Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dnevi brez noči

Planinski vestnik, oktober 1965 – Janez Duhovnik: Odprava Spitzbergi 1964

 

Planinski vestnik 1965/10/451-455

Dnevi brez noči

Janez Duhovnik


Po razbitem grebenu, ki se vleče prav do snega na dnu majhne krnice, se preskakovaje z bloka na blok bližava mestu, kjer slutiva pripravno mesto za bivak. Sonce se za nekaj časa skrije za vrh Kilian, vendar veva, da bo spet posijalo na naju.

 

Tanki beli oblaki, ki jih nosi veter z zahoda obetajo sneg in meglo.

Polarno sonce s svojo mehko rumenkasto svetlobo ozari skalovje nad nama, ko odloživa nahrbtnike v sneg globoke kotanje pod granitno steno.

V steni nalomiva plošč, jih položiva v sneg, poravnava, pogrneva čeznje vrečo za bivak, podloživa vrv, razgrneva slonove noge in pod vzglavje naloživa, kar je ostalo mehkega v nahrbtniku, nahrbtnike pa položiva pod hrbet.

Marko razobesi ostalo šaro po klinih, nato pa vzame cepin in z lopatico odstrani mokro čobodro ob ležišču, z oklom pa zaseka v led majhno jamico, v kateri se kmalu začne nabirati voda, Razveže nahrbtnik in privleče na dan butanski gorilnik, posodo in vžigalice. Modrikast plamen nama pomeni toploto in domačnost. Je namesto ognja, prijazno prasketajočega, ki hlastno pozira suhljad in smrekove iglice, dokler ne zamre v žerjavici pokriti s sivim pepelom. Edino to zadnje mu manjka, ko ugasne, za njim ostane samo pločevinasta škatla.

Razmočene nogavice in rokavice obesiva na vrvico, razpeto med cepina, zasajena na snežnem robu kotanje.

Po večerji zlezeva, oblečena v vestone, v slonove noge in zaspiva. Zbudim se, ko sonce posije na naju. Prijetno greje. Dremljeva šele slabe pol ure. Obračam se na trdem ležišču in gledam preko ledenika na vrhove, kamor greva jutri. Zaverovan v lepe oblike zasneženih vrhov, prezrem meglo in sive oblake, ki groze, da zakrijejo sonce, še preden se bo samo umaknilo za razdrapan greben desno od vrha Kilian.

Z upanjem, da bo veter vse to pognal čez noč proti vzhodu, spet zaspim. Nekaj mehkega in mokrega čutim na obrazu, ko se zdramim iz sna. Iz sive, goste megle padajo cunjaste snežinke in plešejo v vetru. Vsa sva pobeljena in nogavice in rokavice, ki bi se naj sušile na nočnem soncu so pokrite z belim puhom, tako kot vse okoli naju. »Marko, vstani, sneži.« Čemerno me pogleda. »A?... seveda.« Napol miže in zaspana lezeva iz toplih zavetij slonovih nog, pribijava v skale nad sabo kline, obešava nanje vrečo za bivak in nazadnje sva spet pod streho, nejevoljna nad vsem skupaj. Mokrota nam ne da miru nikjer. Spanec prežene tudi te misli. Ko se spet zbudim, sprva ne vem prav dobro, kje sem. Vlažen zrak pod nylonsko vrečo že komaj prenašam, primem za rob vreče in ga potegnem kvišku.

Se vedno je vse zavito v meglo, snežinke se še vedno vrtinčijo po zraku. Naveličana čemenja po trdih skalah zbaševa mokre cunje v nahrbtnike in odideva v meglo.

Greva preko ledenika, tja kjer slutiva sedlo ob vrhu Kilian. Udira se do kolen. Snežena skorja se z zamolklim pokanjem podaja in seda na razmočen sneg.

Ura je šele šest, oba še verjameva, da bo sneg ponehal, da se bo megla razkadila. Sredi ledenika je sneg še slabši. V čevljih cvrkuta, kot cvrkutajo zdaj murenčki na domačih travnikih, pokritih z jutranjo roso.

Stopinje so gostejše, nazadnje se ustaviva. Marko, ki je spredaj, se obrne in me pogleda: »Janez, kam pojdeva?«

Lahko bi šla naprej preko ledenika, zagazila v strmino in se obrnila. Oba veva, da bi se obrnila. Ne sama od sebe, ampak nekaj, kar je močnejše od naju, bi reklo nazaj. Molče se sporazumeva.
Zagazim v levo, navzdol po ledeniku, tam nekje ob levem bregu slutiva včerajšnji bivak. Za mano se vleče vrv, na katero sva navezana.

