasno že kmalu po njegovem rojstvu.
Philippe se je rodil leta 1977 na karibskem (francoskem) otoku Martinique v mestu Fort de France. Njegova mama je bila Francozinja, oče domačin. Kakor odkriva film, je bila bržkone prepovedana ljubezen vzrok, da sta starša otroka zapustila takoj ob rojstvu. Štiri leta je preživel v bolnišnici in v tem času prestal enaindvajset operacij na rokah in nogah. Pri štirih letih ga je posvojil francoski par in ga odpeljal v Francijo.
»Moj hendikep je moj kostum. Na začetku sem bil tako zelo sramežljiv. A ko se enkrat sprejmeš takšnega, kakršen si...« sproščeno razlaga, zleknjen na sedežu v kinodvorani po dobro obiskani projekciji filma. Sramežljivost je očitno odplaknilo, kakor zalije voda sledi v pesku. V napovedniku filma prisluhnemo njegovemu samospraševanju: »Ljubezen? Ne vem, kaj je ljubezen. Je beseda, ki je ne poznam. (...) Je nekaj, kar si vsi želimo. Ampak ne obstaja. Ljubezen je... So sanje, je fantazija. Zame je fantazija.« Zdaj pove, da verjame v ljubezen. Da je srečen.
Pri krušnih starših se ni počutil ljubljenega. »Nikoli mu ne rečejo, da ga ljubijo. V letih odraščanja Philippe prvič spozna, da je drugačen od drugih. Ker mu krušni starši ne dajejo ljubezni in opore, se začne zapirati vase,« je brati v kratkem povzetku filma. In da zgradi okoli sebe debel zid, ki ga varuje. Zdaj je odločen, da ga zruši.
Paraplezalci
Pri šestnajstih letih je Philippe na šolskem poletnem taboru odkril plezanje, ki mu je spremenilo življenje, kakor pravi sam. Postal je profesionalni plezalec s svojo organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja k plezanju ljudi s telesnimi ovirami. Julija lani je bilo v italijanskem Arcu prvič svetovno prvenstvo v paraplezanju pod okriljem Mednarodne organizacije za športno plezanje (IFSC); Philippe je na njem dobil bronasto medaljo v hitrostnem plezanju. »Naslednjič te bom zmlel!« s širokim nasmehom dregne »zlatega« v svoji kategoriji.
Filmska ekipa se je med drugim tako mudila tudi na Japonskem, na prvenstvu v paraplezanju. »No sight, but on sight!« je pisalo na majicah slepih in slabovidnih plezalcev. Posrečena besedna igra. Brez pogleda, a na pogled. »On sight«, na pogled, namreč v plezalnem žargonu pomeni splezati smer, ne da bi pred tem opazoval drugega v njej. V Arcu se je eden od tekmovalcev pognal v smer naravnost z invalidskega vozička, Philippe je na Japonskem plezal navezan na vrvi s slepim soplezalcem, v ZDA na balvanu s prijateljem z nožno protezo...
Inspiracija
Filmski trak se je začel vrteti leta 2009, ko je Philippe obiskal Slovenijo v okviru svoje turneje Evolucija, na kateri je obiskal dvaindvajset evropskih držav. »Ogledal si je moj film Kreda in čokolada (z Natalijo Gros, eno najboljših slovenskih plezalk, op. p.) in Natalijo vprašal, kdo ga je posnel,« razlaga Jure Breceljnik. Bi posnel film o meni? je zanimalo Philippa. In ga je. Po tem, ko sta najprej preživela skupaj nekaj dni, po tem, ko mu je naslednje leto povedal svojo zgodbo in sta skupaj sedla k pisanju sinopsisa. Kljub skromnemu proračunu jim je uspelo prepotovati svet, med drugim obiskati tudi Martinique in posneti poldrugo uro dolg dokumentarec.
Ganljiva zgodba navdaja z optimizmom ne zgolj tiste, ki se srečujejo s podobnimi težavami kakor Philippe. Tudi tiste brez njih in z vsaj zmerno zmožnostjo samovpogleda spodbuja k premagovanju ovir. Philippe, ki občasno skoči tudi v glasbeni svet, kot pevec, didžej, v filmskega kot soustvarjalec..., nedvomno sodi med ljudi, kakršen je, denimo, ameriški alpinist Erik Weihenmayer, prvi slepi pristopnik na Everest. Človek, čigar zgodba inspirira in motivira.
Zato Divji (»Bodite divji!«) ni plezalni film, poudari Jure Breceljnik. Je intimna izpoved človeka, ki že vse življenje hrepeni po ljubezni, ki išče svoje korenine in razlog, zakaj ga je mama zapustila. Rad bi ga slišal od nje. »Zakaj ljudje tako težko rečejo oprosti? Ljudje počnemo napake, toda – naj imajo pogum, da se zanje opravičijo. Podzavestno me verjetno to še zmeraj preganja, a po drugi strani... me žene naprej! Kar boli, krepi!« Philippe s projekcije odhiti v Avstrijo pa nazaj v Slovenijo, naprej v Nemčijo, Južno Afriko, na Kitajsko. Na poti je že deset let, novodobni nomad. »Cigan!« se nasmehne.
Mateja Gruden