Včasih lahko kdo zdrsne v špranjo.

Smučarske palice v tem zoprnem snegu dobro služijo. Skorja drži ravno toliko, da se ti za-zdi, da, sedaj sem pa na trdnem, da ti potem, ko se ti udre, neusmiljeno stiska nogo. Ledenik se prelomi in zazija, umakneva se na sredo. Tik preden se iz megle izlušči skalnati rob, kjer sva včeraj spala, se Marko udre. Razpoka je odurna, črna, širi se z globino, v kateri žvenketajo polomljene ledene sveče.

Poravnano skalovje pod bolvanom pokriva sneg. Greva naprej po starih zametenih sledeh. Ob robu ledenika sva kmalu na mestu, kjer se oba jezika ledenika strneta v enega — ledenik Tinavre, ki se konča v morju. Med razmetanimi, na robove postavljenimi bloki prideva na raven in po njej čez ledenika. Tonač in Brane se še nista vrnila. Vsaj sledovi kažejo tako. Sneg se sprevrže v sodro in dež, od morja vleče mrzel veter. Pod strmino na ledeniku zagaziva v globok, razmočen sneg.

Ko sva šla pred dvema dnevoma sem gor sva imela lažje delo. Gaz sta naredila že Tonač in Brane, ki sta šla malo pred nama iz koče in našega tabora na rtu Fanciulli. Na ploščadi nad strmino sva jih ujela, nato pa smo se razšli. Onadva sta šla naprej, midva pa na levo proti vrhovom nad ledenikom Tinayre. Vreme je bilo čudovito, le proti večeru se je od morja sem privlekla megla in nama zakrila pogled na okoliške vrhove skrivnostno.

Na skalnatem robu sva prespala nekaj ur, nato pa v jasnem in mrzlem jutru zlezla po skalah v strm žleb, po njem pa na greben, kjer naju je pozdravilo sonce. Okrog stolpov in po snežni vesini sva bila ob desetih na vrhu. Nič sledov, da bi bil kdo že gor. Postavila sva možica na skalnat rob južno od vrha.

Sredi gora sva se počutila nemočna in majhna, posebno če sva se zazrla proti vzhodu, proti neizmernim poljanam, svetlečim se v soncu, izginjajočim v nič, proti severu in jugu, proti temnim granitnim vršacem, proti zapadu, proti rahlo vzvalovanemu oceanu. Bila sva majhna in srečna.

Sneg na vzhodnem grebenu je bil slab, granitni greben onstran sedla je bil zato pravi sprehod po gladkih ploščah.

Po njem sva splezala na plato med dvema vrhovoma. Po snegu in skalah sva bila hitro na enem izmed njiju. Možic je pričal, da je bil že nekdo tu. Spet sva se spustila v sedlo proti vzhodu, tam pustila nahrbtnike in se povzpela na naslednji vrh po snežni strmali iz katere so tu pa tam molele skale. Se položen greben in stala sva na tretjem vrhu današnjega dne. Za njim ni več gora, daleč na vzhod se razprostira Isachsenova ploščad. Po isti poti sva sestopila nazaj do nahrbtnikov in tu pomalicala. V skupini, kjer sva bila, sva imela priložnost stopiti še na en vrh. Na poti proti njemu sva morala prečkati strmo sneženo pobočje. Strmina ni bila videti prehuda in lotila sva se je brez derez. Proti vrhu nama je postalo žal, da jih nimava na nogah, posebno če sva pogledala navzdol, kjer so na ledeniku zijale široke špranje. Preko strmega odstavka sva splezala na sedlo, od tam pa na zadnji vrh Finstenvalderjeve skupine. Od tu sva v bleščavi jasnega dne lahko pregledala najino pot, od začetka do konca. Zadovoljna sva se Spustila po skalnatem rebru do snežne kotanje.

Udre se mi skoraj do pasu. Komaj izvlečem nogo iz globoke luknje med skalami in snegom. Rob morene je še daleč in se le počasi bliža. Počasi in molče gaziva sneg po grebenu morene, dokler se ne vzpne v drugo, pritekajočo z bregov nad fjordom Tinavre. Še velik zasnežen rob naju loči od prijazne bajtice na rtu Fanciulli. Veter se zaganja v naju z morske strani in nama nosi v obraz ledena zrna in dež. Preko kotanj polnih snežne brozge se vlečeva naprej. V eni se zmočiva do prs.

Z skalnatega roba, poraščenega z mahom in lišaji, zagledava oranžne šotore in razdrapano bajto. Na slemenu vihrata dve zastavici.

(2240);
(2242);

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40359

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice